POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: KRASNI NORI SVET ALDOUSA HUXLEYA

Živimo v norem svetu. Krasnem norem svetu. Svetu, kjer lastne užitke in dobrobit postavljamo pred vsem. Svetu, kjer se ne menimo za nepravične strukture. Svetu, kjer se ne menimo za napovedi mrke prihodnosti, a rade volje te napovedi uporabimo pri osebnih spopadih. Najsi si determinist ali vernik v svobodno voljo, ne gre zanikati, da živimo v krasnem norem svetu.

 

Moj izvod Huxleyjevega magnum opusa, v izdaji za Maturo 2017, je skupaj z deli Zamjatina in Orwella eno od starejših del v "Airstrip Ena" - na tej stezi je pristal istočasno z žepnico 1984. Tri klasične antiutopije predstavljajo temelj moje podzbirke. Verjamem, da mi ni treba podrobneje predstavljati vsebine in tem Krasnega novega sveta. Avtomatizacija proizvajanja ljudi. Sodobni kastni sistem. Komercializem z roko v roki s kulturo hedonizma. Promiskuiteta. Skrito nezadovoljstvo. Trk kultur. Smrt kot izhod iz družbenega kolesja. Če si maturiral leta 2017 ali če si samo vzel knjigo v roke, si se že srečal z vsem tem.

Krasni novi svet Aldousa Huxleyja je podoben drugim antiutopijam (še posebej tistim, katerim je bil za zgled 😉). Prihaja pa do nekaterih razlik. Nebeški nadzornik Mustafa Mond za razliko od Dobrotnika nima status božanstva. Boga je zamenjala resnična zgodovinska oseba, ki je oblikovala 20. in 21. stoletje (tukaj se lahko odločiš, če gre za Forda ali Freuda). Krasna nova družba zajema kar cel svet. Protagonisti, katerih propad je neizbežen, so kar trije, in vsak od njih se sreča z drugačnim koncem: Bernard Marx je izgnan. Helmholtz Watson se vrne v svojo službo. Divjak John pa s svojim samomorom povzroči škandal o primernosti tem eseja na maturi. Svetovna država medtem obstoji, saj so državljani pregloboko zakoreninjeni v svoje determinirane psihološke procese.

V resničnem svetu pa se Krasni novi svet od drugih antiutopij razlikuje po tem, da njegove vsebine niso v celoti izkoristili za ideološke obračune, vsaj ne do tolikšne mere kot Orwella. Isto ne morem reči za sam naslov dela, ki je postal sinonim za nezaželeno družbeno situacijo v kakršnem koli smislu. Postal je bolj pomemben kot vsebina. Bolj pomemben kot kritika raje, ki v nenehnem iskanju sreče poganja kapitalistični stroj, pri tem pa se ne ozira na nesmiselnost takšnega neskončnega podviga. In bolj pomemben od dejstva, da se je v pisanju proze dobro izogibati govoričenju. Zamjatinu sem očital pretirano rabo vezajev, Huxleyju pa očitam razvlečene diskusije o stanju sveta. Show, don't overtell. Resno, zgodba se začne šele s 4. ali 5. poglavjem, tisti prepir med Johnom in Mondom pa zavzema skoraj pol knjige. Vseeno ni tako slabo kot pri nekaterih drugih Huxleyjevih delih (bral sem njegovo antitezo Krasnemu novemu svetu z naslovom The Island, ki vsebuje  1% zgodbe in 99% antropoloških esejev).

 

Živimo v krasnem norem svetu. Delno smo si sami krivi, da je tako nor, delno pa tudi ne. Vprašanje pa je, če smo pripravljeni pogledati onstran lastnega praga, onstran samega naslova knjige, in se prepirati glede česa kaj bolj pomembnega kot ideoloških drobnarij. Rad bi verjel, da smo zmožni tega. A sprašujem se, če je sploh še čas za upanje ...

 

Dominik Lenarčič

 

TO BI LAHKO IZDALI TUDI VI ali FANTASTIČNI SVETOVI BOJANA EKSELENSKEGA

 

Si vedel, da obstajajo slovenski avtorji (znanstvene) fantastike? Na policah knjigarn jih morda še nisi opazil, v knjižnici pa si morda naključno koga našel. Dejstvo je, da je pri nas ta žanr zapostavljen. Zakaj? Zaradi majhne ponudbe. Zaradi majhne vidnosti. Zaradi majhne ... kvalitete?

Vse to pa ne pomeni, da je slovenska ZF mrtva. Letos bo Supernova (https://cld.si/supernova.html), revija za spekulativno fikcijo, s šestim letnikom praznovala pet let izhajanja. Portal Znanstvena fantastika (https://www.znanstvena-fantastika.si/) bo letos praznoval tretje leto obstoja. Tukaj je nekaj imen, ki prispevajo k obema:

- Jaka Tomc,

- Aljoša Toplak,

- Ivan Šokić,

- Andrej Ivanuša,

in nenazadnje avtor današnje knjige:

- Bojan Ekselenski.

Ekselenski (mimogrede, a ni to carsko ime?) je gotovo najplodovitejši avtor slovenske fantastike in znanstvene fantastike. V svoji samostojni pisateljski karieri je zgradil že kar zajetno bibliografijo "fantastičnih" del.  Današnji primerek je eno od teh del - zbirka kratkih zgodb z naslovom To se lahko zgodi tudi vam, izdana v samozaložbi leta 2019.

Zbirka je sestavljena iz petih ohlapno tematskih sklopov zgodb. Vsak sklop se zaključi s sliko gora – sprva ni čisto jasno, kaj to pomeni, a na koncu knjige vse postane jasno. Nekatere zgodbe bolj posegajo po fantastičnih elementih, nekatere malo manj, vsem pa je skupno to, da jim ni skupno nič - vsaka zgodba je unikat. Zgodba lahko predstavi prigode novih likov, ki si jih je izmislil avtor, lahko pa sledi znanim imenom znanstveno-fantastičnih romanov in filmov. Vinska arbitraža je zgodba slednjega kova, zanjo lahko rečem, da je pozitivno nora. V nekaterih je opaziti rahle sledove družbene kritike (Črvina vernih ali apokalipsa nevernih, Krogla). Povečini se zgledujejo po stvaritvah tujih avtorjev, z izjemo Slave za nesmrtnost, ki govori o tipičnem slovenskem pisatelju. Med bolj fantastičnimi bi izpostavil še naslednje zgodbe: Otroška napaka, Zmajska psihiatrija, Reload, Gospod predsednik in Terorist. Niso pa vse ujete v oblakih domišljijskega, zadnji sklop namreč sestavljata dve zgodbi, osnovani po resničnih dogodkih (Ukradeno darilo ter Hecnosti generalne inšpekcije in druge vojaške prigode), in potopis, kjer slike gora končno dobijo smisel.

To je bila predstavitev, zdaj pa še malo evalvacije. Pričujočemu delu žal manjka ostrine. Nekatere zgodbe so nedodelane oz. dajejo občutek, da so bile napisane na mah in niso bile večkrat prebrane. Ko občuješ z high-concept idejami, je dobro, da si za zgodbo vzameš čas. Vzemiva primer zgodbe Časovni kredit. V njej skuša zaposleni poslovnež Bogatin (haha) najti čas za svoje otroke. V ta namen podpiše pogodbo, ki bi mu dodelila dve dodatni uri na dan. Žal pa pogodbe ni prebral v celoti. To je super ideja za zgodbo, a bojim se, da končni izdelek le-te ni izkoristil v celoti. Zgodba predstavi časovni gimmick, poslovnež ga parkrat izkoristi, potem pa nanj kar pozabi. Zgodba se potem splazi do preobrata, ob katerem se še zdaj praskam po glavi. In medtem, ko je gospod Moneybags tekom celotne zgodbe tarnal nad svojo situacijo, sem se jaz spraševal: Kako je on občutil, da je dan za dve uri daljši? Je to vplivalo na njegov dnevni ritem? Kateri del dneva je bil daljši? Poleg tega jezik, uporabljen v tej (in kateri drugi) zgodbi, izapde nekam surov in izumetničen. Za samozaložniško knjigo je zbirka zgodb pravzaprav soliden izdelek, z nekaj "posebnostmi". Naslov uvoda ni na isti višini kot naslovi tematskih sklopov. Včasih se za končano zgodbo naslednja začne na novi strani, včasih pa ne. Naslovnica je lepo oblikovana, na zadnji strani pa se del belega besedila ne vidi zaradi svetlega ozadja. V oči mi je padla tudi naslednja nedoslednost v Zvezdnem otroku: mama Wunderkinda se iz Katjuše brez opozorila preimenuje v Ano.

Skratka: hibe so, a naj te nikar ne odvrnejo od te knjige. Zbirka To se lahko zgodi tudi vam ponuja razburljivo potovanje skozi izbor presunljivih fantastičnih svetov, potovanje, ki se lahko primerja kvečjemu z halucinogenimi drogami. Res je, da embalaža te LSD tabletke ni brez napak, a vedno je bolj važna vsebina. Izbrano knjigo, pa tudi druge, lahko najdeš in kupiš (oz. si izposodiš, ko bo to seveda spet možno) na avtorjevi spletni strani in preko Biblosa. Povezave najdeš spodaj.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljene povezave:

http://samozalozba.eu/ (avtorjeva stran)

https://www.biblos.si/avtor?q=Bojan%20Ekselenski

 

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: ZAMJATIN IN MI

Antiutopije (ali distopije ali negativne utopije ali kakotopije ...) so moj najljubši podžanr spekulativne fikcije in moj najljubši žanr književnosti nasploh. Berem jih, ko si želim refleksije o pomanjkljivostih sodobne družbe. Berem jih pa tudi na poletnem oddihu. Medtem ko normalni ljudje na plaži berejo krimiče ali ljubiče, berem jaz 1984. Bralci imamo pač vsak/vsaka svoje preference. Na moji polici antiutopije predstavljajo eno večjih skupin gradiva, poleg priročnikov iz bibliotekarstva, eksistencialističnega čtiva in stripov. Svojo zbirko sem neformalno, po Orwellovem zgledu, poimenoval "Airstrip Ena". Trenutno je knjig samo šest, a zbirka hitro raste. Dovoli mi, bralec, da ti jo predstavim, eno knjigo naenkrat.

Antiutopije, ki so luč sveta uvidele v 20. in 21. stoletju, se lahko za svoj obstoj zahvalijo enemu malo znanemu ruskemu romanu z naslovom Mi satiričnega pisca Jevgenija Zamjatina. Mi niso prvi antiutopični roman (ta čast pripada prastari bukli Utopija Thomasa Morea), je pa vpliv te male knjižice mogoče opaziti v Krasnem novem svetu, 1984, Klavirskem avtomatu in drugih klasičnih primerkih tega žanra. Bila je prva knjiga v Airstrip Ena in prva knjiga iz zbirke Sto romanov, ki sem jo pridobil. K sreči manjka plastični ovoj, tako da moj izvod ne bo zbolel za knjižno luskavico. 

Glede vsebine: za antiutopijo, če le ne gre za žanrski hibrid, kot je npr. Otok, je značilno, da vzame en družbeni problem in ga napihne do nerealističnih meja. Pri romanu Mi je ta problem uničenje individualne identitete z dodatkom neprijetnega pomanjkanja zasebnosti. Nič čudnega, ko pa je nastal v Sovjetski zvezi. Od Orwellove mojstrovine pa se Mi ločujejo preko dodanega kulta racionalnosti - matematična dejstva imajo večjo veljavo kot individualna čustva in druge sentimentalne traparije. Državljani v šoli namesto Shakespeara berejo železniški vozni red. Umetnost še obstaja, a ta vedno nastane z namenom poučevanja. Krasna nova družba v tej knjigi se imenuje Enotna Država, to je naselbina v orjaški stekleni kupoli sredi ničesar. Prebivalci nimajo imen, identificirajo se le z alfanumeričnimi oznakami. Njihovo vsakdanje življenje je organizirano po strogem urniku. Prostega časa imajo malo ali pa sploh ne. Nebeškega nadzornika Enotne Države se drži ime "Dobrotnik". Ko zgodbo začnemo, smo priča gradnji rakete Integral, ki bo principe te krasne nove družbe ponesla v vesolje. Ponesla bo tudi dnevnik enega od inženirjev, avtor ga je naslovil Mi. Napisal ga je vzorni državljan Jevgenij Zamjatin D-503. D-503 si rad domišlja, da je pravovernež, a kmalu bo ugotovil, da ima prostor za dvom.

Mi so zgodba o navadnem Janezu, ki z vsakim novim uvidom v grozote krasne nove družbe postaja večji disident. Pot protagonista D-503 je glede tega podobna poti avtorja, ki je začel kot Boljševik in končal kot izgnanec. To pot so kasneje hodili še drugi protagonisti: Bernard Marx, Winston Smith, Paul Proteus, Odfreda, ... Njihova zgodba je tragična zgodba o brezplodnem uporu proti nepremagljivemu sovražniku krasne nove družbe. Roman z prvoosebno pripovedjo dobro predstavi duhovno stanje nastajajočega upornika, druge antiutopije tega po mojem mnenju ne dosežejo. D-503 dvom in pojav sanj predstavljajo znak duševne bolezni. Lahko bi jih sprejel in postal polna oseba, a to mu žal nikoli ne uspe. Zamjatinovi Mi so klasika, niso pa moja najljubša antiutopija. Pol knjige je samo spremna beseda (to sicer velja za vse knjige iz zbirke Sto romanov, a tu je še kako opazno). Besedilo je prepolno vezajev, naš pripovedovalec ne more končati stavka, ne da bi jih uporabil vsaj pet. Konstantno razbijanje toka misli pripovedovalca počasi načne bralčevo potrpljenje. Zahvaljujoč dolžini pa bo ta vseeno prišel do konca. In potem bo lahko razmišljal o tem, kako se Enotna Država primerja z našo državo. Je naša sodobna družba preveč konformistična? Smo postavili oltar razumu? Smo izničili zasebnost? Če je odgovor na vsa tri vprašanja "Da", potem živimo v antiutopiji.

Dominik Lenarčič

 

 

BRALEC JE LASTNE USODE KOVAČ ali 10 ODGOVOROV SLOVENSKEMU BRALNEMU SKEPTIKU

V čem je smisel branja tiskanih knjig? Zakaj bi v digitalni dobi v roke vzel drago, težko, plesnivo papirnato buklo? Knjige so staromodne, branje knjig pa težko in zamudno. Pametni telefon je boljši od knjige. Sodoben je. Od njega hitreje dobiš občutek omame. Tudi druge aktivnosti so boljše od nje. Zakaj bi bral knjige?

Taisto vprašanje si je postavljal Miha Kovač, dolgoletni urednik pri slovenskih založbah in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Knjiga z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, izdana v koronskem letu 2020 pri Mladinski knjigi, je avtorjev poskus, da bi našel ustrezne odgovore na vprašanja okoli branja.

Knjiga je pol-strokovna, poljudno-znanstvena monografija o prednostih branja v časih, ko medijsko krajino dominira pametni telefon v rokah ne tako zelo pametnih ljudi. Rezultati dolgoletnega raziskovalnega dela so splošni javnosti predstavljeni v obliki oštevilčenega seznama. Podobno metodo je pred Kovačem uporabil že svetovno znani Jordan B. Peterson v svojih 12 pravilih za življenje. K sreči se Kovač, za razliko od Petersona, ne poslužuje praznemu moraliziranju in neverjetnim družbenim opazkam. Knjiga znotraj svojih platnic našteje nekaj pogostih razlogov za nebranje, kot so:

- nimam časa

- telefonček je boljši

- tek, nakupovanje in druženje s sprijatelji so boljši

- branje je naporno

ipd.

Našteje pa tudi nekaj razlogov za branje:

- večji besednjak

- boljša pozornost

- boljše razumevanje besedil, ljudi in sveta

- bolj si pameten nasploh (dokazano!)

Spet ipd. Bralec knjig, intelektualec digitalne dobe, ima svoje življenje pod nadzorom. Za spopad z njegovimi izzivi je ustrezno oborožen. Meni se zdi to dober razlog za branje. Avtor morda ne odgovori na vse zadržke nebralcev, ampak tisto, kar ponudi kot odgovor nanje, bi moralo biti dovolj prepričljivo. Bralska modrost, začinjena z osebnimi anekdotami in preverljivimi znanstvenimi dognanji, je zbrana v estetsko prijetni obleki. Besedilo, napisano v enostavnem jeziku in razčlenjeno v prebavljive kose, spremljajo prijetne ilustracije in profesionalne fotografije.

Berem, da se poberem je knjiga, ki je bila kot nalašč ustvarjena za slovenskega bralnega skeptika. Če izvzameš omembe Prešerna in Cankarja, so splošne ugotovitve koristne tudi za tiste izven našega državnega ozemlja. Ti, dragi bralec, verjetno ne potrebuješ njenih nasvetov. Mogoče pa jih potrebuje tvoja mama.

(vseeno jo preberi še ti)

Dominik Lenarčič