POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: VONNEGUTOV VALČEK NA KLAVIR

 

Začenja se. Možje izza senc so našli kovanec. Zdaj ga vnašajo v režo klavirja. Še malo, pa bomo prisiljeni zaplesati valček. Zdaj. Gospe, gospodje, postavite se na položaje, primite se za roke, in en dva tri, en dva tri, en dva tri ...

 

Klavirski avtomat je bil četrti roman na Airstrip Ena. Bil je tudi uvod v nenavadne svetove Kurta Vonneguta ml. Potovanja skozi njegov kozmos trajajo še danes. Sam roman je avtorjev čudovito depresiven romaneskni prvenec po Zamjatinovem in Huxleyjevem vzoru. V njem opažamo zametke Vonnegutovega značilnega sloga, ki združuje ameriški cinizem, tragikomičnost, "mehko znanstveno-fantastiko" (soft science fiction) in manifestacije postmodernizma v literarnem polju. Slog bo dosegel vrhunec v avtorjevem magnum opusu Klavnica pet. Klavirski avtomat je bila ena od tistih knjig, v katero se zaljubiš že ob prvem branju. Najprej bereš knjižnični izvod, potem greš pa v knjigarno …  

 

En dva tri, en dva tri, en dva tri.

 

Zgodba se odvija v Združenih državah Amerike, enkrat po tretji svetovni vojni. Ta vojna ni zbrisala človeštva z obličja Zemlje, spodbudila je tehnološki napredek. Države so v gospodarskem razcvetu – v mestih so začeli postavljati industrijske vele-stroje, ki lahko obratujejo brez človeške delovne sile. Nekateri bi vam rekli, da se je zaradi tega dvignil življenjski standard prebivalstva. Ostali pa bi pokazali na naselbine delavcev brez dela in brez dostojanstva. Strojem, nebeškim nadzornikom te krasne nove družbe, ni mar za to izgubo. Kapitalizem bo šel naprej tudi brez ljudi. Stroji so sveti, ni hujšega zločinca, kot "saboterja", ludista, ki mu je še ostalo malo človečnosti.

 

En dva tri, en dva tri, en dva tri.

 

V tej novi družbi imajo direktorji in inženirji najvišji možni status. Eden od teh srečnežev je Paul Proteus, direktor obrata v izmišljenem mestu Ilium. Paul ima na vrhu lestvice vse, kar si želi: visoko plačo, obljubljeno napredovanje, hudo ženo, hudo bajto, en hud avto in en ne tako hud avto. Kljub temu pa mu je nelagodno. Ni zadovoljen s sistemom, v katerem je konec koncev zgolj še eden od zobnikov. Ni edini. Kolesje se premika. Železje se drgne ob železje. Rja. Škripanje. Kapitalizem je obsojen na propad, vsaj po mnenju nekaterih. Paul se tekom pripovedi zaplete v zaroto, katere namen je sistem obrniti na glavo. Jim bo uspelo? Glede na to, da gre za klasično antiutopijo, bi bralec že moral vedeti odgovor na to vprašanje.

 

En dva tri, en dva tri, en dva tri.

 

Ja, Paulu ne uspe. Edino, kar se spremeni, je to, da se iz direktorja spremeni v odpadnika. Ko že zgleda, da bo sistem propadel, se ponovno začne vzpostavljati. S stroji ni mogoče živeti, brez njih pa tudi ne. Raji ni mar, bo že shajala. Tu najdemo tragikomedijo – ko z vsemi močmi podiraš sistem, pa se ta opomore od vsakega udarca, lahko samo obupaš in se smeješ. Smeješ, ker drugega več ne premoreš.

 

En dva tri, en dva tri, en dva tri.

 

Teme, ki jih Vonnegut obravnava v svojem romanesknem prvencu, so dokaj univerzalne in neodvisne od časa. Bralna izkušnja pa je v času po saj-veš-kom malo drugačna. Vonnegut se je v svojem času bal, da bo stroj človeku ukradel delo in z njim povezan občutek nepogrešljivosti. Danes se delavec boji, da bo kljub nevarnosti zaradi saj-veš-koga ostal v službi kot suženj, in ko bo novodobna kuga žela in ko bo delavec pristal v bolnišnici, mu ne bo pomagal nihče. Zakaj bi mu? Saj je zdravje njegova odgovornost! Sodobni ameriški delavec lahko samo umre, ali od lakote, ker je zaradi saj-veš-koga izgubil službo, ali zaradi bolezni, kateri se ni mogel izogniti, saj si še odmora za stranišče ne more privoščiti. Vonnegutov strah pred avtomatizacijo in nadvlado strojev v industriji je v letu 2021 že naiven. Je pa lepo sanjati o času, ko ti ni bilo treba umreti za tistih par dolarjev …

 

En, dva tri, en dva tri, en-.

 

Poči struna, tipka skoči ven. Prebudimo se iz transa. Spravimo se na klavir kot trop podivjanih živali. Trgamo ohišje. Brcamo ob noge. Tepemo klavir in preklinjamo svojo slepoto. Po slabi uri se utrudimo, preženejo nas kriki mož izza senc. Popravljalci klavirjev so prišli. Ti vzamejo rezervne dele in klavir povrnejo v prvotno stanje. Nato odvržejo kovanec v režo. In spet se zberejo gospe in gospodje za ples. In en dva tri, en dva tri, en dva tri …

 

 

TRUDEN RIBIČ SCHWENTNER ali NENAVADEN RAZMISLEK O SLOVENSKIH KNJIGAH IN ZALOŽNIŠTVU

 

Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naróčaj jih Dunavu tira.

 

Založniški poklic bi lahko primerjali z ribolovom, slovensko knjižno produkcijo pa z morjem, v katerem plavajo raznolike ribe/knjige. Naloga ribiča/založnika je, da drži palico in čaka na ulov. Taka je naloga tudi vseh drugih ribičev/založnikov na morju. Nekatere ribe/knjige se pustijo ujeti, druge pa je potrebno aktivno iskati. Ko se dan konča in ko ima ribič/založnik pred sabo svoj ulov, se mora odločiti, katere ribe/knjige bo dal v izložbo. Najprej jih je treba pripraviti. Ene bodo zahtevale manj dela, druge več, tretje pa je najbolje vreči nazaj v morje. Lahko se zgodi, da bo ta riba odplavala k drugemu ribiču in mu prinesla bogastvo. Ne moreš vedeti. Ribji trg je blazno nepredvidljiv, ribe same pa muhaste. Muhasti so tudi kupci. Ne marajo vsi rib, to pa snobom ne preprečuje, da ne bi nergali nad ponudbo, pljuvali nad vsakim izdelkom in pozivali ljudi, naj se izogibajo slovenskim ribam. In potem so taisti snobi začudeni, zakaj dandanes nihče ne dobiva dovolj esencialnih maščob …

 

Založništvo ni lahek posel, a če nanj pogledaš s pravega kota, lahko vidiš, kaj v ta posel vabi toliko metaforičnih ribičev: doprinos h kulturi. Založnik je s svojo dejavnostjo pomemben akter pri diseminaciji znanja in izobraževanju ter razvedrilu ljudstva. To je izjemna odgovornost, pa tudi razlog za neizmeren ponos. Na svojo dejavnost je tako gledal eden od redkih sodobnih slovenskih založnikov, katerega ime bo laik znal na pamet: dr. Lavoslav Schwentner z Vranskega. Omenjeni laik je do zdaj o njem dobil informacije le v osnovni šoli ali pa na majhni spletni strani na slovenski wikipediji. Zdaj lahko v roke prime zgoraj fotografirano knjigo. Brodnik je literarizirana biografija, nastala izpod peresa prekaljene založnice in urednice Tanje Tuma. Avtorica s svojimi izkušnjami prikaže svoj nekdanji poklic v vsej njegovi veličini in bedi, obenem pa Schwentnerjevo življenjsko in karierno pot popiše dovolj natančno, da lahko njeno delo služi tudi kot didaktični pripomoček pri pouku sodobne slovenske zgodovine. Schwentner je knjige izdajal od začetka 20. stoletja naprej, tačas je sodeloval s smetano slovenske literature, od Aškerca do Cankarja. Morje je bilo takrat tako razburkano, da se je moral pošteno prijeti za svoj čoln, če ni hotel zgrmeti v vodo. Soočati se je moral z vojnami in za Slovenca dušečim življenjem v velikanskih državnih tvorbah. Soočati pa se je moral tudi z aktualnimi problemi: skopuhi, nebralci, okorno zakonodajo, tečnimi avtorji in intelektualci, ki niso mogli doumeti nians njegovega posla. Kljub nerazumevanju je Schwentner vztrajal v svojem poslu, prebrodil je obe svetovni vojni in rojstvo jugoslovanske države, predsedoval je združenju založnikov in izdal ter prodal nešteto za Slovenstvo nepogrešljivih knjig. Brodil je kot savinjski splavar, ni se prepustil silam, ki so ga skušale sklatiti v temno morje. Brodil je, tako kot junak Aškerčeve pesmi.

 

V prejšnjem odstavku sem Brodnika označil za didaktični pripomoček. Knjiga je večinoma res natančna, vseeno pa jo je zaradi umetniške svobode dobro konzumirati podobno kot serijo Černobil – ne kot čisti zrcalni odsev zgodovinskega dogajanja, temveč bolj kot grobo sliko takratnega političnega in socio-ekonomskega vzdušja. V romana sta npr. Lavoslav Schwentner in odvetnik Henrik Tuma predstavljena kot stara prijatelja, medtem ko obstajajo dvomi, da sta se sploh poznala. Ne gre pa samo za detajle. Prvo polovico romana zavzema reševanje fiktivne begunke pred njenim nasilnim soprogom. Ta begunka, pa tudi velik del tistega, kar se zgodi okrog in zaradi nje, je plod domišljije. Avtorica je v intervjuju za Buklo (Rugelj, 2021) svojo odločitev zagovarjala z željo po ekonomični predstavitvi likov in takratne družbene klime. Jaz, pisec tega besedila, avtoričino odločitev sicer podpiram, se mi pa zdi, da je ta odločitev do neke mere negativno vplivala na roman. Ta prva polovica, ki obsega prej omenjeno reševanje begunke ter interakcije med Schwentnerjem, Cankarjem in Tumo, se zdi razvlečeno in napihnjeno, domišljijska ekskurzija pa z izjemo enega kratkega prizora proti koncu ne vpliva dosti na preostanek romana. Medtem, ko prvi del romana obsega par dni v Kranjski Gori in prikaže dogajanje iz več zornih kotov (tudi skozi oči Cankarja, Tume, Tumove žene, Schwentnerjeve žene in begunke), drugi del preleti več desetletij, dogajanje pa spremlja samo skozi Schwentnerjeve oči. En del te knjige si je tako prilastil večji del pogače, kot bi si lahko - to se pozna na toku pripovedi, drugi del knjige švigne mimo, še preden lahko bralec vse dojame. Brodnik kljub temu ni z vsebinskega stališča nič slabša knjiga. Pripovedi nikakor ne moremo očitati neavtentičnosti; opis resničnega zgodovinskega dogajanja je podprt z izčrpnim raziskovalnim delom avtorice in njenih pomočnikov. Ob branju zgodbe iz zgodnjega 20. stoletja bo bralec lahko delal vzporednice z zgodnjim 21. stoletjem. Našel bo skoraj zaničevalni odnos ljudi do slovenske knjige s strani tistih tam zgoraj, pa tudi s strani Slovencev z zaprtimi denarnicami (nekateri so Štajerci, nekateri Dolenjci, a pri kupovanju knjig smo vsi Slovenci Gorenjci). Vzporednice pa je mogoče delati tudi s poglavjem o španski kugi in s saj-veš-kom. Zanimivo, kako malo se lahko spremeni skozi leta …

 

Založništvo ni lahek posel. Primerljiv je z ribolovom, založnik mora potrpežljivo čakati na ponudbe avtorjev in urednikov ali pa mora rokopise aktivno iskati preko razpisov in natečajev. Ko se dan konča, in ko ima založnik nabor del, se mora odločiti, katera bo dal v nadaljno obdelavo. Nekatera dela si zaslužijo pozornost, nekatera pa je najbolje vrniti avtorju. Lahko se zgodi, da bo on rokopis poslal drugemu založniku in mu prinesel bogastvo. Ne moreš vedeti. Knjižni trg je blazno nepredvedljiv, knjige in avtorji pa muhasti. Muhasti so tudi kupci. Niso vsi bralci, to pa tem snobom ne preprečuje, da ne bi nergali nad ponudbo, pljuvali nad vsakim izdelkom in pozivali ljudi, naj se izogibajo slovenskim knjigam. In potem so taisti snobi začudeni, zakaj so dandanes ljudje nepismeni ...

 

Saj vas razumem. Knjige so predrage. A naj jih je še tako težko dobiti, vseeno jih potrebujemo. Knjige so esencialne maščobe za naše možgane in za našo kulturo. Izkažimo nekaj spoštovanja našim ribičem, pojdimo na tržnico! Poglejte, nove bone je mogoče unovčiti tudi za nakup knjig. Mogoče bi si namesto obiska hotela lahko omislili obisk knjigarne. Odlična priložnost, da končno kupite kakšno knjigo. Mogoče bo to celo Brodnik.

 

Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...

 

Dominik Lenarčič

 

Viri:

Rugelj, S. (2021). Intervju: Tanja Tuma. Bukla, 17(160), 10-11.

PEKLENSKI OGENJ

 

"Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava."

Raz 8,7

 

Kmalu nas ne bo več. V filmih so si ta dogodek predstavljali kot trk meteorita, kot jedrsko vojno ali nekaj podobnega. Hecno, oba primera imata nekaj z ognjem. Gasilec sem, navajen sem človeških grozot. Človeških. Roke se mi potijo. Tipkovnica je mastna. Moral jo bom spet razstaviti. Pravzaprav ne vem, zakaj to počnem. Sedim v prašni sobi v svojem zanikrnem stanovanju in tipkam svoje tegobe v Word. Nima smisla. Nikogar ne bo, da bi to prebral. Kmalu nas ne bo več. Žge me v nos. Vroče je.

Klic smo dobili zjutraj, na čisto navaden torek. Goreče stanovanje v bližnjem mestu, nič neobičajnega. Fantje smo se oblekli, se vrgli v tovornjak, jaz sem nato nekaj časa preklinjal bogatina v audiju, naj se umakne z intervencijske poti, in naposled smo odrinili. Pot do tja tudi ni bila kaj posebna, slabo asfaltirana cesta skozi travnike in redka drevesa. Poleg mene na desni je sedel prostovoljec Miha, star kakih 20 let, skuštranih las in mozoljastega obraza. Slišal sem, da želi postati vrtnar. V šali sem ga opomnil na ironijo, on pa se mi je začel živčno krohotati.

"Vse je enkrat prvič, fantič," sem mu rekel. "Prej, ko dobiš jeklene živce, bolje zate".

V odgovor sem dobil samo: "Hm".

Tudi prav, sem si mislil, ne maram klepetulj.

Redka drevesa so zamenjale hiše. Cesta je bila popolnoma prazna. Zapuščena. In ko sem zagledal v daljavi dim, sem vedel, da nekaj ni v redu. Nekaj je bilo v barvi. Bila je nenavadna. Temna, modrikasta. Strupena. Pogledal sem Miho in vidil, da se mu je pospešil srčni utrip. Jekleni živci, fantič, sem si mislil. Pravzaprav bom iskren z vami, moji lastni živci so se že malce mehčali. Na cesti so stali ljudje, grabila jih je panika. Kričali so. Umaknili so se, še preden sem lahko potrobil. Mislil sem si, da ti ljudje še nikoli niso videli požara. A to ni bilo vse, globje smo šli, več je bilo teh paničnih prikazni. Še več ljudi, prestrašenih ljudi. Upočasnil sem. Trobil sem kot nor. Kot da nas niso opazili! Kako to, da ne opaziš gasilskega tovornjaka! Brodili smo skozi, počasneje, kot bi si želel.

Kar sem vam opisal sem videl že neštetokrat. To je zgolj ena od posebnosti homo sapiensa, ki nam pač otežuje delo. V takih primerih lahko ohranim jeklene živce. Tisti dan je bilo drugače. Naše polžje počasno potovanje skozi gruče ljudi mi je omogočilo podrobnejši pregled dogajanja. Nekateri od njih so jokali, enega sem videl sključenega na pragu stanovanja s spuščeno glavo in iztegnjenimi rokami. Molil je. Dlje ko sem gledal, več sem videl. Dva sta iz stanovanja grobo vlekla televizor. Enega sem videl, kako je sosedu grozil z nožem. V neki zakotni ulici sem nekoga videl početi nekaj nepojmljivega. Nek norec se je smejal. Šipe so pokale. Grmelo je. Kaos. Bolesten kaos in njegova bolestna glasbena spremljava. Spet sem pogledal Miho. Njemu je bilo še bolj nelagodno. Ubožec. Pogledal sem nazaj in videl, da so bili tudi fantje na trnih.

Zdaj smo bili že skoraj na cilju, naravnost je bila slepa ulica. Z leve je prihajal tisti modrikast dim. Pogoltnil sem. Tukaj smo. Zavil sem na kraj dogodka.

"Pizda!"

Prepričan sem, da sem to izrekel. Verjetno je bila to v tistem trenutku edina primerna izjava. Ne vem, od tistega trenutka naprej me je spomin zapustil. Vem le, da v svojem življenju nisem videl česa podobnega. Je bil tisto požar? Glede na okoliščine bi kdo drug rekel "ja. Sam bi glede te besede imel zadržke. Ta stvar ni bila kakšna naravna pogruntavščina, kaj šele človeška. Kje je tu kemija? Znanost? Ta stvar je bila živa! Spomin se mi vrača. Prvinski šok je bil mimo. Od osuplosti sem skoraj pozabil ustaviti tovornjak. Žgalo me je v nos. Vroče mi je bilo. Vroče je bilo tudi Mihi. Videl sem, da ga grabi strah, a je fant le ohranil jeklene živce. Videl sem mu na njegovem obrazu. Njegov pogum me je zbudil s transa. Fante sem z nekaj spodbude spravil na noge. Zunaj smo vsi otrpnili. Potrebovali smo nekaj časa, da predelamo situacijo.

"Dobro," sem rekel po kaki minuti, "pa začnimo".

Spomnim se, da smo se trudili ves dan in še dlje. Spomin me glede tega ne vara. Poklicali smo okrepitve iz vseh bližnjih, nato še daljnih mest. Vse zaman. Ta stvor se ni pustil ukrotiti, pa če bi izčrpali vse reke, jezera in morjá tega sveta. Eden za drugim so tovariši odložili cevi, naposled še jaz. Ko zreš v žrelo pogube, je obup neizbežen. Stal je samo še prostovoljec.

"Pozabi, Miha," sem mu skušal dopovedati, "nima smisla".

Ni si dal dopovedati. Ne vem, ali ga je zares gnal pogum ali zgolj neumnost. Do zdaj je gorelo že pol mesta. Verjetno bi nadaljeval, če mu ne bi zmanjkalo vode.

Ko pogledam skozi okno, vidim prizor iz Razodetja. Saj, to ni nič drugega kot božje posredovanje. S čim smo si to zaslužili? Ne vem, najbrž z vsem. Kmalu nas ne bo več.

Detektor dima se je sprožil. Tuli. Žge me v nos. Vroče je.

 

Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 5., št. 8 (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-C1I2TVU4?ty=2020).

 

Dominik Lenarčič