DVOJE KRATKIH KRATKIH ZGODB (POLDE PUČNIK IN PRIJATELJEV PEUGEOT, LITERARNA OSEBA)

 

POLDE PUČNIK IN PRIJATELJEV PEUGEOT

V petek popoldan se je Polde Pučnik poskusil s prijateljevim plavim peugeotom peljati v Ptuj. Peugeot pa je potreboval popravilo – pokvaril se je prestavljalnik. Polde je pomanjkljivost prepozno prepoznal; v prvi prestavi je prepotoval približno petindvajsetino poti, preden je počilo in se je pohabljen peugeot parkiral na prehitevalnem pasu. Preostanek je Polde prepešačil.

Pripovedovancu pravim, da je ta pripoved poučna: peugeota pelji na pregled, preden ga posodiš prijatelju.

 

***

 

LITERARNA OSEBA

 

Ko odprem oči, pričnem obstajati. Zbudim se iz niča, kje in kaj sem, preden se zbudim, ne vem in ne morem vedeti. Vem le, da se bom kmalu vrnila vanj. Nek glas od zunaj mi pravi, da še ni čas za to. Povedal mi bo, kdaj naj zaprem oči. Do takrat pa naj sedim tu.

Prostor nima zidov, zato mu ne morem reči soba. Prav tako mu ne morem reči praznina. Ni tak kot nič, budna sem in vem, da obstajam. V ta prostor, karkoli že je, od zgoraj sije šibka bela svetloba. Prihaja iz odprtine, ki spominja na okno s spuščenimi žaluzijami.

Postaja mi tesnobno. Želim si, da bi glas priklical kakšen stol ali namizno rastlino. Karkoli, samo da napolni ta prostor. Glas se ne odziva na moje prošnje. Tokrat mi je pustil samo okno. Nimam kaj, počakati moram na njegov klic.

Naposled ga slišim. Čas je za konec. Prav. Zaprem oči in preneham obstajati.

 

 ***

 

Obe zgodbi prvotno objavljeni v Sejalcu, letnik 2023, številka 44.

 

Dominik Lenarčič 

JANČAR IN GOLOB NA PLAŽI ali PRISPEVEK O ŠTEVILU IN KULTIVIRANOSTI SLOVENSKIH BRALCEV

 

Je bolje brati žanrsko ali nežanrsko književnost? Domače ali tuje? Je na plažo bolje vzeti roman Draga Jančarja ali Tadeja Goloba? Ko je na voljo več možnosti, je čisto naravno le-te primerjati med seboj. Ena od njih bo morda obveljala za "najboljšo", druga za "najslabšo." Če nimamo strogih kriterijev, se bomo morda odločali na osnovi všečnosti. A to ni prispevek o filozofiji odločanja, jaz skušam odgovoriti na vprašanje, ali je važno, kakšne knjige jemljemo v roke.

V knjižnih krogih se včasih pojavi poziv h kultiviranju (slovenskih) bralcev. Izobraženi in razgledani govorniki nam pravijo, da bi morali namesto po mehko vezanih "ljubičih" in "krimičih" pretežno tujih avtorjev posegati po leposlovnih delih, ki so zahtevnejša, kvalitetnejša in trajnejša. Najbolje, da gre za dela domačih avtorjev. A kaj naredi delo kvalitetno? Kako je tako delo sploh mogoče prepoznati? Če boste iskali kriterije vsebinske kvalitete, boste ugotovili, da so ti izmuzljivi in zaradi abstraktnosti težko aplikativni. Od raziskovanja vas morda odvrne tudi pridih bralskega elitizma, ki pogosta spremlja poskuse h kultiviranju bralcev.

Glavni problem takih debat pa je, da glavni problem ni morebitna (ne)kultiviranost bralcev, temveč njihovo končno število. Vprašanje izbire "primernega" gradiva za branje in utemeljitev te izbire je konec koncev manj pomembno kot vprašanje, koliko se sploh bere. Verjamem, da smo vsi seznanjeni z rezultati zadnjih raziskav o bralni kulturi na Slovenskem in skrb-vzbujajočimi trendi, o katerih poročajo podatki. V zadnji raziskavi Knjiga in bralci se je le malo več kot pol vprašanih opredelilo za bralce. Res je, da podatki niso ažurni, prav tako bi se lahko pogovarjali o morebitnih metodoloških pomanjkljivostih. A podatki so vseeno zgovorni. Statistike izposoj in nakupovanja knjig iz istih raziskav prav tako ne vzbujajo pretiranega optimizma. V bralni pušči so prerekanja o tem, ali je na plažo bolje vzeti To Noč sem jo videl ali Leninov park, nesmiselna. Vprašanje o kvaliteti je mogoče postaviti šele takrat, ko diskusijo omogoča zadostna kvantiteta – če želimo več kultiviranih bralcev, potrebujemo najprej več bralcev. 

 

Prvotno objavljeno v Štubidu, letn. 18, št. 1, april 2023