Veliko razmišljam o Černobilu. Mogoče preveč, kot bi bilo za normalnega človeka zdravo. Malo je krivo tisto predavanje v osnovni šoli, ko sem prvič slišal za ta kraj. Morda je malo krivo tudi dejstvo, da sem na svet prišel en dan pred 13. obletnico katastrofe. Ne verjamem v naključja. Razmišljam. Razmišljam o žrtvah. Razmišljam o eksistencialnih vprašanjih, ki jih katastrofa poraja. Razmišljam o aprilskih požarih, ki so nadaljevali niz apokalipitčnih dogodkov v tem letu. Razmišljam o tematskem predavanju v lokalni knjižnici. Razmišljam o nedostopni knjigi Ulricha Becka. Razmišljam o dokumentarcih Maje Weiss. Razmišljam o seriji na HBO. Razmišljam o podcastu, o intervjuju z režiserjem. Razmišljam tudi o Černobilski molitvi beloruske literarne novinarke Svetlane Aleksijevič, ki je predstavljala glavni vir za serijo.
Slovenski prevod Veronike Sorokin, ki je v trdih platnicah izšel leta 2009 pri usahli založbi Modrijan, še zmeraj predstavlja edini stik slovenskih bralcev z avtorico. Ravno zaradi omejene lokalizacije pisateljičinih del je bila Černobilska molitev zame prvo njeno delo.
Zanimiv je pristop: delo je zmes med romanom in reportažo. Ta pristop je avtoričin zaščitni znak. Pripomogel je k pridobitvi Nobelove nagrade.
Zanimiva je zgradba: avtorica spregovori le v spremni besedi. Ogrodje dela predstavlja kolaž individualnih zgodb ljudi, ki jih je usoda tako ali drugače povezala z elektrarno v Ukrajini. Novinarka se umakne v ozadje.
Zanimiva je vsebina: nagovorijo nas kmetje, vojaki, civilisti in otroci, rojeni pred in po katastrofi. Knjiga je razdeljena na tri ohlapno tematska poglavja, vsako se zaključi z "orkestrom" posameznikov s podobno vlogo v časovnici nesreče. Jedro je postavljeno v okvir dveh osebnih izpovedi žena černobilskih gasilcev. Bralec, ki si je ogledal serijo, bo zagotovo eno od njih prepoznal. Z njo bo tudi ponovno hlipal.
Zanimivo je sporočilo: Černobilska molitev ni obsodba jedrske energije. Prav tako ni obsodba komunističnega režima. Okoljevarstvenik in antikomunist bosta razočarana. Černobilska molitev je niz neprijetnih vprašanj o odnosu med človekom in naravo, med naravo in tehnologijo, med tehnologijo in državo, med državo in človekom. Černobila ne moremo enačiti z gulagi, Auschwitzem ali s katerimikoli vojnimi grozotami. Radiacija, groza Černobila, je nevidna groza. Neslišna. Neotipljiva. In vendar vzame svoj delež in ga bo jemala še vrsto tisočletij. Obstaja razlog, zakaj se podnaslov glasi "Kronika prihodnosti", večina žrtev Černobila se namreč še rodila ni. Černobil je porušil telesno in duševno blaginjo svojih žrtev. Izpovedi se berejo kot nekaj iz del H. P. Lovecrafta. Tukaj gre za nekaj še kako resničnega. Je bilo naključje, da odkriti reaktor v seriji spominja na Cthulhujeve lovke? Le kaj bi si Howard Philips mislil o Černobilu? (Kaj bi si mislil o atomski bombi?)
Veliko razmišljam o Černobilu. In o Černobilski molitvi. Razmišljam, kako noro bi bilo, če bi lahko poleg Lovecraftove Nove Anglije obiskal tudi "mrtvo" cono. Razmišljam, kakšen literarni zagon bi mi obisk dal. Razmišljam, s kakšno mentaliteto bi po obisku bral eksistencialitične avtorje, katerih knjige me čakajo. Razmišljam tudi, kaj si bo bralec tega besedila mislil o njem in ali bo v najbližji knjižnici poiskal temno zeleno knjigo s trdimi platnicami.
Upam, da jo boš.
Dominik Lenarčič
