KLIC NARAVE

Marjan je bil projektni načrtovalec pri lokalnem gradbenem podjetju. Veljal je za izjemno uspešnega dedca z jasnim načrtom - vsi, ki so ga poznali, so se s svojimi idejami za novogradnje najprej obrnili nanj. Samoaktualizacija tako zanj ne bi smela biti problem. Kdor pa se je seznanil z Maslowo hierarhijo potreb ve, da je najvišjo stopnjo mogoče doseči le, če človek zadosti vsem nižjim potrebam. Čisto na dnu so fiziološke potrebe in tisti dan je imel Marjan težave ravno z njimi. Če je hotel pravočasno priti v službo, je moral odriniti čez par minut. Marjan je bil star 41 let, v tistem trenutku pa je pred zaprtimi straniščnimi vrati poskakoval, kot da bi bil štirikrat mlajši.

"Draga, lahko prosim pohitiš?"

"Marjan, saj veš, da ne morem."

Njegova žena je imela že cel teden prebavne motnje. Za veliko potrebo je potrebovala več kot eno uro. Dlje, kot si je Marjan v tistem trenutku lahko privoščil.

"Že dobro, draga," je rekel Marjan z mirnim glasom, čeprav sam ni bil niti najmanj miren. Preklinjal je svoje prijatelje, ki so ga sinoči povabili na pijačo in ki so bili krivi za njegovo trenutno stanje. "Bom šel k Antonu."

To zadnje ni izrekel zlahka. Anton, njegov sosed, ga ni maral. Za to ni bil kriv Marjan sam, temveč njegov sin, ki je pred tedni vdrl v sosedov vrt in potacal njegove drage vijolice. Anton Marjanu in njegovi družini še vedno ni odpustil, tako da od njega ni bilo dosti pričakovati. A vredno je bilo poskusiti.

Odpravil se je k sosedovi hiši. Tam se je obesil na zvonec in molil, da bo nekoga dobil. V notranjosti hiše je jezno zaropotalo, sosed verjetno v zgodnjih jutranjih urah ni pričakoval obiska. Vrata so se odprla, skoznje je pokukal starec z ledenim pogledom. Anton.

"Jutro, sosed," je skušal čim bolj prijazno izpasti Marjan. "Smem uporabiti tvoje stranišče?"

Kljub nadvse diplomatskemu nastopu mu je sosed pred nosom zaloputnil vrata.

"Anton, prosim, saj ne bom dolgo!"

"Spel' se!" Zadušeno kletev je pospremil zvok škrtanja ključavnice. Zdaj je zaklel še Marjan. Tako domača kot sosedova stranišča so mu zaprla vrata. Že se je poklapan odpravljal nazaj, ko mu je v oči padel stari hrast na robu gozda za hišami. Kot da bi ga narava klicala: Pridi k meni! Dovoli, da ti ublažim muke! Marjan se je že napol olajšan odpravil k drevesu, ko ga je zmotil nadvse nadležen zvok:

"Atiii!"

Njegov sin, njegov zaklad, njegov nepoboljšljivi barabin.

"Matija? Kaj počneš tu? Ne bi moral na avtobus?"

"Zamudil sem ga. Me lahko pelješ v šolo?"

Marjan je bil na robu potrpljenja. "Prav," je izustil med stisnjenimi zobmi. "Samo malo počakaj. Takoj bom nazaj."

Letel je proti gozdu kot prestrašena srna. Njegove hlače, jez, ki je zadrževal smrtonosno poplavo, so pokale po šivih. Skočil je čez malo polje krtin in pristal pred drevesom, z roko na mednožju. Spustil si je zadrgo, odpel gumb in pustil, da vse njegove skrbi, vse njegove frustracije, stečejo iz njegovega telesa v gladkem, rahlo zaudarjajočem curku božje sreče.

 

Dominik Lenarčič 

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: KAKO NAPISATI DOBRO ISLAMOFOBNO ANTIUTOPIJO

Antiutopično literarno delo ima, kot sva v tej rubriki že ugotovila, vedno političen naboj. Da so želeli nekaj sporočiti, velja za vse avtorje antiutopij od Zamjatina pa do Aldermanove. Nekateri so pri tem bolj subtilni kot drugi in nekateri bolj dobronamerni kot drugi. Antiutopični roman ni cepljen pred slabo prozo, to vam lahko pove marsikateri literarni teoretik (glej npr. misli Alojzije Zupan Sosič o antiutopičnem romanu v njeni Teoriji pripovedi) ali poznavalec žanra (glej mnenja Veronike Šoster v prejšnjem prispevku na blogu). Pomisleki se nanašajo tako na nedomiselnost same zgodbe, kot na pretirano didaktičnost in posledično pomanjkanje literarne vrednosti.

Eden od podžanrov antiutopične literature, pri katerem se mi pomisleki zdijo še najbolj upravičeni, je ta, ki ga bom tu imenoval »evrabska antiutopija«. Avtorji evrabskih antiutopij si zamišljajo prihodnost, kjer zaradi padajoče rodnosti in nebrzdanega priseljevanja Evropa postane demografsko in kulturno muslimanska celina. Po mojih opažanjih ljudje, ki svarijo pred »evrabsko« prihodnostjo, to le redko počnejo z dobrimi nameni, pogovor bi lahko načeli tudi o kvaliteti teh literarnih del. Za primere evrabskih antiutopij, dostopnih v slovenščini, glej npr. kratko zgodbo Razpolovna doba Bojana Ekselenskega v 18. Supernovi, Potovati z Orwellom Jožeta Biščaka (Fuj!) ter romana 2084: Konec sveta Boualema Sansala in Podreditev Michela Houellebecqa. Tukaj se bom osredotočal na Podreditev, po mojem edinem primeru kvalitetne evrabske antiutopije.

Kaj ta roman dela kvalitetnega? Tega vprašanja se bova lotila sistematično. Prvič: junaki. Junak evrabske antiutopije je praviloma križar – vrli kristjan, ki bo žrtvoval svoje življenje za Boga in pri tem poskušal pobiti čim več muslimanskih zatiralcev. Ob branju dogodivščin takih junakov se mi pri branju del, v katerih nastopajo, prepletajo misli o »wish fulfillment« literaturi (literarna dela, katerih namen je prikazati različico realnosti, ki jo avtor/bralec želi videti in v kateri igra glavno vlogo, a je ne more uresničiti) in vprašanja o temperamentu avtorja. Francois, protagonist Podreditve, ne ustreza arhetipu križarja – je melanholični univerzitetni profesor srednjih let, ki ne bi mogel zavihteti meča, ne da bi si pri tem zlomil hrbet. Bolj kot islamizacija družbe ga skrbi njegov samski status. O muslimanih Francois nima posebnega mnenja, mu je pa všeč ideja poligamije. Francois je nekaj več kot avtorjev avatar oz. brezmadežni in brezglobinski borec za krščansko pravičnost – je navaden in čustveno zanimiv človek, ki tekom zgodbe pokaže neko sprevrženo obliko osebne rasti.

Drugič: intenca literarnega dela. Resda težko z gotovostjo trdimo, kaj je in ni bila intenca avtorja pri pisanju nekega literarnega dela (več o tem bi vam lahko povedal Barthes), a pri evrabskih antiutopijah včasih to niti ni zahtevno vprašanje. Ne potrebuješ doktorata iz komparativistike, da vidiš, da Biščak svoj »hommage« Orwellu ni napisal zaradi pisateljskega užitka, niti ga ne potrebuješ, da vidiš, kako plitva in trivialna je njegova pripoved. Roman Podreditev se v primerjavi bere kot ravno to: roman. Imava zgodbo, čigar poanta ni zgolj »islam slab«. Imava like, čigar obstoj ni pogojen s forsiranjem ideologije. Imava svet, v katerem se zgodba odvija, ki dejansko spominja na naš svet in ki ni le peskovnik za avtorjeve fantazije. Evrabija ne nastane zaradi nepojasnjene invazije ali zunaj zemeljskih pojavov (khm, Razpolovna doba), ampak na docela realističen način – preko zmage muslimanske stranke na francoskih parlamentarnih volitvah. In nenazadnje, imava spodobno napisano prozo, no, v kolikor lahko Houellebecqovo prozo lahko označiva za »spodobno«. Reciva raje, da proze ne dušijo ne pretirani odtenki sive, niti premočni odtenki vijolične.

Kaj pa pravzaprav je poanta Podreditve? To je najina tretja točka. Podreditev je zgodba o opurtunističnih posameznikih, vetrnjakih, nezadovoljnih s svojimi trenutnimi položaji, ki politični preobrat v svoji državi izkoristijo za izboljšanje svojega položaja. Islamofobija niti ne igra tako velike vloge, pravzaprav jo je v zgodbi težko zaslediti. Za dobrobit francoskega krščanstva ljudem v romanu pravzaprav ni mar, politično-gospodarsko stihijo spremljajo z neprizadetimi vzdihljaji – dokler imajo bajne pokojnine in harem lepih mladoletnic, bodo zadovoljni. V tem se skriva satira (Satira v pravem pomenu besede!), največja prednost Houellebecqovega romana je ta, da izpostavlja osebnostne pomanjkljivosti junakov in ne njihovih morebitnih islamofobnih stališč. Poanta je jasna. In roman je dober.

 

Dominik Lenarčič

LABIRINTI ŽANRSKIH BRANJ: KRASNI NOVI SVETOVI (Poročilo z dogodka)

 

Labirinti žanrskih branj: Krasni novi svetovi

Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica, 6. 5. 2025

 

Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) v okviru projekta »Mesto bere« organizira letne bralne akcije, ki se osredotočajo na žanrsko literaturo. Prva taka akcija – Poetike kratkih form – se je osredotočala na sodobno kratko prozo, druga – Podobe zločina in kazni – pa na kriminalne romane. Letošnja bralna akcija pod imenom Krasni novi svetovi je obsegala fantastično literaturo, s poudarkom na (anti)utopijah. Bralne akcije v okviru projekta se tradicionalno zaključijo s simpozijem, odprtim za širšo javnost – tako je bilo tudi letos.

Po uvodnih besedah predstavnikov knjižnice se je simpozij uradno začel z video nagovorom priznanega pisatelja, urednika in univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Blatnik je kot strokovnjak za slovensko založništvo postavil vprašanje, ali se lahko slovenski pisci preživljajo z izdajanjem žanrske književnosti v slovenščini. Podal je primer Kaje Bucik, avtorice ljubezensko-fantastičnega romana Srebrne vezi, ki se je sicer uveljavila z izdajanjem romanov v angleščini na Amazonu. Paradoks, tako ugotavlja Blatnik, je ta, da lahko slovenski avtor od pisanja preživi le, če piše v angleščini. Nasploh je vse več branja v angleškem jeziku. Blatnik zato izpostavlja potrebo po pisanju (kvalitetnih!) del v slovenščini ter vzpostavljanju okolja, ki delom slovenskih avtorjev daje možnost obstanka. Omenil je tudi potrebo po bralcih, ki bi zmogli prepoznati resnično kvalitetna žanrska dela, saj so ta relativno prezrta s strani literarnih kritikov.

V prvem sklopu predavanj so spregovorili različni strokovnjaki na področju (slovenske) književnosti: literarni zgodovinar, upokojeni profesor in pionir slovenske Wikipedije Miran Hladnik, univerzitetna profesorica slovenske književnosti in pesnica Alojzija Zupan Sosič ter predavateljica češke književnosti Jana Šnytová. Hladnik je govoril o prvih (anti)utopijah slovenskih avtorjev, pri čemer se je osredotočil na 6 del iz 19. stoletja: Dijaka v luni Andreja Volkarja, Deveto deželo Josipa Stritarja, Indijo Koromandijo Antona Mahniča, Razodetje Janeza Trdine, 4000 Ivana Tavčarja ter Abadon Janeza Mencingerja. Kot ugotavlja Hladnik, tehnologija v njih ne igra pomembne vloge, poudarek je na vlogi slovenstva (avtorji ga pojmujejo kot utopično, neuresničljivo idejo) in nezaupanju do »Evrope« oz. večjih globalnih enot. Zanimivo je tudi medsebojno oplajanje del, vsako delo je nastalo kot odgovor prejšnjim. Več o Hladnikovi analizi si lahko preberete v njegovem javno objavljenem članku na wikiverzi: https://sl.wikiversity.org/wiki/Ki_utopi_vse_skrbi.

Zupan Sosičeva je v svojem prispevku ovrgla oznako antiutopije kot zgolj »fantastičnega žanra« in kot utemeljitev pokazala na sodobne družbene ureditve, ki spominjajo na klasike tega žanra (Zamjatin, Huxley, Orwell, Čapek in Atwood). Posvetila se je tudi temeljnim značilnostim antiutopičnega žarna: dominacija izbranih družbenih slojev, (prisilni) urniki, nadzor, prostorski in časovni odmik (odvijanje zgodbe na odročnem kraju/v prihodnosti) ter determinizem v smislu, da je boj proti antiutopičnim okoliščinam obsojen na propad in zato nesmiseln. Na vsebinski ravni opaža še metafizični nihilizem, permanentni antagonizem med posameznikom in družbo, brezdušno birokratizacijo in tehnizacijo, izpričevanje razočaranja nad svetom s strani prvo- ali tretjeosebnega pripovedovalca ter prisoten didaktični element. Kot izjemen primer sodobne slovenske antiutopije je izpostavila roman Filio ni doma Berte Bojetu in njegovo s kresnikom nagrajeno nadaljevanje Ptičja hiša, zaradi poudarka na spolni dominaciji in spolnem nasilju ta verjetno še najbolj spominjata na Deklino zgodbo. Kot odlike Filio ni doma je Zupan Sosičeva izpostavila odstopanje od žanrskih smernic: poleg mešanja žanrov, srečnega konca in prisotnega nadaljevanja, vse je namreč netipično za antiutopični žanr, je izpostavila še literarno presežni slog in filozofsko globino (vir zla ni okolje, v katerem liki živijo, ampak liki sami).

Šnytová se je medtem posvečala ZF delom znamenitega češkega pisatelja Karla Čapka: dramatičnima deloma R. U. R. (v tej se prvič pojavi beseda »robot«) in Bela bolezen ter romanom Tovarna absolutnega, Krakatit in Vojna z močeradi. Obravnavala je tako avtorjevo življenje v času zadnjih izdihljajev predvojnih demokratičnih sistemov in vzpona fašizma/nacizma kot v njegovih delih pogosto prisoten motiv vsemogočnega izuma (npr. Absolutno v Tovarni in Močeradi v Vojni) ter etična vprašanja, vezana na njegovo uporabo oz. zlorabo. Predavanje je bilo namenjeno še osvetlitvi prevodov Čapkovih del v slovenščino.

V drugem sklopu sta spregovorila pesnica, kritičarka in urednica Veronika Šoster ter pisatelj, kritik in urednik Aljoša Harlamov. Šoster je opisala svoje izkušnje kot profesionalna (bralni klub Žanrsko branje ter knjižna zbirka Piknik pri LUD Literaturi) in prostočasna bralka antituopij. Nanizala je številne klišeje antiutopičnega žanra (totalitarizem, sistemi nadzora, tehnologija v škodo človeštva, degradacija okolja, izguba pravic in svobode, družbeno razslojevanje, uporniki, izbranci, po novem še zombiji in kanibalizem) in probleme, ki tarejo sodobna antiutopična dela, med njimi premajhno inovativnost pri idejah, preveč predvidljivo strukturo, premalo dogajanja in preveč opisovanja ter nenazadnje premajhno literarno vrednost. Kot probleme s sodobno slovensko antiutopijo je poleg premalo dogajanja izpostavila še pretirano zatekanje v magični realizem – kot hvalevredni izjemi je izpostavila romana Mamuti Jerneja Županiča in Luknje Andreja Blatnika. A zakaj bi vseeno brali antiutopije? Šoster omenja čar špekulacij o scenarijih prihodnosti, vzdušje in nekatere izjemne preobrate v delih. Obravnavala je tudi (ne)posrečeno upodabljanje antiutopij na filmskih/televizijskih ekranih. Harlamov je za njo k tematiki antiutopij pristopil na striktno strokoven sociološki način. Kot osnovo vsake antiutopije je izluščil špekuliranje o vzpostavitvi družbe popolnega nadzora nad posamezniki: cenzura in antiintelektualizem (Fahrenheit 451), religiozna in patriarhalna represija (Deklina zgodba, Filio ni doma), evgenika in čustvena otopitev (Krasni novi svet) ter panoptikum (1984 in Krizolacija Dana Podjeda). Ti sistemi, tako ugotavlja Harlamov, nastanejo z ali tudi brez pomoči tehnologije, po možnosti po nekem apokaliptičem dogodku (glej npr. Cesto Cormaca McCarthyja). Antiutopije pogosto nastanejo od zgoraj navzdol (elitni sloji vzpostavijo red), pri Huxleyju in Bradburyju pa k izgradnji in ohranitvi antiutopije pripomorejo posamezniki sami. A antiutopija lahko nastane brez naše privolitve, takšno prepričanje, ki je veljalo nekoč, se je začelo pojavljati tudi danes. Ob zaključku je opozoril na zaskrbljujoč porast mladinske antiutopije, ki odraža možnost razvoja nihilizma med mlajšimi generacijami. Simpozij se je zaključil z odprto mizo, pri kateri so sodelovali Hladnik, Šnytová, Šoster in Harlamov in v okviru katere so sodelujoči razpravljali o vizionarski kvaliteti antiutopij in spreminjajoči se recepciji ZF del v prihodnosti.

 

Kot obiskovalec moram omeniti, da je bila dvorana, v kateri je simpozij potekal, nabito polna. To kaže na kljub vsem poraznim statistikam prisotno zanimanje slovenskih bralcev za ZF, tudi za slovensko ZF. H gojitvi tega zanimanja prispevajo tudi knjižnice s svojimi bralnimi akcijami. Ravno izpostavljanje slovenskih žanrskih del je bila največja odlika simpozija, poleg v zgornjem besedilu že omenjenih del so bila v programski knjižica omenjena še naslednja dela: Hiša brez ogledal Simone Klemenčič, Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, Androidi čutijo v barvah Jake Tomca, Beg med zvezdami Vida Pečjaka, Delci svetlobe Lenarta Zajca, Iksion Mihe Remca ter tudi Kmečka idila Bojana Meserka in Onstran zaznave Eda Rodoška. Ker nisem sodeloval pri bralni akciji MKL, ne morem potrditi, če so se vsa ta dela tudi dejansko pojavila na bralnem seznamu, a nedvomno je ta dogodek služil kot opomnik, da imamo Slovenci kvalitetno žanrsko književnost (tudi ZF) in da je vredno posegati po njej.

Sedaj, ko veste zanje, po katerem delu boste posegli vi?

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, letnik X, številka 19.

 

Dominik Lenarčič 

HEAVEN EXPRESS

A ne gre hitreje?

Na vlaku je, če odštejem konstantno brnenje in zadušeno jekleno stokanje stroja, smrtna tišina. Potniki nemo zrejo predse z odsotnimi ali zaskrbljenimi pogledi. Njihov odhod očitno ni bil tako gladek kot moj. Ali pa se niso sami odločiti, kdaj so odšli. Vedno nam govorijo, da ne moremo, da celo ne smemo sami izbrati čas, kdaj se bomo odpravili. Klinc pa taka pravila. Tapkam po mizi, da bo vsaj kak zvok v kupeju. Da se bo vlak že enkrat podvizal in nas dostavil na našo končno destinacijo. Mater, a res ne gre hitreje?

"Vse v redu?"

Starec pri sosednjem sedežu me zaspano opazuje. Pa saj nisem bil tako glasen, ali pač?

"Ja, ja, vse je v redu," mu odvrnem. "Samo malo sem živčen."

Starec poznavalsko pokima: "Saj smo vsi."

Živčen, pa kaj še. Če bi vedel, da bo pot trajala celo večnost, bi s sabo vzel knjigo. Odločim se, da ne bom več skušal s prsti pošiljati sporočil v Morsejevi abecedi, in da bom raje počel, kar na potovanju z vlakom počnejo vsi: gledal bom skozi okno. Ko bi bilo vsaj kaj za gledat. Tema, tema in oblaki. Nobene luči, ki bi razbila monotonost. Nobenih kažipotov, ki bi kazali, koliko je še do cilja. Fak, a se bo res tako vleklo?!

"Hej."

 Spet on. S pogledom ošine dlan, ki mi stisnjena v pest počiva na mizi. Sploh se nisem zavedal.

"Aja, oprostite. Res ne vem, kaj se me loteva."

Starec me še naprej motri s pogledom. Kot da ni zadovoljen z mojim odzivom. Pospravim roko in ga kar direktno vprašam: "A mogoče veste, koliko je še do tam?"

"Kaj se ti tako mudi?"

"No … samo zanima me. Veste, jaz sem že dolgo čakal, da se odpravim. Vedno so mi pravili, da bo tam bolje kot prej. Bolj mirno. Rad bi imel mir. Ne morem več čakati."

Starec me pogleda, najprej strogo, potem pa njegov obraz prekrije žalost. Obrne se stran in po daljšem premoru izreče bistvo: "Odšel si samovoljno. Pa tako mlad si še."

V žalosti je skrit očitek. Moj odgovor mu ni všeč in jaz tega ne prenesem.

"Je kaj mogoče narobe s tem?" ga nagovorim, bolj napadalno, kot bi si želel. "Se ne smemo sami odločati? Vi me ne poznate. Ne veste, kaj sem dal skozi, tako da me nimate pravice obsojati!"

Starec ne reče ničesar. Moja napadalnost izpuhti ob pogledu na njegov žalostni obraz. Zdaj odvrnem pogled še jaz. Po mizi ne tapkam več. Želim si samo, da bi končno prispeli.

 

Prvotno objavljeno Supernovi, št. 15, letn. VIII. 

GOZD

 "Ti loviš!"

Deklica se zahihita in pobegne v bližnji gozd. Gaber steče za njo. Na robu travnika pa se ustavi. Veter boža krošnje, vitke zelene roke dreves se lenobno zibajo sem ter tja. Gabru se zdi, da mu mahajo, da ga gozd vabi v svoje temno drobovje.

"Jelka!"

Deček ne bi rad šel v gozd. Muhast veter ga udarja po ušesih. Pa še temni se.

"Jelka, daj no!"

Ni odgovora. Ne preostane mu drugega, kot da sprejme povabilo dreves in gre za njo. Proti gozdu stopa previdno, z lahnimi koraki. Občutek ima, da če bo stopal hitreje in odločneje, se bo tema v gozdu prebudila in ga sama povlekla vanj. Stopa počasi, dolgo traja, da se znajde na robu.

Naposled stopi v gozd. Za njim je zid odhajajoče sončne svetlobe, pred njim pa mračna globel, v katero je izginila njegova sestra. Nedaleč stran zauka sova.

"Jelka!"

Gaber stopa naprej. Strah, da ga bo tema zgrabila, še zdaleč ni izginil. Veter z votlim udarcem napade krošnje. Listje se strese od presenečenja. Gaber se ustavi. Zdi se mu, da je med šelestenjem slišal polomljeno vejo.

"Jelka!"

Nekje pred njim se pod stopali drobijo kamenčki.

"Jelka?"

Takrat se zgodi. Po zraku potuje krik. Dekličin krik, zvonek in predirljiv. Gaber se požene v dir. Iz gozda izgine zadnji drobec svetlobe. Tema se je prebudila. Veje so zdaj luskaste lesene roke, ki grabijo po dečku. Podrast so pasti, ki ga skušajo potegniti v tla. Temno zeleni odtenki se zlivajo v eno veliko črno gmoto.

Deček ne pazi, kam hodi. Spotakne se in še preden pade, se začne pobirati. Pred sabo zapazi kotanjo, v kateri leži majhna postava. Njene roke in noge ležijo ob mirnem telesu. Barvita obleka je pomazana s prstjo in nečim rdečim. Gaber vstane. Trda roka se mu ovije okoli vratu. Gaber se zvija in vpije, žameten glas vetra pa mu medtem šepeta na uho: Ne tuli. Ne upiraj se.

In deček se ne upira več.

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, št. 15, letn. VIII.