Antiutopično literarno delo ima, kot sva v tej rubriki že ugotovila, vedno političen naboj. Da so želeli nekaj sporočiti, velja za vse avtorje antiutopij od Zamjatina pa do Aldermanove. Nekateri so pri tem bolj subtilni kot drugi in nekateri bolj dobronamerni kot drugi. Antiutopični roman ni cepljen pred slabo prozo, to vam lahko pove marsikateri literarni teoretik (glej npr. misli Alojzije Zupan Sosič o antiutopičnem romanu v njeni Teoriji pripovedi) ali poznavalec žanra (glej mnenja Veronike Šoster v prejšnjem prispevku na blogu). Pomisleki se nanašajo tako na nedomiselnost same zgodbe, kot na pretirano didaktičnost in posledično pomanjkanje literarne vrednosti.
Eden od podžanrov antiutopične literature, pri katerem se mi pomisleki zdijo še najbolj upravičeni, je ta, ki ga bom tu imenoval »evrabska antiutopija«. Avtorji evrabskih antiutopij si zamišljajo prihodnost, kjer zaradi padajoče rodnosti in nebrzdanega priseljevanja Evropa postane demografsko in kulturno muslimanska celina. Po mojih opažanjih ljudje, ki svarijo pred »evrabsko« prihodnostjo, to le redko počnejo z dobrimi nameni, pogovor bi lahko načeli tudi o kvaliteti teh literarnih del. Za primere evrabskih antiutopij, dostopnih v slovenščini, glej npr. kratko zgodbo Razpolovna doba Bojana Ekselenskega v 18. Supernovi, Potovati z Orwellom Jožeta Biščaka (Fuj!) ter romana 2084: Konec sveta Boualema Sansala in Podreditev Michela Houellebecqa. Tukaj se bom osredotočal na Podreditev, po mojem edinem primeru kvalitetne evrabske antiutopije.
Kaj ta roman dela kvalitetnega? Tega vprašanja se bova lotila sistematično. Prvič: junaki. Junak evrabske antiutopije je praviloma križar – vrli kristjan, ki bo žrtvoval svoje življenje za Boga in pri tem poskušal pobiti čim več muslimanskih zatiralcev. Ob branju dogodivščin takih junakov se mi pri branju del, v katerih nastopajo, prepletajo misli o »wish fulfillment« literaturi (literarna dela, katerih namen je prikazati različico realnosti, ki jo avtor/bralec želi videti in v kateri igra glavno vlogo, a je ne more uresničiti) in vprašanja o temperamentu avtorja. Francois, protagonist Podreditve, ne ustreza arhetipu križarja – je melanholični univerzitetni profesor srednjih let, ki ne bi mogel zavihteti meča, ne da bi si pri tem zlomil hrbet. Bolj kot islamizacija družbe ga skrbi njegov samski status. O muslimanih Francois nima posebnega mnenja, mu je pa všeč ideja poligamije. Francois je nekaj več kot avtorjev avatar oz. brezmadežni in brezglobinski borec za krščansko pravičnost – je navaden in čustveno zanimiv človek, ki tekom zgodbe pokaže neko sprevrženo obliko osebne rasti.
Drugič: intenca literarnega dela. Resda težko z gotovostjo trdimo, kaj je in ni bila intenca avtorja pri pisanju nekega literarnega dela (več o tem bi vam lahko povedal Barthes), a pri evrabskih antiutopijah včasih to niti ni zahtevno vprašanje. Ne potrebuješ doktorata iz komparativistike, da vidiš, da Biščak svoj »hommage« Orwellu ni napisal zaradi pisateljskega užitka, niti ga ne potrebuješ, da vidiš, kako plitva in trivialna je njegova pripoved. Roman Podreditev se v primerjavi bere kot ravno to: roman. Imava zgodbo, čigar poanta ni zgolj »islam slab«. Imava like, čigar obstoj ni pogojen s forsiranjem ideologije. Imava svet, v katerem se zgodba odvija, ki dejansko spominja na naš svet in ki ni le peskovnik za avtorjeve fantazije. Evrabija ne nastane zaradi nepojasnjene invazije ali zunaj zemeljskih pojavov (khm, Razpolovna doba), ampak na docela realističen način – preko zmage muslimanske stranke na francoskih parlamentarnih volitvah. In nenazadnje, imava spodobno napisano prozo, no, v kolikor lahko Houellebecqovo prozo lahko označiva za »spodobno«. Reciva raje, da proze ne dušijo ne pretirani odtenki sive, niti premočni odtenki vijolične.
Kaj pa pravzaprav je poanta Podreditve? To je najina tretja točka. Podreditev je zgodba o opurtunističnih posameznikih, vetrnjakih, nezadovoljnih s svojimi trenutnimi položaji, ki politični preobrat v svoji državi izkoristijo za izboljšanje svojega položaja. Islamofobija niti ne igra tako velike vloge, pravzaprav jo je v zgodbi težko zaslediti. Za dobrobit francoskega krščanstva ljudem v romanu pravzaprav ni mar, politično-gospodarsko stihijo spremljajo z neprizadetimi vzdihljaji – dokler imajo bajne pokojnine in harem lepih mladoletnic, bodo zadovoljni. V tem se skriva satira (Satira v pravem pomenu besede!), največja prednost Houellebecqovega romana je ta, da izpostavlja osebnostne pomanjkljivosti junakov in ne njihovih morebitnih islamofobnih stališč. Poanta je jasna. In roman je dober.
Dominik Lenarčič
