MOŽ Z ZLOMLJENIM SRCEM

 

Ime in priimek pacienta: Luka N.

Številka pacienta: 122876471264

Datum prihoda v kliniko: 24. 6. 2025, 23:55:46

 

SPLOŠNI PODATKI O PACIENTU

 

Luka N., moški. Rojen 31. 1. 1991 v Ljubljani, kjer trenutno živi v stanovanju v Rožni dolini. Zaposlen kot programer v lokalnem podjetju. Luko je v kliniko pripeljal njegov najemojemalec Vlado Ž. Po pričevanju gospoda Ž. Luke nekaj dni ni bilo iz njegove sobe. Ko ga je prišel obiskat, ga je našel samega na tleh, zvitega v klobčič in objokanega. Od najdbe pa do prihoda v kliniko je Luka v solzah vpil ime »Diana«. Ob prihodu v kliniko sem mu izmerila srčni utrip 180, opazila sem tudi pretirano izločanje znoja in solz. Zaradi čustvene nestabilnosti sem ga ob prihodu uspavala.

 

TRENUTNO SRČNO-ZDRAVSTENO STANJE

 

Stanje stabilno, povprečni srčni utrip 20. V spanju se občasno premetava in momlja ime »Diana«, kar zahteva nov odmerek pomirjevala.

 

SRČNO-ZDRAVSTVENO STANJE V PRETEKLOSTI

 

Zapisi kažejo, da je imel Luka do zdaj tri resne zveze: prvo se je končalo zaradi nezvestobe s strani partnerke, drugo pa zaradi obtožb, da je Luka nezaupljiv do partnerke. Vse kaže, da se je tretja in zadnja zveza, ki je trajala kar 6 let, prav tako končala zaradi nezvestobe partnerke. Glede na Lukove predhodne izkušnje z ljubeznijo je odziv na njegovo zadnjo razvezo popolnoma razumljiv.

 

ZDRAVNIKOVA PRIPOROČILA ZA ZDRAVLJENJE

 

Glede na njegovo zgodovino bom predlagala odmik od standardnega protokola za bolnike s srčnimi zlomi: namesto plačanega dopusta na Hrvaškem in vzpostavitve profila na platformi Tinder bo po mojem mnenju zanj najbolj primeren intenziven program srčno-psihološke rehabilitacije, ki poleg tedenskih srečanj z našim rezidenčnim srčnim terapevtom vsebuje ponovno izgradnjo zaupanja preko pogovorov z našo AI pomočnico Cora. Z izvajanjem programa bi začela čim prej. V začetnem stadiju lahko pričakujemo, da bo Luka neprišteven, v ta namen je potrebno strogo nadzorovati njegove interakcije s prijatelji in družino. Prav tako je potrebno za njegovo dobro preprečiti kontakte z njegovimi prejšnjimi partnerkami. Po opravljenem programu predlagam izvedbo standardnega protokola, a le, če bo Luka kazal vidne znake izboljšanja. V nasprotnem primeru naj za nedoločen čas ostane v naši oskrbi.

Ta primer bo zahteval veliko časa in potrpljenja. Srčno upam za čim hitrejše okrevanje.

 

Dr. Ljuba Majer, Klinika za srčne bolezni

 

Dominik Lenarčič 

KLIC NARAVE

Marjan je bil projektni načrtovalec pri lokalnem gradbenem podjetju. Veljal je za izjemno uspešnega dedca z jasnim načrtom - vsi, ki so ga poznali, so se s svojimi idejami za novogradnje najprej obrnili nanj. Samoaktualizacija tako zanj ne bi smela biti problem. Kdor pa se je seznanil z Maslowo hierarhijo potreb ve, da je najvišjo stopnjo mogoče doseči le, če človek zadosti vsem nižjim potrebam. Čisto na dnu so fiziološke potrebe in tisti dan je imel Marjan težave ravno z njimi. Če je hotel pravočasno priti v službo, je moral odriniti čez par minut. Marjan je bil star 41 let, v tistem trenutku pa je pred zaprtimi straniščnimi vrati poskakoval, kot da bi bil štirikrat mlajši.

"Draga, lahko prosim pohitiš?"

"Marjan, saj veš, da ne morem."

Njegova žena je imela že cel teden prebavne motnje. Za veliko potrebo je potrebovala več kot eno uro. Dlje, kot si je Marjan v tistem trenutku lahko privoščil.

"Že dobro, draga," je rekel Marjan z mirnim glasom, čeprav sam ni bil niti najmanj miren. Preklinjal je svoje prijatelje, ki so ga sinoči povabili na pijačo in ki so bili krivi za njegovo trenutno stanje. "Bom šel k Antonu."

To zadnje ni izrekel zlahka. Anton, njegov sosed, ga ni maral. Za to ni bil kriv Marjan sam, temveč njegov sin, ki je pred tedni vdrl v sosedov vrt in potacal njegove drage vijolice. Anton Marjanu in njegovi družini še vedno ni odpustil, tako da od njega ni bilo dosti pričakovati. A vredno je bilo poskusiti.

Odpravil se je k sosedovi hiši. Tam se je obesil na zvonec in molil, da bo nekoga dobil. V notranjosti hiše je jezno zaropotalo, sosed verjetno v zgodnjih jutranjih urah ni pričakoval obiska. Vrata so se odprla, skoznje je pokukal starec z ledenim pogledom. Anton.

"Jutro, sosed," je skušal čim bolj prijazno izpasti Marjan. "Smem uporabiti tvoje stranišče?"

Kljub nadvse diplomatskemu nastopu mu je sosed pred nosom zaloputnil vrata.

"Anton, prosim, saj ne bom dolgo!"

"Spel' se!" Zadušeno kletev je pospremil zvok škrtanja ključavnice. Zdaj je zaklel še Marjan. Tako domača kot sosedova stranišča so mu zaprla vrata. Že se je poklapan odpravljal nazaj, ko mu je v oči padel stari hrast na robu gozda za hišami. Kot da bi ga narava klicala: Pridi k meni! Dovoli, da ti ublažim muke! Marjan se je že napol olajšan odpravil k drevesu, ko ga je zmotil nadvse nadležen zvok:

"Atiii!"

Njegov sin, njegov zaklad, njegov nepoboljšljivi barabin.

"Matija? Kaj počneš tu? Ne bi moral na avtobus?"

"Zamudil sem ga. Me lahko pelješ v šolo?"

Marjan je bil na robu potrpljenja. "Prav," je izustil med stisnjenimi zobmi. "Samo malo počakaj. Takoj bom nazaj."

Letel je proti gozdu kot prestrašena srna. Njegove hlače, jez, ki je zadrževal smrtonosno poplavo, so pokale po šivih. Skočil je čez malo polje krtin in pristal pred drevesom, z roko na mednožju. Spustil si je zadrgo, odpel gumb in pustil, da vse njegove skrbi, vse njegove frustracije, stečejo iz njegovega telesa v gladkem, rahlo zaudarjajočem curku božje sreče.

 

Dominik Lenarčič 

HEAVEN EXPRESS

A ne gre hitreje?

Na vlaku je, če odštejem konstantno brnenje in zadušeno jekleno stokanje stroja, smrtna tišina. Potniki nemo zrejo predse z odsotnimi ali zaskrbljenimi pogledi. Njihov odhod očitno ni bil tako gladek kot moj. Ali pa se niso sami odločiti, kdaj so odšli. Vedno nam govorijo, da ne moremo, da celo ne smemo sami izbrati čas, kdaj se bomo odpravili. Klinc pa taka pravila. Tapkam po mizi, da bo vsaj kak zvok v kupeju. Da se bo vlak že enkrat podvizal in nas dostavil na našo končno destinacijo. Mater, a res ne gre hitreje?

"Vse v redu?"

Starec pri sosednjem sedežu me zaspano opazuje. Pa saj nisem bil tako glasen, ali pač?

"Ja, ja, vse je v redu," mu odvrnem. "Samo malo sem živčen."

Starec poznavalsko pokima: "Saj smo vsi."

Živčen, pa kaj še. Če bi vedel, da bo pot trajala celo večnost, bi s sabo vzel knjigo. Odločim se, da ne bom več skušal s prsti pošiljati sporočil v Morsejevi abecedi, in da bom raje počel, kar na potovanju z vlakom počnejo vsi: gledal bom skozi okno. Ko bi bilo vsaj kaj za gledat. Tema, tema in oblaki. Nobene luči, ki bi razbila monotonost. Nobenih kažipotov, ki bi kazali, koliko je še do cilja. Fak, a se bo res tako vleklo?!

"Hej."

 Spet on. S pogledom ošine dlan, ki mi stisnjena v pest počiva na mizi. Sploh se nisem zavedal.

"Aja, oprostite. Res ne vem, kaj se me loteva."

Starec me še naprej motri s pogledom. Kot da ni zadovoljen z mojim odzivom. Pospravim roko in ga kar direktno vprašam: "A mogoče veste, koliko je še do tam?"

"Kaj se ti tako mudi?"

"No … samo zanima me. Veste, jaz sem že dolgo čakal, da se odpravim. Vedno so mi pravili, da bo tam bolje kot prej. Bolj mirno. Rad bi imel mir. Ne morem več čakati."

Starec me pogleda, najprej strogo, potem pa njegov obraz prekrije žalost. Obrne se stran in po daljšem premoru izreče bistvo: "Odšel si samovoljno. Pa tako mlad si še."

V žalosti je skrit očitek. Moj odgovor mu ni všeč in jaz tega ne prenesem.

"Je kaj mogoče narobe s tem?" ga nagovorim, bolj napadalno, kot bi si želel. "Se ne smemo sami odločati? Vi me ne poznate. Ne veste, kaj sem dal skozi, tako da me nimate pravice obsojati!"

Starec ne reče ničesar. Moja napadalnost izpuhti ob pogledu na njegov žalostni obraz. Zdaj odvrnem pogled še jaz. Po mizi ne tapkam več. Želim si samo, da bi končno prispeli.

 

Prvotno objavljeno Supernovi, št. 15, letn. VIII. 

GOZD

 "Ti loviš!"

Deklica se zahihita in pobegne v bližnji gozd. Gaber steče za njo. Na robu travnika pa se ustavi. Veter boža krošnje, vitke zelene roke dreves se lenobno zibajo sem ter tja. Gabru se zdi, da mu mahajo, da ga gozd vabi v svoje temno drobovje.

"Jelka!"

Deček ne bi rad šel v gozd. Muhast veter ga udarja po ušesih. Pa še temni se.

"Jelka, daj no!"

Ni odgovora. Ne preostane mu drugega, kot da sprejme povabilo dreves in gre za njo. Proti gozdu stopa previdno, z lahnimi koraki. Občutek ima, da če bo stopal hitreje in odločneje, se bo tema v gozdu prebudila in ga sama povlekla vanj. Stopa počasi, dolgo traja, da se znajde na robu.

Naposled stopi v gozd. Za njim je zid odhajajoče sončne svetlobe, pred njim pa mračna globel, v katero je izginila njegova sestra. Nedaleč stran zauka sova.

"Jelka!"

Gaber stopa naprej. Strah, da ga bo tema zgrabila, še zdaleč ni izginil. Veter z votlim udarcem napade krošnje. Listje se strese od presenečenja. Gaber se ustavi. Zdi se mu, da je med šelestenjem slišal polomljeno vejo.

"Jelka!"

Nekje pred njim se pod stopali drobijo kamenčki.

"Jelka?"

Takrat se zgodi. Po zraku potuje krik. Dekličin krik, zvonek in predirljiv. Gaber se požene v dir. Iz gozda izgine zadnji drobec svetlobe. Tema se je prebudila. Veje so zdaj luskaste lesene roke, ki grabijo po dečku. Podrast so pasti, ki ga skušajo potegniti v tla. Temno zeleni odtenki se zlivajo v eno veliko črno gmoto.

Deček ne pazi, kam hodi. Spotakne se in še preden pade, se začne pobirati. Pred sabo zapazi kotanjo, v kateri leži majhna postava. Njene roke in noge ležijo ob mirnem telesu. Barvita obleka je pomazana s prstjo in nečim rdečim. Gaber vstane. Trda roka se mu ovije okoli vratu. Gaber se zvija in vpije, žameten glas vetra pa mu medtem šepeta na uho: Ne tuli. Ne upiraj se.

In deček se ne upira več.

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, št. 15, letn. VIII. 

ZBIRKA KRATKIH KRATKIH ZGODB (ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI, HEMINGWAY ALI ŠE ENA ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI, SKOK, NOV BOJ)

 

ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI

 

Mama se joče. Test nosečnosti: pozitiven.

 

***

 

HEMINGWAY ALI ŠE ENA ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI

 

Otroški čeveljci. Čisto novi. Nikoli prodani.

 

 ***

 

SKOK

 

Moj prijatelj je bil največji adrenalinski odvisnik na svetu. Videl sem ga gor na mostu. Zaklical je, da bo skočil, jaz pa sem ga spodbudil.

Nisem vedel, da tokrat nima vrvi.

 

 ***

 

NOV BOJ

 

Težke veke se mi počasi dvignejo. Lenobne oči takoj zabode vojska sončnih žarkov – odposlancev jutra. Z dlanjo prestrežem njihov napad. Ti mater, vstati bo treba. Z rokami si dvignem trup. Rjuha se mi odlepi od hrbta. Kdaj bodo tiste budale inštalirale klimo?! Moje noge nočejo nikamor. Nikoli me ne ubogajo. Dvignem prvo nogo in jo pustim viseti čez posteljo. Isto naredim še za drugo.

Z vznožja postelje privlečem voziček. Postavim ga v položaj za najboljši možni pristanek. Dvignem svojo rit. Vržem se. Pristanem na sedišču. Voziček nekaj zakolne v svojem jeklenem jeziku, potem pa utihne. Sonce mi sije v obraz. Čas je za nov dan, za nov boj.

 

*** 

Zgodba s šestimi besedami in Hemingway ali Še ena zgodba s šestimi besedami prvotno objavljeni v Sejalcu, letnik 2024, številka 45.

Skok in Nov boj prvotno objavljeni v Nebulae, letnik XI, številka 5 (december 2022).

Dominik Lenarčič