V petek, na tretji dan konvencije, so enega za drugim izvedli dva prilagajoča si dogodka: o preteklosti Eurocona in o njegovi prihodnosti. Prvi je bil pravzaprav predstavitev časovnega traka od prve izvedbe Eurocona leta 1972 naprej in obujanje spominov, tako tistih na odru kot tistih v publiki. Dogodek za veterane. In tudi za tiste, ki s(m)o želeli izvedeti več o zgodovini konvencije. Ste vedeli, da je Eurocon nastal kot odgovor Worldconu? In da so bili prvi Euroconi namenjeni predvsem piscem in da so se širše ljubiteljske skupnosti na Euroconu uveljavile šele pozneje?
Take podatke lahko dobiš le v živo.
Še bolj kot zgodovina me kot mladca zanimata sedanjost in prihodnost – s tem se je ukvarjal drugi dogodek. Prizorišče se ni spremenilo, je pa bilo mogoče čutiti spremembo v ozračju predavalnice, vnos energije (v srcu in telesu) mladostnih obiskovalcev z idejami o tem, kako Eurocon ohraniti zanimiv v prihodnosti. Kako torej?
Na en način tako, da se vključi več vsebin za mlade, vključno z avtorji mladinske ZF&F. Mladi so ena od starostnih skupin, ki jim je ZF&F najbolj atraktivna – zakaj jim ne bi torej naredili še Eurocon bolj atraktiven? Če je lahko Jeff VanderMeer »Guest of Honour«, zakaj ne bi bil recimo še Jonathan Stroud? V pogovorih s predstavniki nekaterih evropskih ljubiteljskih skupnosti smo ugotovili, da Eurocon svoja vrata ne odpira enako široko za vse žanre in skupine – nekateri se počutijo zapostavljeno. Poleg mladih, za katere sam opažam, da njihova prisotnost na ZF&F konvencijah ni tako opazna kot prisotnost starejših, med »nekatere« spadajo določena obrobna društva in posamezniki, ki ali ne vedo, da jim je Eurocon sploh na voljo ali pa se ne čutijo dobrodošli. Naloga organizatorjev (svoje pa bi morali opraviti še udeleženci) je torej poskrbeti, da se vendarle čutijo dobrodošlo.
In da se lahko sploh udeležijo, nekateri se namreč ne morejo. Denar in razdalja sta še prevečkrat problem, naj vas spomnim, kakšna dogodivščina je bila lani priti iz Ljubljane v Mariehamn. European Fan Fund (https://effund.github.io/) je sklad, ki je namenjen ravno temu, da na Eurocon pripeljemo tiste, ki si sicer tega ne bi mogli privoščiti. Letos je sklad omogočil Hephaestionu Christopoulosu, da je na Euroconu zastopal še premalo zastopane barve grške zastave in celo pripravil predavanje o grški ZF&F. Vrednosti tega sklada ni mogoče preceniti, saj obiskovalcem iz obrobja omogoča ne le udeležbo, ampak tudi širjenje njihovega glasu na konvenciji (če mu sklad ne bi omogočil udeležbe, Christopoulos ne bi mogel predstaviti grške ZF&F evropski javnosti). Udeleženci Eurocona so veseli, če lahko srečajo koga iz neke nove države, to vam lahko povem kot nekdo, ki so ga prijetno presenetile prijazne besede tistih, navdušenih nad slovensko prisotnostjo. Sklad bi bilo torej vredno ohraniti in okrepiti za bodoča leta.
Eurocon, kot mnogo stvari, raste in se razvija. Od skromnih začetkov se je razvil v mednarodnega velikana, ki povezuje številne evropske ljubiteljske skupnosti. Mnogo let je že minilo od prve izvedbe v Trstu (prav tam je potekal, tudi to izveš v živo!) daljnega leta 1972. A zgodovina ni nič brez sedanjosti, ki jo ohranja v spominu in prihodnosti, ki jo še bo. Zato moramo našo ljubo konvencijo ohranjati pri življenju, ne le z našo fizično prisotnostjo in denarjem za spominke, ampak tudi z našim delom na stojnicah in v zaodrju.
Nekako imam občutek, da se nimamo česa bati.
Dominik Lenarčič
