GOZD

 "Ti loviš!"

Deklica se zahihita in pobegne v bližnji gozd. Gaber steče za njo. Na robu travnika pa se ustavi. Veter boža krošnje, vitke zelene roke dreves se lenobno zibajo sem ter tja. Gabru se zdi, da mu mahajo, da ga gozd vabi v svoje temno drobovje.

"Jelka!"

Deček ne bi rad šel v gozd. Muhast veter ga udarja po ušesih. Pa še temni se.

"Jelka, daj no!"

Ni odgovora. Ne preostane mu drugega, kot da sprejme povabilo dreves in gre za njo. Proti gozdu stopa previdno, z lahnimi koraki. Občutek ima, da če bo stopal hitreje in odločneje, se bo tema v gozdu prebudila in ga sama povlekla vanj. Stopa počasi, dolgo traja, da se znajde na robu.

Naposled stopi v gozd. Za njim je zid odhajajoče sončne svetlobe, pred njim pa mračna globel, v katero je izginila njegova sestra. Nedaleč stran zauka sova.

"Jelka!"

Gaber stopa naprej. Strah, da ga bo tema zgrabila, še zdaleč ni izginil. Veter z votlim udarcem napade krošnje. Listje se strese od presenečenja. Gaber se ustavi. Zdi se mu, da je med šelestenjem slišal polomljeno vejo.

"Jelka!"

Nekje pred njim se pod stopali drobijo kamenčki.

"Jelka?"

Takrat se zgodi. Po zraku potuje krik. Dekličin krik, zvonek in predirljiv. Gaber se požene v dir. Iz gozda izgine zadnji drobec svetlobe. Tema se je prebudila. Veje so zdaj luskaste lesene roke, ki grabijo po dečku. Podrast so pasti, ki ga skušajo potegniti v tla. Temno zeleni odtenki se zlivajo v eno veliko črno gmoto.

Deček ne pazi, kam hodi. Spotakne se in še preden pade, se začne pobirati. Pred sabo zapazi kotanjo, v kateri leži majhna postava. Njene roke in noge ležijo ob mirnem telesu. Barvita obleka je pomazana s prstjo in nečim rdečim. Gaber vstane. Trda roka se mu ovije okoli vratu. Gaber se zvija in vpije, žameten glas vetra pa mu medtem šepeta na uho: Ne tuli. Ne upiraj se.

In deček se ne upira več.

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, št. 15, letn. VIII.