LABIRINTI ŽANRSKIH BRANJ: KRASNI NOVI SVETOVI (Poročilo z dogodka)

 

Labirinti žanrskih branj: Krasni novi svetovi

Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica, 6. 5. 2025

 

Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) v okviru projekta »Mesto bere« organizira letne bralne akcije, ki se osredotočajo na žanrsko literaturo. Prva taka akcija – Poetike kratkih form – se je osredotočala na sodobno kratko prozo, druga – Podobe zločina in kazni – pa na kriminalne romane. Letošnja bralna akcija pod imenom Krasni novi svetovi je obsegala fantastično literaturo, s poudarkom na (anti)utopijah. Bralne akcije v okviru projekta se tradicionalno zaključijo s simpozijem, odprtim za širšo javnost – tako je bilo tudi letos.

Po uvodnih besedah predstavnikov knjižnice se je simpozij uradno začel z video nagovorom priznanega pisatelja, urednika in univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Blatnik je kot strokovnjak za slovensko založništvo postavil vprašanje, ali se lahko slovenski pisci preživljajo z izdajanjem žanrske književnosti v slovenščini. Podal je primer Kaje Bucik, avtorice ljubezensko-fantastičnega romana Srebrne vezi, ki se je sicer uveljavila z izdajanjem romanov v angleščini na Amazonu. Paradoks, tako ugotavlja Blatnik, je ta, da lahko slovenski avtor od pisanja preživi le, če piše v angleščini. Nasploh je vse več branja v angleškem jeziku. Blatnik zato izpostavlja potrebo po pisanju (kvalitetnih!) del v slovenščini ter vzpostavljanju okolja, ki delom slovenskih avtorjev daje možnost obstanka. Omenil je tudi potrebo po bralcih, ki bi zmogli prepoznati resnično kvalitetna žanrska dela, saj so ta relativno prezrta s strani literarnih kritikov.

V prvem sklopu predavanj so spregovorili različni strokovnjaki na področju (slovenske) književnosti: literarni zgodovinar, upokojeni profesor in pionir slovenske Wikipedije Miran Hladnik, univerzitetna profesorica slovenske književnosti in pesnica Alojzija Zupan Sosič ter predavateljica češke književnosti Jana Šnytová. Hladnik je govoril o prvih (anti)utopijah slovenskih avtorjev, pri čemer se je osredotočil na 6 del iz 19. stoletja: Dijaka v luni Andreja Volkarja, Deveto deželo Josipa Stritarja, Indijo Koromandijo Antona Mahniča, Razodetje Janeza Trdine, 4000 Ivana Tavčarja ter Abadon Janeza Mencingerja. Kot ugotavlja Hladnik, tehnologija v njih ne igra pomembne vloge, poudarek je na vlogi slovenstva (avtorji ga pojmujejo kot utopično, neuresničljivo idejo) in nezaupanju do »Evrope« oz. večjih globalnih enot. Zanimivo je tudi medsebojno oplajanje del, vsako delo je nastalo kot odgovor prejšnjim. Več o Hladnikovi analizi si lahko preberete v njegovem javno objavljenem članku na wikiverzi: https://sl.wikiversity.org/wiki/Ki_utopi_vse_skrbi.

Zupan Sosičeva je v svojem prispevku ovrgla oznako antiutopije kot zgolj »fantastičnega žanra« in kot utemeljitev pokazala na sodobne družbene ureditve, ki spominjajo na klasike tega žanra (Zamjatin, Huxley, Orwell, Čapek in Atwood). Posvetila se je tudi temeljnim značilnostim antiutopičnega žarna: dominacija izbranih družbenih slojev, (prisilni) urniki, nadzor, prostorski in časovni odmik (odvijanje zgodbe na odročnem kraju/v prihodnosti) ter determinizem v smislu, da je boj proti antiutopičnim okoliščinam obsojen na propad in zato nesmiseln. Na vsebinski ravni opaža še metafizični nihilizem, permanentni antagonizem med posameznikom in družbo, brezdušno birokratizacijo in tehnizacijo, izpričevanje razočaranja nad svetom s strani prvo- ali tretjeosebnega pripovedovalca ter prisoten didaktični element. Kot izjemen primer sodobne slovenske antiutopije je izpostavila roman Filio ni doma Berte Bojetu in njegovo s kresnikom nagrajeno nadaljevanje Ptičja hiša, zaradi poudarka na spolni dominaciji in spolnem nasilju ta verjetno še najbolj spominjata na Deklino zgodbo. Kot odlike Filio ni doma je Zupan Sosičeva izpostavila odstopanje od žanrskih smernic: poleg mešanja žanrov, srečnega konca in prisotnega nadaljevanja, vse je namreč netipično za antiutopični žanr, je izpostavila še literarno presežni slog in filozofsko globino (vir zla ni okolje, v katerem liki živijo, ampak liki sami).

Šnytová se je medtem posvečala ZF delom znamenitega češkega pisatelja Karla Čapka: dramatičnima deloma R. U. R. (v tej se prvič pojavi beseda »robot«) in Bela bolezen ter romanom Tovarna absolutnega, Krakatit in Vojna z močeradi. Obravnavala je tako avtorjevo življenje v času zadnjih izdihljajev predvojnih demokratičnih sistemov in vzpona fašizma/nacizma kot v njegovih delih pogosto prisoten motiv vsemogočnega izuma (npr. Absolutno v Tovarni in Močeradi v Vojni) ter etična vprašanja, vezana na njegovo uporabo oz. zlorabo. Predavanje je bilo namenjeno še osvetlitvi prevodov Čapkovih del v slovenščino.

V drugem sklopu sta spregovorila pesnica, kritičarka in urednica Veronika Šoster ter pisatelj, kritik in urednik Aljoša Harlamov. Šoster je opisala svoje izkušnje kot profesionalna (bralni klub Žanrsko branje ter knjižna zbirka Piknik pri LUD Literaturi) in prostočasna bralka antituopij. Nanizala je številne klišeje antiutopičnega žanra (totalitarizem, sistemi nadzora, tehnologija v škodo človeštva, degradacija okolja, izguba pravic in svobode, družbeno razslojevanje, uporniki, izbranci, po novem še zombiji in kanibalizem) in probleme, ki tarejo sodobna antiutopična dela, med njimi premajhno inovativnost pri idejah, preveč predvidljivo strukturo, premalo dogajanja in preveč opisovanja ter nenazadnje premajhno literarno vrednost. Kot probleme s sodobno slovensko antiutopijo je poleg premalo dogajanja izpostavila še pretirano zatekanje v magični realizem – kot hvalevredni izjemi je izpostavila romana Mamuti Jerneja Županiča in Luknje Andreja Blatnika. A zakaj bi vseeno brali antiutopije? Šoster omenja čar špekulacij o scenarijih prihodnosti, vzdušje in nekatere izjemne preobrate v delih. Obravnavala je tudi (ne)posrečeno upodabljanje antiutopij na filmskih/televizijskih ekranih. Harlamov je za njo k tematiki antiutopij pristopil na striktno strokoven sociološki način. Kot osnovo vsake antiutopije je izluščil špekuliranje o vzpostavitvi družbe popolnega nadzora nad posamezniki: cenzura in antiintelektualizem (Fahrenheit 451), religiozna in patriarhalna represija (Deklina zgodba, Filio ni doma), evgenika in čustvena otopitev (Krasni novi svet) ter panoptikum (1984 in Krizolacija Dana Podjeda). Ti sistemi, tako ugotavlja Harlamov, nastanejo z ali tudi brez pomoči tehnologije, po možnosti po nekem apokaliptičem dogodku (glej npr. Cesto Cormaca McCarthyja). Antiutopije pogosto nastanejo od zgoraj navzdol (elitni sloji vzpostavijo red), pri Huxleyju in Bradburyju pa k izgradnji in ohranitvi antiutopije pripomorejo posamezniki sami. A antiutopija lahko nastane brez naše privolitve, takšno prepričanje, ki je veljalo nekoč, se je začelo pojavljati tudi danes. Ob zaključku je opozoril na zaskrbljujoč porast mladinske antiutopije, ki odraža možnost razvoja nihilizma med mlajšimi generacijami. Simpozij se je zaključil z odprto mizo, pri kateri so sodelovali Hladnik, Šnytová, Šoster in Harlamov in v okviru katere so sodelujoči razpravljali o vizionarski kvaliteti antiutopij in spreminjajoči se recepciji ZF del v prihodnosti.

 

Kot obiskovalec moram omeniti, da je bila dvorana, v kateri je simpozij potekal, nabito polna. To kaže na kljub vsem poraznim statistikam prisotno zanimanje slovenskih bralcev za ZF, tudi za slovensko ZF. H gojitvi tega zanimanja prispevajo tudi knjižnice s svojimi bralnimi akcijami. Ravno izpostavljanje slovenskih žanrskih del je bila največja odlika simpozija, poleg v zgornjem besedilu že omenjenih del so bila v programski knjižica omenjena še naslednja dela: Hiša brez ogledal Simone Klemenčič, Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, Androidi čutijo v barvah Jake Tomca, Beg med zvezdami Vida Pečjaka, Delci svetlobe Lenarta Zajca, Iksion Mihe Remca ter tudi Kmečka idila Bojana Meserka in Onstran zaznave Eda Rodoška. Ker nisem sodeloval pri bralni akciji MKL, ne morem potrditi, če so se vsa ta dela tudi dejansko pojavila na bralnem seznamu, a nedvomno je ta dogodek služil kot opomnik, da imamo Slovenci kvalitetno žanrsko književnost (tudi ZF) in da je vredno posegati po njej.

Sedaj, ko veste zanje, po katerem delu boste posegli vi?

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, letnik X, številka 19.

 

Dominik Lenarčič 

DVOJNI UDAREC ZNANSTVENE FANTASTIKE: LEGRADIĆEV TRAVID IN BIENVENUJEVE PRIVZETE NASTAVITVE

 

Veš kdo je beden? Saj-veš-kdo, ta je beden! Moje (in skoraj sigurno tudi tvoje) mnenje je, da vsi rabimo premor od tiste virusne nadloge. Si za literarni eskapizem? Super!

Tokrat bom poskusil nekaj drugačnega in bom izpostavil ne eno, ampak kar dve knjigi naenkrat. Delno zato, ker sta iz sorodnih žanrov. Delno zato, ker menim, da si obe zaslužita pozornosti. Delno pa zato, ker mi pri obeh čisto malo zmanjka za celotno recenzijo. Predstavil ju bom, vmes pa bomo jaz, ti in mi vsi skušali pozabiti na saj-veš-koga in na vse, kar pride z njim. Pa začnimo!

 

PRVA KNJIGA – TURISTIČNI VODNIK PO GALAKSIJI ali SVEŽ ZNANSTVENO-FANTASTIČNI ROMAN VIDA LEGRADIĆA

 

Na svojem blogu sem do zdaj obravnaval dva primerka slovenske znanstvene fantastike. Ta sta se močno razlikovala v kvaliteti: zbirka kratkih zgodb Bojana Ekselenskega je bila obetavna, a nedodelana, "roman" Jožeta Biščaka pa je bil tako slab, da ga sploh ne bom več omenjal. Tokrat predstavljam tretji primerek, ki se k sreči bolj nagiba k prvemu. Gre za znanstveno-fantastični roman Travid: Za devetimi zvezdami avtorja Vida Legradića. Izdan je bil v specializirani avtorjevi založbi, leta 2021. Več na spletni strani: http://travid.si/.

Človeštvo se je dotaknilo zvezd – naš rod je koloniziral vesolje in vzpostavil širšo skupnost v Rimski cesti, Vesoljsko Unijo, s centrom kje drugje kot pa na Zemlji. Lepote (in grozote) te skupnosti vidimo skozi oči turističnega vodnika Vida Legr Travida Ursa, vrlega in samostojnega Zemljana ter lastnika bleščečega plovila z imenom Srebrna zver. Travid je primarno vodnik, če pa ga dovolj plačate, bo tudi šofer. Na začetku zgodbe naš vodnik sprejme ponudbo, da prevaža Janusa Kohna, unijskega ministra za tehnologijo. S ponudbo pa Travid sprejme tudi tveganje – politično stanje v Uniji je nestabilno, v središču te nestabilnosti pa je Janus Kohn sam. Kuje se interplanetarna zarota. Bo Travid dovolj spreten in iznajdljiv, da se bo lahko spopadel z nevarnostmi, ki mu pretijo v nadaljevanju?

Avtor je za izhodišče svojega leposlovnega prvenca uporabil tisto kar zna in pozna, torej potovanje in vodenje. Pri tem mu je uspelo ubrati nov pristop k raziskovanju fiktivnih vesolj - glavni junak ima tak poklic, da veliko potuje in da na poti sreča veliko ljudi, zato je odlična izbira za raziskovalca kozmosa. Sama zgodba spominja na Vojno zvezd, na Zvezdne steze pa tudi na filme Luca Bessona (Peti element in Valerian). Novih svetov in odbitih Nezemljanov ne manjka, avtor pa doda še element političnih spletk, seveda z znanstveno-fantastičnim pridihom. Žal pa se vse to nekako ne drži skupaj. Travid: Za devetimi zvezdami je ambiciozna knjiga z napol izvirnim leposlovnim vesoljem, ki ga spodkopljejo šibki temelji. Iz bolj pustih opisov in nenehnega ponavljanja podatkov, za katere bralec že ve, je razvidno, da Legradić ni primarno pisatelj oz. ni pisatelj takšne vrste zgodb. V njegovem vesolju se najdejo dobre ideje (npr. Papilonemi, rasa metuljem podobnih bitij, ki so odigrali pomembno vlogo v eni od medplanetarnih vojn in ki so na Zemlji pustili svoj DNK), kljub temu pa bralec dobi občutek, da se mu vse zdi nekam znano (zato sem par vrstic nazaj rekel "napol izvirnim vesoljem"). Najšibkejši element knjige so politične spletke. Na čase se zdi, da je skušal avtor preko alegorij posredovati neko sporočilo, a nastale alegorije so tako zamazane, da ni čisto jasno, kaj naj bi to končno sporočilo sploh bilo. Politični boj v Vesoljski Uniji bijeta "Koalicija" in "Opozicija". Ne samo, da gre za dokaj generična in nedomiselna izraza, ampak tudi takšna, ki imata glede na spremenljivo politično stanje v Sloveniji spremenljiv pomen. Gre za boj med levičarji in desničarji? Med liberalci in konservativci? Kdo je tu negativec? Naj bi politično stanje bolj spominjalo na domače, ali bolj recimo na tisto v ZDA? Drugje? Ni mi jasno. Najbolj jasno je še to, da popoln propad političnega sistema v Uniji na sredi knjige spominja na COV-… Ne, ne bom imenoval tistega, ki ne sme biti imenovan! Na sredi knjige pride do nepričakovanega plot-twista, kjer se razkrije še en vpliv popularne ZF: Invasion of the Body Snatchers. Kar iznenada. Na tisti točki so se vse pomanjkljivosti nakopičile in nisem zmogel več – drugo polovico sem samo prelistal.

 

Legradićev Travid ni slaba knjiga, zgodba ima potencial, ki bi se ga dalo z literarnim izpopolnjevanjem še bolj izkoristiti. Težko bi jo tudi označil za razočaranje, saj niti nisem pričakoval literarnega presežka - to morda pove več o meni in o mojem odklonilnem odnosu do slovenske literature, ki sem se ga nalezel od nekaterih ciničnih nebralcev, kot pa o knjigi sami. Dobil sem zadovoljivo potovanje po vesolju, ki ga konec koncev ne bi označil za popolno polomijo, bi se pa rad pritožil nad nenehnim tresenjem. Če ne drugega, sem za kratek čas lahko odmislil grozote sveta okoli mene. Čeprav, spletke in propad sistema spominjajo na domačo politično negotovost in nezmožnost nekaterih vidnih ljudi, da bi delali za javno dob-.

 

Dovolj o tem! Naslednji primer!

 

DRUGA KNJIGA – JAZ, NOSEČI ROBOT ali KAJ SE ZGODI, KO PREOBREMENIMO POMNILNIK CIVILIZACIJE

 

Bralec, si se kdaj vprašal, kje se hrani vse, kar si kdaj objavil na fejsu ali instiču? Ali morda obstaja nek velik trdi disk, kjer je ohranjena vsaka slika tvoja večerje in vsak video ponesrečene kaskaderske točke tvojega psa? Kaj bi se zgodilo, če bi na tem trdem disku zmanjkalo prostora? Kako bi se človeštvo odzvalo? Takšna in drugačna vprašanja pretresa francoski umetnik, režiser in stripar Ugo Bienvenu v svojem stripu (ali grafičnem romanu ali risoromanu, kar ti je pač ljubše) z naslovom Privzete nastavitve. Izšel je pri založbi VigaVagaKnjige, leta 2021.

Zgodilo se je: zmanjkalo je prostora na trdih diskih. Da bi preprečili kolaps zahodne civilizacije, mora človeštvo sprostiti prostor. Kako? S tem, da sestavi komisije, ki bodo za vsako sliko, film in roman odločale, ali so vredni ohranitve. To nalogo bi morali opravljati vestni in odgovorni posamezniki, ki imajo čut za umetnost. A svet Privzetih nastavitev je antiutopija – komisije bodo zlepa zradirale klasična umetniška dela, če ne cele opuse ustvarjalcev, da bi naredile prostor za fotke s plaže. S takšnim stanjem se niso vsi pripravljeni sprijazniti - eden od takih ljudi je glavni junak Yves Mathon, zaposlen na uradu za brisanje. On si naskrivaj kopira datoteke umetnin in jih nalaga v čip domačega robota Mikkija. Mikki je ta noseči robot na naslovnici, nosi namreč njegovega in ženinega otroka (ženske ne rojevajo več, to namesto njih opravljajo roboti gospodinje). To, kar Yves počne, je kaznivo dejanje, en napačen korak ga bo stal prihodnosti, ki si jo želi zgraditi. Lovci na ljubitelje umetnosti pa so vse bližje …

Privzete nastavitve so meditacija o odnosu človeka do umetnosti in "lepega", pa tudi o odnosu do narave in prihodnosti. Yves je eden redkih ljudi, ki si želijo za naslednje rodove ohraniti tisto, kar se jim zdi lepo, čeprav jih tako početje lahko drago stane. Je tudi eden od redkih ljudi, ki si želijo ponovno vzpostaviti stik z naravo, Yves bi se iz velemesta rad preselil na podeželje. Ali mu to uspe, boš moral ti, dragi bralec, izvedeti sam. S problemom odnosa človeka do tehnologije in dilemami glede umetne inteligence se strip niti ne ukvarja. Nihče se v stripu ne vpraša, ali je etično na robotska ramena nalagati breme rojstva. Zamujena priložnost ali priložnost za novo zgodbo? Jaz bi rekel drugo. Bienvenu v stripu spretno balansira različne teme. V prvem delu se ukvarja bolj z vprašanjem odnosa do umetnosti, s sledovi odnosa do narave, na polovici pa pride do šokantnega preobrata in fokus se zamenja. Preobrat na polovici, to je še ena stvar, ki je skupna tema dvema deloma. Pri Privzetih nastavitvah ta ni tako moteč, dovolj je naraven in logičen, da ne izpade kot last-minute-decision. Prav tako pa ne zmoti razvijanja že postavljenih tez. Edino, kar me je motilo, so bile ilustracije. Te so sicer dobro narisane, a osenčene so na tak način, da liki pogosto izpadejo jezni, tudi takrat, ko dejansko niso. Pa edino to me še zanima: v čem je bil smisel tistega prizora z religijskim shodom? Tistega, kjer mož v kapuci Yvesu pokaže sredinca …

 

Brisanje zgodovine je tema, redko obravnavana v znanstveni fantastiki, in Bienvenujeve Privzete nastavitve jo obravnavajo na več kot zadovoljiv način. Upal bi si celo izreči, da se približajo ravni, na kateri ležijo stripovske klasike, kot so Watchmen, Maus, Črna luknja in druge. Delo nas opozarja na pomen ohranjanja globine v svetu, obloženem s plehkostjo in površinskim sijajem. Poudarja pa tudi pomen ohranjanja čuta za lepo v vse gršem svetu. Mogoče smo zaradi neimenovanega pozabili na vse to. Ne smemo. Ne smemo pa tudi pozabiti na zlorabo tehnologije, padanje rodnosti in … in …

 

Mater, kako sem črnogled. 

 

Dominik Lenarčič

 

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: NEGODOVATI Z ORWELLOM V LETU 2049

 

 

Nedolgo nazaj mi je v roke prišla knjiga z naslovom Potovati z Orwellom, avtorja Jožeta Biščaka.

 

 

Ena najslabših knjig, ki sem jih imel priliko prebrati. Naj ti razložim, zakaj.

 

V osnovi naj bi šlo za znanstveno fantastični roman. Glavni lik je starec po imenu Pavle, ki v odročni Ljubljanski gostilni za porcije piva prodaja zgodbe iz daljnega leta 2049. V Evropi se je uresničila Orwellova nočna mora, kajti oblast je padla v roke (po mnenju nekaterih, po mojem že ne) najbolj odvratnim skupinam ljudi: muslimanom, zagovornikom spolne teorije in socialnim pravičnikom. Teroristom je dovoljeno, da koljejo ljudi brez kazni. Otrokom ob rojstvu pripisujejo izmišljene spolne identitete. Poštene državljane, krive edino tega, da zastopajo normalen in tradicionalen način življenja in da ugovarjajo oblastem, obsojajo na smrt ali pa jih zapirajo v taborišča. Starčeve zgodbe nam pokažejo razkroj zahodne civilizacije v posameznih evropskih prestolnicah, pa tudi pogumen boj vrlih belih in plavolasih mož, zagovornikov demokracije, pravičnosti in svobode, ki nasprotujejo temu razkroju. Te satirične antiutopične vinjete pa naj ne bi smeli jemati kot nezmotljivo napoved prihodnosti, temveč kot opozorilo na možen razvrat sodobne evropske družbe.

Tako vsaj trdi avtor. Žal pa Biščak, glavni urednik časnika Demokracije, "satiro" razume na enak način kot kolumnist Aleksander Škorc – ne ločuje je od dejanske ksenofobije. Potovati z Orwellom je rasistični manifest v preobleki znanstvene fantastike, antiutopija kot ideološko orožje. Avtor se lahko izgovarja s "svobodo govora" in "umetniško svobodo", a to ne bo spremenilo dejstva, da njegovo delo na vsaki strani bralcu v glavo vbija jasno sporočilo – to je, da rjavi ljudje in seksualni izprijenci uničujejo našo družbo. To sporočilo je še najbolj očitno v četrti vinjeti, objavljeni v najnovejši številki Supernove (glej povezavo spodaj). Če želiš ti, dragi bralec, dobiti vtis o sprevrženosti tega kvazi-literarnega dela, si jo lahko prebereš. Vsekakor ti celotne knjige ne priporočam v branje. Ne pretiravam, ko rečem, da je Biščakov "roman" ena najslabših (izvirnih slovenskih) knjig, ki sem jih imel priliko prebrati.

To, da knjiga svoje gnilo sporočilo prodaja kot kakovostno leposlovje je že samo po sebi vredno obsojanja. Opozoril pa bi še na njeno zlorabo Orwella in motivov iz romana 1984. Kdor pozna tega britanskega avtorja iz prve polovice 20. stoletja (kdo ga ne?!), bo znal povedati, da je bil levičar in brezkompromisni anti-stalinist. Levičar in pristaš angleške tradicije. Levičar in avtor kanoničnega dela znanstvene fantastike, v katerem ni nič tako znanstvenega ali fantastičnega. Levičar in avtor kanoničnega politično nabitega dela, ki je postalo obvezno čtivo za vse desno nagnjene wannabe družbene komentatorje. Dvomim, da je bila to predvidena ciljna publika.

Za antiutopijo sem že povedal, da želi lansirati sporočilo o stanju družbe v propadu. Povedal sem tudi že, da antiutopija rada pretirava. Žanr je zato idealen, da ga nadobudni avtor izkoristi za sporočanje svoje politične drže. Pravzaprav bi za vsak antiutopični roman, ki je kdaj izšel, lahko rekli, da je do neke mere političen. Vzemi politično lečo v roke, bralec, in poglej antituopična dela od Zamjatina pa do Atwoodove – ugotovil boš, da je res. To samo po sebi ni nič groznega, če se pisec zna kontrolirati pri političnem izražanju, potem lahko ustvari pravo mojstrovino. Orwellov roman 1984 je mojstrovina, ostra in srhljiva pripoved o zlorabi moči in negaciji individualne volje. Partijo zanima samo oblast in oblast bo tudi dobila. In če bo treba omejevati svoboščine, pa naj bo. 1984 je obsodba totalitarizma nasploh, ker pa Orwell Stalina obsoja glasneje kot Hitlerja, so Biščaki vsega sveta roman razumeli kot obsodbo komunizma med hladno vojno ter obsodbo politične korektnosti in kulture preklica v današnji dobi. E. A. Blaira so krstili za sv. Jurija Orwellovskega, zavetnika tradicije, antikomunizma in svobode govora brez vseh omejitev. Ti ljudje bodo z veseljem delali idole iz njegovega obraza, ne bodo pa spregovorili o tem, da je to obraz demokratičnega socialista, ne takega, kot je Bernie Sanders, ampak dejanskega.

 

Dvomim, da bi bil Orwellu všeč oltar, ki mu ga je zgradila desnica. Upam si celo trditi, da bi ga bilo sram. Vsaj mene bi bilo sram ... Ko sem knjigo do konca prebral, sem izvod iz knjižnice (bog ne daj, da bi knjigo kupil!) vrnil nazaj, v njem pa pustil sporočilce za bodoče bralce: "More like Negodovati z Orwellom, amirite? 😊"  

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljena povezava:

- https://cld.si/Datoteke/Supernova/Stevilka10-pdf.pdf

 

Povprečni Orwellov bralec