POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: RUSKE ANTIUTOPIJE OD G DO Z

 

Bralec, si opazil, da nemalo antiutopičnih del prihaja iz ruskega kulturno-geografskega prostora? To naju ne bi smelo presenečati – konec koncev je Ruska federacija oz. nekdanja Sovjetska zveza zaradi nekaterih prijemov, ki se jih poslužujejo oz. so se jih posluževali njuni vladarji, odlično gojišče za takšno vrsto zgodb. Na Airstrip Ena danes pristajajo tri antiutopična dela ruskih avtorjev: Mi Jevgenija Zamjatina, Metro 2033 Dimitrija Gluhovskega in Opričnikov dan Vladimirja Sorokina. Dela z različnimi letnicami izida kažejo, kako se je skozi čas spreminjala ruska družba in z njo predstave o ruski antiutopiji.

 

ZAMJATIN IN MI, DRUGIČ

O Zamjatinu in o njegovem za antiutopični žanr izredno pomembnem romanu Mi sem že pisal – nanj se osredotoča prvi postanek na Airstrip Ena. Obnova vsebine in predstavitev likov se mi zato zdita nepotrebna. Namesto tega bom poskusil delo umestiti v družbeno-zgodovinski kontekst.

Roman je nastal v 20. letih 20. stoletja. Od ruske revolucije je minilo že par let, gradila se je Sovjetska zveza. Počasi so se kazali znaki, kako bo deloval komunističen sistem in krasna nova družba, zgrajena okoli tega sistema. Sanje o pravični družbi enakopravnih državljanov osvobojenih kapitalistične represije so se počasi začele razblinjati, saj je postalo očitno, da ta družba ne more obstajati brez represije drugačne sorte – negacije svobodne volje, kulta racionalnosti in prisilne uveljavitve enakosti ljudi. Zamjatin nam v svojem romanu prikaže, kako naj bi v bistvu izgledala krasna nova družba, kjer so si vsi enaki in vsi pripadajo vsem ter kjer ni dovoljeno nič, kar bi lahko ogrozilo krhki družbeni red. Zanimive so še nekatere druge opazke. Tehnologija (rakete, žarki) je prikazana kot sredstvo zatiranja in ne osvobajanja ljudi, s čimer Zamjatin na začetku 20. stoletja napove vzorec, kateremu so kasneje sledili radio (tega so za širjenje svoje ideologije izkoristili nacisti) in kamere za nadzor ljudi (te še danes pridom izkorišča kitajski režim). Enotna Država je fizično ločena od preostalega sveta, podobno kot Rusija v Opričnikovem dnevu (več o njem kasneje).

Mi so nastali v razmerah, ki niso dovoljevali niti najblažje kritike komunizma in države. Preganjanje dela in avtorja je iz prvega naredilo obvezno branje za vse, ki se borijo proti (sovjetskemu) totalitarizmu, iz drugega pa mučenika in glasnika grozot le-tega. Če pa roman beremo kot zgolj antikomunističnega, prezremo dejstvo, da je izguba individualnosti mogoča tudi v kapitalistično orientiranem svetu, saj ta prav tako zahteva nadzor nad svojimi subjekti. Nekatere mika celo, da citirajo Zamjatina, medtem ko pljuvajo čez »politično korektnost« - če se prepove transfobne komentarje, pravijo, smo en korak bližje stalinizmu. Pri branju zato razmisli, ali se nam tudi v današnjem svobodnem svetu dogaja tisto, kar se je zgodilo v romanu Mi. V mislih imej še to, da mora biti knjiga sredstvo za izboljšanje sveta na bolje, ne na slabše.

 

LUČ V UGAŠAJOČEM SVETU ali TEGOBE UPORABNIKOV PODZEMNE ŽELEZNICE

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla, s tem pa se je uradno končala hladna vojna, obdobje, ki ga je poleg srditega ideološkega spopada med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom ter bliskovitim razvojem tehnologije na vseh področjih določala še resnična grožnja jedrskega holokavsta. Strah pred uničenjem in antiutopičnim življenjem preživelih je bil povod za številna umetniška dela. Med njimi je roman Metro 2033, ta je med drugim zaslovel kot podlaga za priljubljeno franšizo strelskih videoiger.

Leta 2013 se zgodi nemogoče: leteti začnejo jedrske rakete. V Moskvi se ljudje pred uničenjem zatečejo v podzemno železnico, kjer so zaradi neživljenjskih razmer na površju prisiljeni ostati do nadaljnjega. V podzemlju se tako v naslednjih 20 letih razvijejo skupnosti, nove države v malem. Ljudje se pod bledimi lučmi železniških postaj preživljajo s svinjino in gobami, odvisni so še od »stalkerjev«, ki s površja prinašajo surovine. Tehnologija je zanje edino, kar jih poleg hrane in človeškega stika še ohranja pri življenju. Denar so nadomestile krogle, skoraj vsi skrbijo za varovanje svojih postaj/državic. Poleg podgan ljudem grozijo napadi skrivnostnih črnih bitij s površja. Pripoved sledi Artjomu, mladeniču, ki ga dogovor z neznancem povede na potovanje skozi celoten Metro.

Čeprav je roman Gluhovskega nastal dobrih 10 let po razpadu SZ in padcu berlinskega zidu (prvotno je bil objavljen kot spletni roman, potem je sledila še tiskana knjiga), je v njem še vedno mogoče zaznati duh hladne vojne. V Metroju se izoblikuje več ideološko nasprotujočih si državnih tvorb – na eni strani stalinisti, na drugi strani Četrti Rajh in kapitalistično naravnani obroč Hansa. Človeški tribalizem ne pozna meja … Nekatere »države« so medtem neuvrščene, npr. Artjomov dom – postaja VDNG. Duh takratnega časa se kaže še v nerazumevanju vpliva sevanja – veliko vlogo v zgodbi igrajo mutantske pošasti in drugi nadnaravni pojavi, ki jih je rodila jedrska vojna. Te nadnaravne prvine so vnesene kot vir hororja in čeprav je ta horor efektiven, spodkopava resno držo celotnega dela, saj so pošasti včasih bolj smešne kot grozljive. In še to: prava groza jedrske vojne ni ta, da bodo po zemlji gomazeli grozljivi sluzasti stvori, temveč ta, da ne bo ostalo nič živega. Ne nas, ne drugih živali, niti rastlin ne. Metro 2033 poleg tega bremenita komercialistični slog pisanja in vnašanje prežvečenih literarnih tropov (t.i. »chosen one«). Prežvečeno pa ne ostane sporočilo in to je, da za nobeno ceno ne smemo odvreči našega nepopolnega, a znosnega sveta, da bomo lahko živeli v obsevanih teminah uničenega sveta. Nič ni vredno odvračanja jedrskih bomb …

 

SISTEM IVANA GROZNEGA ALI MATI RUSIJA IMA RADA RETRO

Opričnikov dan je najnovejša antiutopija na Airstrip Ena in kot taka odraža duh najsodobnejšega časa. Dogajanje je postavljeno v zelo bližnjo prihodnost: leto 2028. V Rusiji so obnovili monarhijo in državo skoraj popolnoma izolirali – gospodarske in diplomatske stike ohranjajo zgolj s Kitajsko. Pripoved spremlja člana Opričnine, nekakšne elitne kraljevske garde. Opričnik – ime mu je Andrej Danilovič – nam prikaže tipičen dan svojega življenja, ki vsebuje poboj disidentov, sklepanje poslov in rajanje s šefom in drugimi opričniki. V Opričnikovem dnevu so antiutopične prvine (brutalna represija s strani države) neločljive od satire – bralec ni prepričan, ali naj se ob branju smeji ali zgraža. Krasna nova družba monarhične Rusije se opira na simboliko iz časa Ivana Groznega, kar lahko razumemo kot preslikavo nostalgičnosti za časi slave, ki preveva Putinovo Rusijo. Kljub anahronizmom v obliki monarhije in opričnine pa gre še vedno za sodobno rusko državo, saj so prisotni avtomobili idr. sodobne tehnološke iznajdbe in aristokrati/oligarhi, ki se utapljajo v neskončnem bogastvu. Običajnega ruskega državljana nam medtem ni dano videti. Del smešenja trapaste, a vendar grozljive družbene realnosti je tudi hipokrizija tistih na položajih moči. Pravoslavna vera je nadvse pomembna, še posebej za opričnike, a ti hkrati morijo brez primere in se vdajajo drogam, homoseksualnim orgijam in samopoškodovanju v imenu dokazovanja lastne moči. Roman neusmiljeno secira sodobno rusko družbo, ki v imenu nesmiselne nostalgije zanemarja dejansko dobrobit države in njenih ljudi. Čeprav je bil prvotno izdan leta 2006, ga je zaradi diplomatske in gospodarske izolacije Rusije zaradi vojne v Ukrajini zlahka mogoče postaviti v leto 2025. Od ponovne vzpostavitve ruske monarhije tako manjkajo samo 3 leta. Upam, da bo tranzicija tokrat gladko stekla …

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: PRIDELOVALNICA KLONOV NA BRITANSKEM PODEŽELJU

 

Kar je za enega utopija, je za drugega morda antiutopija.

O slednjih običajno razmišljamo kot o nečem, kar prizadene vse, razen Nebeškega nadzornika in majhne skupine privilegiranih podanikov. A pojem je relativen, če ena od družbenih skupin živi na račun druge, ali če krasna nova družba kaže znake slojnega/rasnega/idr. favoritizma, bodo nekateri živeli v raju, drugi pa bodo živeli kot raja.

Takšna je recimo družba v romanu nobelovca Kazua Išiguroja z naslovom Ne zapusti me nikdar. Tisti, ki živijo v raju, smo v bistvu mi. V alternativni povojni zgodovini se je človeštvo namesto v jedrsko znanost usmerilo v biologijo in s tem doseglo izjemne uspehe. Ljudje zdaj živijo dlje kot kadarkoli prej, premagali so tudi nekatere prej neozdravljive bolezni. Ta napredek je prišel na račun ljudi, ki živijo kot raja: človeški kloni, vzgojeni za darovanje organov. Ampak ne prehitevajmo, najprej spoznajmo naše junake: Kathy, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, Tommy in Ruth. Kathy v svojih zapisih piše o tem, kako je skupaj s svojima prijateljema odraščala v Hailshamu, odročni, šoli podobni ustanovi nekje v Veliki Britaniji. Tam je naša trojica prijateljevala, risala v upanju, da bodo njihove stvaritve pristale v Galeriji, in se soočala z ugotovitvijo, da bodo nekoč obvezno začeli darovati organe in tako predčasno umrli. Od podobnih del bi pričakovali, da bodo liki ob trenutku razkritja šokirani. Njihov odziv pa je pravzaprav mlačen. Skrbniki so jih namreč po malem pitali z informacijami o njihovi usodi, tako, da ta informacija zanje sploh ni presenetljiva. Naši junaki se samo namuznejo in nadaljujejo svoja življenja. Otroci odrastejo, prijateljstva pa ali postanejo zveze ali pa se popolnoma porušijo. Upor proti izkoriščevalskemu sistemu jim nikoli ne pade na pamet. Kar pa ne pomeni, da se ne zavedajo približujočega se konca in si skrivaj ne želijo odloga. Nato se pojavijo govorice o parih, ki so si izborili nekaj dodatnih let s tem, da so preko svojih slik v Galeriji dokazali, da so si sorodne duše. Ko se pojavi tovrstna priložnost, Ruth žrtvuje svojo srečo s Tommyjem, da bi njemu in Kathy omogočila par let skupnega življenja. Ko pa ta poiščeta nekdanjo vodjo zdaj že zaprtega Hailshama, ugotovita, da te možnosti ni. Njihov slik niso zbirali za primerjavo duš, zbirali so jih, da bi dokazali, da sploh imajo duše. Hailsham je bila redka ustanova, ki je te klone obravnavala kot ljudi. Zdaj je ni več. In smrt se počasi bliža …

Vprašanja, ali so življenja klonov, te nove kaste neljudi, vzgojenih z sebičnimi nameni, pravična, roman neposredno ne naslavlja. To pa ne pomeni, da ga zrelativizira. Z vsakim odstavkom, z vsakim prizorom iz njihovega obstoja, vsakim opisom njihovih sanj in skrbi dokazuje ravno nasprotno: da so kloni ljudje, ki si zaslužijo in želijo živeti. Žal krasna nova družba zanje nima posluha. Njihova naloga je darovati in umreti, pa pika. Hvaležni naj bodo, da so sploh imeli dobro življenje, nekako tako se izrazi vodja Hailshama, ko jo na stara leta obiščeta Kathy in Tommy. Na klone gleda kot na živali na zakol, v Hailshamu so bili vsaj nežni z njimi. Kot izvemo iz namigov, je drugod slabše. Zdaj bo povsod slabše. Zdaj bo povsod antiutopija. A seveda le za klone. V tem smislu Ne zapusti me nikdar preraste žanrske okvirje in postane hkrati alegorija za človekovo stanje in razmislek o sistemskem fatalizmu. Čas, ki nam je odmerjen, je omejen, zato ga ni vredno zapraviti za malenkosti in prepire. Taisto stanje pa od nas v nekaterih situacijah zahteva, da ne stojimo križemrok in izzovemo nepoštene razmere. Nam se resda zdi, da živimo v raju. Kaj pa ostali?

 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: SLABO POSELJEN OTOK NA OBALI KOMUNISTIČNE ŠVEDSKE

 

Prednjo platnico ustvarjalno naslovljenega dela Otok, romanesknega prvenca švedske novinarke Åse Avdic, krasi citat publikacije Publishers Weekly, ki le-to predstavlja kot zmes Agathe Christie in Georga Orwella. Meni, ljubitelju antiutopij, takoj v oči pade slednje ime, prvo pa še dodatno ojača zanimanje. Antiutopična kriminalka! Kako to izgleda? Pri kriminalkah se pogosto izkaže, da ni vse tako, kot se sprva zdi. Tako je bilo tudi pri tem romanu. Ko pa je tu padla zavesa, sem bil razočaran …

Kot pri vsaki antiutopiji se tudi zgodba Otoka odvija v krasni novi družbi - v tem primeru gre za Protektorat Švedske, kvazi-komunistično državo, nastalo po spodletelem uničenju berlinskega zidu (kriminalki in antiutopiji se tako pridruži tretji žanr: alternativna zgodovina). Piše se leto 2037 n. št. Anna Francis je uradniška delavka, čigar preteklost je prežeta s skrivnostmi in obžalovanjem. Hkrati ima občutek, da zaradi deloholizma izgublja stik z mamo in hčerko. Tedaj ji državni veljaki ponudijo sodelovanje pri skrivnostni misiji. Anna bo ena izmed petih kandidatov za nedefinirano delovno mesto v obveščevalni skupini RAN. Z njimi bo dva dni preživela na z meglo obdani Isoli (to je ta otok iz naslova). Njena naloga bo zaigrati svojo smrt in na podlagi ravnanja drugih kandidatov izbrati najprimernejšega za delovno mesto. Če bo misijo uspešno opravila, bo lahko končno svobodna. Anna sprejme misijo, misleč, da bo vse gladko steklo in da se bo lahko skesana vrnila k družini. Na usodni dan pa se začne zapletati: na Isoli se sreča s starim znancem, njuno poznanstvo ogrozi uspešnost misije. Po prvem dnevu Anna "umre". Kmalu začnejo nenačrtovano "umirati" tudi drugi …

Avdicin Otok je torej bolj triler kot pa antiutopija - slednje je zgolj površno naslikana kulisa, pred katero se odvijajo običajne politične spletke in prevare. Švedska se je v krasnem novem svetu te zgodbe priključila državam na vzhodni strani železne zavese. Iz pripovedi je mogoče jasno razbrati, da so gospodarsko-politične krize v 90. letih prejšnjega stoletja dobile nove razsežnosti in da za razliko od naše resničnosti tukaj ni prišlo do demokratičnega preporoda narodov. Vprašanje, kakšen bi bil svet, če berlinski zid ne bi nikoli padel oz. če bi bil njegov padec bistveno bolj kaotičen, predstavlja odlično premiso za roman. Otok te premise žal ne izkoristi v celoti. Pravzaprav se zdi, da bi zgodbo lahko brez večjih sprememb vstavili v drug kontekst (npr. ena od dejanskih komunističnih držav v času, ko je zavesa še trdno stala). Kakšno dodano vrednost pravzaprav doda postavitev zgodbe v ta specifičen dogajalni čas in kraj? Ali gre za refleksijo o svinčenih časih? Za kritiko švedske družbe? Ne vem. "Worldbuilding", torej sama izgradnja fiktivnega sveta, je površen in površinski, avtorica sicer uspešno naslika zadušljivo sovjetsko družbeno atmosfero, a sam svet, ki mu ta atmosfera služi, izpade nedovršen. Zgodba je skopa tako z detajli glede tega sveta, kot tudi z nekaterimi drugimi detajli, recimo s tem, kje sta bila Anna in njen kolega dejansko zaposlena in kaj so bili pravzaprav vsi tisti projekti, pri katerih sta sodelovala.

Kako pa je z Otokom kot kriminalko/trilerjem? S tem žanrom nisem dodobra seznanjen, tako da težko ocenim. Liki so se mi zdeli dobro zaokroženi, čeprav čisto malo preveč pusti in šablonski, interakcije med njimi pa karikirane. Zgodba nekako uspe ohranjati suspenz, zaplete se edino pri izgradnji osrednje zarote. Le-ta namreč ob refleksiji izpade preveč … erm … zapletena.

 

Kot antiutopija me je Otok Åse Avdic pustil razočaranega in nepotešenega. Zdelo se mi je, da je antiutopični nastavek samo preobleka, katere namen je bil vzeti povprečno kriminalko in jo narediti bolj zanimivo. Ta obleka pa se je izkazala za bolj zanimivo od tistega, kar je skušala obleči. Mogoče so me zavedle marketinške zvijače in sem tako od knjige pričakoval preveč. Mogoče pa se je izkazalo, da spekulativna fikcija zahteva bolj temeljito obravnavo zastavljenih vprašanj in da ne more biti zgolj ozadje za neko drugo zgodbo. Mislim, da mi je bolj všeč druga razlaga ...

 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: CIVILIZACIJA ZGORI PRI 233 STOPINJAH CELZIJA

Libricid. Ta termin v svoji knjigi uvaja Rebecca Knuth (2003), avtorica z njim označuje namerno in sistematično iztrebljanje knjig in knjižnic. Termin uporablja kot podpomenko genocida in etnocida, samo dejanje libricida pa razume kot sredstvo uničevanja ne samo družb(e), ampak tudi njihove (njene) preteklosti. Knjige so zapisi zgodovine, brez njih je ta le šepet iz ust pripovedovalcev. In kako lahko brez teh zapisov, teh trdnih, otipljivih dokazov obstoja civilizacije sploh dokažemo, da (je) ta civilizacija sploh obstaja(la)?

 

Roman z dramatično tematiko si zasluži dramatičen začetek. Bradburyjeva po debelini neznatna knjiga o družbi, ki sovraži knjige, je poleg 1984 in Krasnega novega sveta eno najbolj znanih antiutopičnih del. Je avtorjevo najbolj znano delo (poleg Marsovskih kronik), nekateri bi celo rekli, da je to njegov magnum opus. Taisti ljudje bi rekli, da je Fahrenheit 451 kratko malo ikonsko delo, vredno pozicije na lestvicah najboljših leposlovnih knjig 20. stoletja. Jaz osebno mislim, da je knjiga ena šibkejših antiutopij, da je nasploh precenjena in da je film bistveno boljši. Ti bom pojasnil, zakaj tako mislim.

Zgodba se odvija v nama neznanem kraju v ZDA v nama neznanem času v prihodnosti. Največ, kar izvemo o krasni novi družbi Fahrehheita 451 je to, kakšen odnos ima ta družba do medijev in zabave. Knjige in branje so v celoti izpodrinili pol-interaktivna televizija in druge oblike preživljanja prostega časa. Knjige same so postale tako rekoč "izjemno nepriljubljene". Posedovanje knjig je strogo prepovedano. Obstajajo cele brigade "požarnikov" (nekoč bi jim rekli gasilci), katerih naloga je najti in iztrebiti vse knjige ter v ognju preroditi hiše, kjer so le-te našli. Guy Montag, protagonist te zgodbe, je eden od teh požarnikov. Čeprav imata on in njegova žena Mildred visok standard življenja, to življenje nikakor ni idealno. Millie je odvisna od zaslonov in od uspavalnih tablet, nekega dne jo Montag najde napol mrtvo na njuni postelji. To in njegovo srečanje s svobodnjaško sosedo Clarisso v njem zaneti divji plamen dvoma. Začne se srečevati s to sosedo. Počasi začne njegov svet razpadati. Millie se še vedno noče odcepiti od TV zaslona. Clarissa nenapovedano izgine. V službi mora Montag storiti nekaj groznega. Tisti čas prvič v roke vzame knjigo …

Fahrenheit 451 je hkrati knjiga o libricidu kot tudi knjiga o praznem hedonizmu, vplivu kulturne industrije na družbo in strahu pred jedrsko vojno (roman je v izvirniku izšel leta 1953). O, pa še robotski pes je noter. Saj veš, za popestritev. Podlaga za razmere v družbi, ki je tako sovražno nastrojena do knjig, da jih sistematično sežiga, je neverjetna. Začelo se je s cancel-culture. Resno. Kot poroča načelnik Beatty, Montagov šef, so ljudje najprej zahtevali odstranitev kontroverznih, mentalno zahtevnih knjig, potem so začeli pisati pomensko prazna besedila, na koncu pa je to prešlo v sežiganje knjig in prevlado drugih medijev, ki zahtevajo manj truda kot branje in ki ponujajo takojšen fiks veselih kemikalij. Booker (2004) je podrobneje analiziral izvor takšnega mišljenja v Bradburyjevem pisanju. Zakaj v neki družbi upade zanimanje za zahtevnejše vsebine? Zakaj se v nekaterih skupinah ljudi pojavi potreba po poneumljenih zabavnih vsebinah? Bradbury, tako pravi Booker, naj bi verjel v tipično ameriško misel, da so vsega krivi ljudje in izključno ljudje. Ne, ni problem v tem, da marginalizirani težje dostopajo do zahtevnejših vsebin (knjige) in da zato raje posegajo po sprocesiranih lahkotnejših vsebinah (TV), ki so tudi bolj dostopne, ljudje so pač razvajeni in nekultivirani in nočejo, da jih kdo ali kaj užali. To je grozen in čisto realen povod za kakšno manjšo sežigalno akcijo, a do libricida zaradi tega ne bo prišlo. Knuthova (2003) namreč izpostavi, da libricid kot dejanje velikega obsega ni nikoli rezultat delovanja zlobnih ali barbarskih sil, izvaja se sistematično in z nekim končnim ciljem. Ta cilj ni sterilizacija popularne kulture, temveč uničenje kultur in narodov. Ni zlobna manjšina tista, ki sežiga knjige, sežigajo jih despoti (Hitler ali Stalin, Mao ali Milošević), katerim je libricid sredstvo za izbris teh manjšin iz zgodovine. Zato pa je podpomenka genocida.  Razen tega se mi zdi Bradburyjev svet nekam površno izdelan. Vse knjige/tiskovine so prepovedane, razen nekaterih. ZDA so nekako zmagale v DVEH jedrskih vojnah (kot da lahko sploh dobiš tako vojno). Nekaj je omemb o orwellovskem spreminjanju zgodovine, npr. to, da je bila naloga požarnikov vedno sežigati knjige, a Bradbury ostane pri omembah. In od kdaj imajo gasilci robotskega psa?! Od kod je prišel? Kdo si ga je omislil? Vprašanja, vprašanja!

Vir: https://www.imdb.com/title/tt0060390/

Če mene vprašaš, se je filmska adaptacija Françoisa Truffauta iz leta 1966 pri raziskovanju idej v knjigi bolje odrezala. Že to, da gre za film, in ne za knjigo o bibliofobni družbi, je napredek. Zasluge v uvodni špici na glas prebere napovedovalec, ekran pa je očiščen napisov oz. besed. To je eden najbolj domiselnih načinov prenosa literarnega besedila v drug medij. "Genialno" je močna beseda, a v tem kontekstu mislim, da je kar primerna. Besede se pojavijo šele na koncu filma. Jedrska vojna ni več pomemben motiv. Pes je izginil iz zgodbe. V prizoru, ko požarniki z žensko vred sežgejo hišo, polno knjig, Beatty podrži izvod Hitlerjevega Mein Kampfa. Režiser Truffaut s tem pokaže, da se zaveda ekstremističnih motivov za libricid, nekaj, kar je Bradbury prezrl. Efektivno je predstavljen "strah" ljudi pred knigami in besedami - v enem prizoru lik bere časopis, ki spominja bolj na strip. Izobčenci, ki Montaga na koncu sprejmejo medse, drug drugega kličejo po naslovih knjig, ki si jih skušajo memorizirati. Na nek način se skušajo identificirajo s prebranim. Žal knjige na koncu še vedno sežgejo. ☹ Skratka, kar hočem reči je to, da je Fahrenheit 451 boljši kot film, da je v tem mediju srhljivo opozorilo proti relativizaciji pomena knjig in branja močnejše. Kot knjiga pa je Fahrenheit 451 prašen in že malo načet spomenik minuli dobi, ki bi ga morda morali danes pogledati z drugega kota.  

 

Dominik Lenarčič

 

Vira:

Booker, M. K. (2004). Antiutopija v moderni literaturi: fikcija kot družbena kritika. Založniški atelje Blodnjak.

Knuth, R. (2003). Libricide: The Regime-Sponsored Destruction of Books and Libraries in the Twentieth Century. Praeger.