POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: RUSKE ANTIUTOPIJE OD G DO Z

 

Bralec, si opazil, da nemalo antiutopičnih del prihaja iz ruskega kulturno-geografskega prostora? To naju ne bi smelo presenečati – konec koncev je Ruska federacija oz. nekdanja Sovjetska zveza zaradi nekaterih prijemov, ki se jih poslužujejo oz. so se jih posluževali njuni vladarji, odlično gojišče za takšno vrsto zgodb. Na Airstrip Ena danes pristajajo tri antiutopična dela ruskih avtorjev: Mi Jevgenija Zamjatina, Metro 2033 Dimitrija Gluhovskega in Opričnikov dan Vladimirja Sorokina. Dela z različnimi letnicami izida kažejo, kako se je skozi čas spreminjala ruska družba in z njo predstave o ruski antiutopiji.

 

ZAMJATIN IN MI, DRUGIČ

O Zamjatinu in o njegovem za antiutopični žanr izredno pomembnem romanu Mi sem že pisal – nanj se osredotoča prvi postanek na Airstrip Ena. Obnova vsebine in predstavitev likov se mi zato zdita nepotrebna. Namesto tega bom poskusil delo umestiti v družbeno-zgodovinski kontekst.

Roman je nastal v 20. letih 20. stoletja. Od ruske revolucije je minilo že par let, gradila se je Sovjetska zveza. Počasi so se kazali znaki, kako bo deloval komunističen sistem in krasna nova družba, zgrajena okoli tega sistema. Sanje o pravični družbi enakopravnih državljanov osvobojenih kapitalistične represije so se počasi začele razblinjati, saj je postalo očitno, da ta družba ne more obstajati brez represije drugačne sorte – negacije svobodne volje, kulta racionalnosti in prisilne uveljavitve enakosti ljudi. Zamjatin nam v svojem romanu prikaže, kako naj bi v bistvu izgledala krasna nova družba, kjer so si vsi enaki in vsi pripadajo vsem ter kjer ni dovoljeno nič, kar bi lahko ogrozilo krhki družbeni red. Zanimive so še nekatere druge opazke. Tehnologija (rakete, žarki) je prikazana kot sredstvo zatiranja in ne osvobajanja ljudi, s čimer Zamjatin na začetku 20. stoletja napove vzorec, kateremu so kasneje sledili radio (tega so za širjenje svoje ideologije izkoristili nacisti) in kamere za nadzor ljudi (te še danes pridom izkorišča kitajski režim). Enotna Država je fizično ločena od preostalega sveta, podobno kot Rusija v Opričnikovem dnevu (več o njem kasneje).

Mi so nastali v razmerah, ki niso dovoljevali niti najblažje kritike komunizma in države. Preganjanje dela in avtorja je iz prvega naredilo obvezno branje za vse, ki se borijo proti (sovjetskemu) totalitarizmu, iz drugega pa mučenika in glasnika grozot le-tega. Če pa roman beremo kot zgolj antikomunističnega, prezremo dejstvo, da je izguba individualnosti mogoča tudi v kapitalistično orientiranem svetu, saj ta prav tako zahteva nadzor nad svojimi subjekti. Nekatere mika celo, da citirajo Zamjatina, medtem ko pljuvajo čez »politično korektnost« - če se prepove transfobne komentarje, pravijo, smo en korak bližje stalinizmu. Pri branju zato razmisli, ali se nam tudi v današnjem svobodnem svetu dogaja tisto, kar se je zgodilo v romanu Mi. V mislih imej še to, da mora biti knjiga sredstvo za izboljšanje sveta na bolje, ne na slabše.

 

LUČ V UGAŠAJOČEM SVETU ali TEGOBE UPORABNIKOV PODZEMNE ŽELEZNICE

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla, s tem pa se je uradno končala hladna vojna, obdobje, ki ga je poleg srditega ideološkega spopada med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom ter bliskovitim razvojem tehnologije na vseh področjih določala še resnična grožnja jedrskega holokavsta. Strah pred uničenjem in antiutopičnim življenjem preživelih je bil povod za številna umetniška dela. Med njimi je roman Metro 2033, ta je med drugim zaslovel kot podlaga za priljubljeno franšizo strelskih videoiger.

Leta 2013 se zgodi nemogoče: leteti začnejo jedrske rakete. V Moskvi se ljudje pred uničenjem zatečejo v podzemno železnico, kjer so zaradi neživljenjskih razmer na površju prisiljeni ostati do nadaljnjega. V podzemlju se tako v naslednjih 20 letih razvijejo skupnosti, nove države v malem. Ljudje se pod bledimi lučmi železniških postaj preživljajo s svinjino in gobami, odvisni so še od »stalkerjev«, ki s površja prinašajo surovine. Tehnologija je zanje edino, kar jih poleg hrane in človeškega stika še ohranja pri življenju. Denar so nadomestile krogle, skoraj vsi skrbijo za varovanje svojih postaj/državic. Poleg podgan ljudem grozijo napadi skrivnostnih črnih bitij s površja. Pripoved sledi Artjomu, mladeniču, ki ga dogovor z neznancem povede na potovanje skozi celoten Metro.

Čeprav je roman Gluhovskega nastal dobrih 10 let po razpadu SZ in padcu berlinskega zidu (prvotno je bil objavljen kot spletni roman, potem je sledila še tiskana knjiga), je v njem še vedno mogoče zaznati duh hladne vojne. V Metroju se izoblikuje več ideološko nasprotujočih si državnih tvorb – na eni strani stalinisti, na drugi strani Četrti Rajh in kapitalistično naravnani obroč Hansa. Človeški tribalizem ne pozna meja … Nekatere »države« so medtem neuvrščene, npr. Artjomov dom – postaja VDNG. Duh takratnega časa se kaže še v nerazumevanju vpliva sevanja – veliko vlogo v zgodbi igrajo mutantske pošasti in drugi nadnaravni pojavi, ki jih je rodila jedrska vojna. Te nadnaravne prvine so vnesene kot vir hororja in čeprav je ta horor efektiven, spodkopava resno držo celotnega dela, saj so pošasti včasih bolj smešne kot grozljive. In še to: prava groza jedrske vojne ni ta, da bodo po zemlji gomazeli grozljivi sluzasti stvori, temveč ta, da ne bo ostalo nič živega. Ne nas, ne drugih živali, niti rastlin ne. Metro 2033 poleg tega bremenita komercialistični slog pisanja in vnašanje prežvečenih literarnih tropov (t.i. »chosen one«). Prežvečeno pa ne ostane sporočilo in to je, da za nobeno ceno ne smemo odvreči našega nepopolnega, a znosnega sveta, da bomo lahko živeli v obsevanih teminah uničenega sveta. Nič ni vredno odvračanja jedrskih bomb …

 

SISTEM IVANA GROZNEGA ALI MATI RUSIJA IMA RADA RETRO

Opričnikov dan je najnovejša antiutopija na Airstrip Ena in kot taka odraža duh najsodobnejšega časa. Dogajanje je postavljeno v zelo bližnjo prihodnost: leto 2028. V Rusiji so obnovili monarhijo in državo skoraj popolnoma izolirali – gospodarske in diplomatske stike ohranjajo zgolj s Kitajsko. Pripoved spremlja člana Opričnine, nekakšne elitne kraljevske garde. Opričnik – ime mu je Andrej Danilovič – nam prikaže tipičen dan svojega življenja, ki vsebuje poboj disidentov, sklepanje poslov in rajanje s šefom in drugimi opričniki. V Opričnikovem dnevu so antiutopične prvine (brutalna represija s strani države) neločljive od satire – bralec ni prepričan, ali naj se ob branju smeji ali zgraža. Krasna nova družba monarhične Rusije se opira na simboliko iz časa Ivana Groznega, kar lahko razumemo kot preslikavo nostalgičnosti za časi slave, ki preveva Putinovo Rusijo. Kljub anahronizmom v obliki monarhije in opričnine pa gre še vedno za sodobno rusko državo, saj so prisotni avtomobili idr. sodobne tehnološke iznajdbe in aristokrati/oligarhi, ki se utapljajo v neskončnem bogastvu. Običajnega ruskega državljana nam medtem ni dano videti. Del smešenja trapaste, a vendar grozljive družbene realnosti je tudi hipokrizija tistih na položajih moči. Pravoslavna vera je nadvse pomembna, še posebej za opričnike, a ti hkrati morijo brez primere in se vdajajo drogam, homoseksualnim orgijam in samopoškodovanju v imenu dokazovanja lastne moči. Roman neusmiljeno secira sodobno rusko družbo, ki v imenu nesmiselne nostalgije zanemarja dejansko dobrobit države in njenih ljudi. Čeprav je bil prvotno izdan leta 2006, ga je zaradi diplomatske in gospodarske izolacije Rusije zaradi vojne v Ukrajini zlahka mogoče postaviti v leto 2025. Od ponovne vzpostavitve ruske monarhije tako manjkajo samo 3 leta. Upam, da bo tranzicija tokrat gladko stekla …

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: SLABO POSELJEN OTOK NA OBALI KOMUNISTIČNE ŠVEDSKE

 

Prednjo platnico ustvarjalno naslovljenega dela Otok, romanesknega prvenca švedske novinarke Åse Avdic, krasi citat publikacije Publishers Weekly, ki le-to predstavlja kot zmes Agathe Christie in Georga Orwella. Meni, ljubitelju antiutopij, takoj v oči pade slednje ime, prvo pa še dodatno ojača zanimanje. Antiutopična kriminalka! Kako to izgleda? Pri kriminalkah se pogosto izkaže, da ni vse tako, kot se sprva zdi. Tako je bilo tudi pri tem romanu. Ko pa je tu padla zavesa, sem bil razočaran …

Kot pri vsaki antiutopiji se tudi zgodba Otoka odvija v krasni novi družbi - v tem primeru gre za Protektorat Švedske, kvazi-komunistično državo, nastalo po spodletelem uničenju berlinskega zidu (kriminalki in antiutopiji se tako pridruži tretji žanr: alternativna zgodovina). Piše se leto 2037 n. št. Anna Francis je uradniška delavka, čigar preteklost je prežeta s skrivnostmi in obžalovanjem. Hkrati ima občutek, da zaradi deloholizma izgublja stik z mamo in hčerko. Tedaj ji državni veljaki ponudijo sodelovanje pri skrivnostni misiji. Anna bo ena izmed petih kandidatov za nedefinirano delovno mesto v obveščevalni skupini RAN. Z njimi bo dva dni preživela na z meglo obdani Isoli (to je ta otok iz naslova). Njena naloga bo zaigrati svojo smrt in na podlagi ravnanja drugih kandidatov izbrati najprimernejšega za delovno mesto. Če bo misijo uspešno opravila, bo lahko končno svobodna. Anna sprejme misijo, misleč, da bo vse gladko steklo in da se bo lahko skesana vrnila k družini. Na usodni dan pa se začne zapletati: na Isoli se sreča s starim znancem, njuno poznanstvo ogrozi uspešnost misije. Po prvem dnevu Anna "umre". Kmalu začnejo nenačrtovano "umirati" tudi drugi …

Avdicin Otok je torej bolj triler kot pa antiutopija - slednje je zgolj površno naslikana kulisa, pred katero se odvijajo običajne politične spletke in prevare. Švedska se je v krasnem novem svetu te zgodbe priključila državam na vzhodni strani železne zavese. Iz pripovedi je mogoče jasno razbrati, da so gospodarsko-politične krize v 90. letih prejšnjega stoletja dobile nove razsežnosti in da za razliko od naše resničnosti tukaj ni prišlo do demokratičnega preporoda narodov. Vprašanje, kakšen bi bil svet, če berlinski zid ne bi nikoli padel oz. če bi bil njegov padec bistveno bolj kaotičen, predstavlja odlično premiso za roman. Otok te premise žal ne izkoristi v celoti. Pravzaprav se zdi, da bi zgodbo lahko brez večjih sprememb vstavili v drug kontekst (npr. ena od dejanskih komunističnih držav v času, ko je zavesa še trdno stala). Kakšno dodano vrednost pravzaprav doda postavitev zgodbe v ta specifičen dogajalni čas in kraj? Ali gre za refleksijo o svinčenih časih? Za kritiko švedske družbe? Ne vem. "Worldbuilding", torej sama izgradnja fiktivnega sveta, je površen in površinski, avtorica sicer uspešno naslika zadušljivo sovjetsko družbeno atmosfero, a sam svet, ki mu ta atmosfera služi, izpade nedovršen. Zgodba je skopa tako z detajli glede tega sveta, kot tudi z nekaterimi drugimi detajli, recimo s tem, kje sta bila Anna in njen kolega dejansko zaposlena in kaj so bili pravzaprav vsi tisti projekti, pri katerih sta sodelovala.

Kako pa je z Otokom kot kriminalko/trilerjem? S tem žanrom nisem dodobra seznanjen, tako da težko ocenim. Liki so se mi zdeli dobro zaokroženi, čeprav čisto malo preveč pusti in šablonski, interakcije med njimi pa karikirane. Zgodba nekako uspe ohranjati suspenz, zaplete se edino pri izgradnji osrednje zarote. Le-ta namreč ob refleksiji izpade preveč … erm … zapletena.

 

Kot antiutopija me je Otok Åse Avdic pustil razočaranega in nepotešenega. Zdelo se mi je, da je antiutopični nastavek samo preobleka, katere namen je bil vzeti povprečno kriminalko in jo narediti bolj zanimivo. Ta obleka pa se je izkazala za bolj zanimivo od tistega, kar je skušala obleči. Mogoče so me zavedle marketinške zvijače in sem tako od knjige pričakoval preveč. Mogoče pa se je izkazalo, da spekulativna fikcija zahteva bolj temeljito obravnavo zastavljenih vprašanj in da ne more biti zgolj ozadje za neko drugo zgodbo. Mislim, da mi je bolj všeč druga razlaga ...

 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: ZGODBE DEKEL, PAZNIC IN BOJEVNIC

 

Draga bralka, mogoče si opazila, da je v zadnjih letih prišlo do razcveta feminističnih antiutopij. Ta razcvet naju ne bi smel presenetiti, vzklila so namreč v zanje izjemno rodovitnem času. Danes ti bom predstavil tri taka dela: Deklino zgodbo Margaret Atwood, Kratko zgodovino Gibanja Petre Hůlove in Moč Naomi Alderman. Za prvo si gotovo že slišala, za drugi dve pa morda še ne. Kar začneva?

 

Včasih so možje govorili, da živimo v antiutopiji ali da se ji vsaj bližamo. Čas tem izrekom oz. napovedim v veliki meri ni pritrdil. Naša realnost sploh ni primerljiva s podobami iz Krasnega novega sveta ali 1984. Kdor pravi drugače, pretirava. Sploh pa danes nima več smisla kazati na širjenje konsumerizma ali množično nameščanje varnostnih kamer kot znanilce antiutopije. Zdrs v antiutopijo se je začel s propadom odločitve Roe v Wade. Ne bi smeli poslušati svaril moških. Morali bi poslušati ženske. Deklino zgodbo poznajo vsi, je najbolj znan in najbolj uspešen feministični antiutopični roman, ki je pomagal v veljavo dvigniti cel podžanr spekulativne fikcije. V krasni novi družbi Dekline zgodbe ženska kot človek z lastnim imenom in identiteto ne obstaja več, obstaja samo maternica na dveh nogah, ki prevzame ime svojega gospodarja. Atwoodova kot osnovo za roman vzame najbolj ekstremno tradicionalistično pojmovanje ženske kot podrejenega bitja, katerega namen je proizvajati otroke. Ta namen v celoti določa Odfredo, pripovedovalko in glavnega lika v zgodbi. Družba se zagovarja, da padec rodnosti in razkroj civilizacije opravičujeta ekstremno držo, ki jo zavzemajo zatiralci. Pripoved je posredovana s stališča dominiranega, neznatnega žužka, ki ga z vsakim korakom tepta mizogini moški čevelj. Grozote vidimo skozi oči tistih, ki imajo v novi ureditvi najmanj privilegijev. Bralec (tukaj namerno uporabljam moško obliko) mora skozi Odfredine oči pogledati na ta svet in občutiti, kako gre tistim, ki so imele to smolo, da so se rodile z napačnim spolom.

Feminizem je v osnovi gibanje za dobro. A tako kot pri vsakem gibanju se morajo tudi feministke paziti radikalnosti. Kratka zgodovina Gibanja je malo manj znano delo češke pisateljice Petre Hůlove. Ta roman se od Dekline zgodbe loči tako, da predstavi družbeno ureditev na osnovi radikalnega feminizma. Graditeljice te krasne nove družbe oz. orwellovsko poimenovanega "novosveta", so si zadale cilj izkoreniniti šovinizem in objektivizacijo (mladega) ženskega telesa. Moške, pa tudi ženske, ki se oklepajo domnevno zatiralskih praks, kot so ličenje in lepotne operacije, pošiljajo v prevzgojne zavode, kjer naj bi počasi postali vzorni državljani in državljanke. Ta družba je kvazi-religiozna, namesto Boga častijo ustanoviteljico Gibanja Rito. Hecno je to, da v tej družbi še vedno propagirajo spolno vzdržnost.  Pripovedovalka je v tem primeru dominator – neimenovana paznica v enem od prevzgojnih zavodov. Medtem, ko Odfreda "starosvet" pogreša, ga paznica vidi kot odklon od utopije. Grozote, ki jih tokrat vidimo, so skrbno izbrane; v resnici ne vidimo, kaj vse morajo preživeti gojenci v teh zavodih ter kako teptanje vpliva na njihovo telesno in duševno dobrobit. Moške se v Kratki zgodovini Gibanja obravnava kot bitja s smrtnih grehom, ki jih je treba krstiti v ognju revolucije. Bralka se mora tokrat vprašati, če ni morda taka revolucija škodljiva za vse.

Kaj bi v resnici bilo potrebno, da bi ženski spol postal tisti dominantni in ali bi ženske v tej vlogi ravnale drugače kot moški? Roman Moč angleške pisateljice Naomi Alderman na prvo vprašanje odgovori tako, da ženskam podari sposobnost nadzora nad elektriko. Na drugo vprašanje medtem odgovori z odločnim in izjemno glasnim: "Ne!" Moč v primerjavi s prejšnjima romanoma deluje najmanj izbrušeno. Delno je za to kriv površen prevod (Kaj drugega pa lahko pričakujemo od založbe, ki trpinči prodajalke v svojih knjigarnah?), delno pa avtoričino nespretno vnašanje elementov znanstvene fantastike in politične drame v zgodbo. Delo kljub vsemu temu poraja zanimiva vprašanja o odnosu (in vsekakor prisotnih zamerah) med spoloma. Če bi ženske postale fizično močnejši spol, bi hitro prišlo do nasilja. Normaliziralo bi se mučenje moških, teptalo bi se njihove svoboščine. Vzniknila bi gibanja, osnovana na želji po maščevanju za tisočletja zatiranja. Moški bi se seveda uprli, a njihove poskuse emancipacije bi zasenčila ekstremizem in šovinistična filozofija. Množični spopadi bi bili neizbežni. Pripoved je tokrat posredovana z različnih zornih kotov, dogodke spremljamo skozi oči revolucionark, njihovih podpornic in kronistov revolucije. Za holistično predstavo krasne nove družbe žal manjka (nekarikiran) pogled nasprotnikov te družbe. Moč morda res ni posrečena študija primera, je pa zanimiv miselni eksperiment. Tokrat se morata bralec IN bralka vprašati, kako bi ravnala, če bi eden od njiju dobil posebno moč. Bi jo uporabljala samo v dobre namene ali bi pustila, da ju vodi sovraštvo do drugega spola?

 

Dominik Lenarčič