Draga bralka, mogoče si opazila, da je v zadnjih letih prišlo do razcveta feminističnih antiutopij. Ta razcvet naju ne bi smel presenetiti, vzklila so namreč v zanje izjemno rodovitnem času. Danes ti bom predstavil tri taka dela: Deklino zgodbo Margaret Atwood, Kratko zgodovino Gibanja Petre Hůlove in Moč Naomi Alderman. Za prvo si gotovo že slišala, za drugi dve pa morda še ne. Kar začneva?
Včasih so možje govorili, da
živimo v antiutopiji ali da se ji vsaj bližamo. Čas tem izrekom oz. napovedim v
veliki meri ni pritrdil. Naša realnost sploh ni primerljiva s podobami iz Krasnega
novega sveta ali 1984. Kdor pravi drugače, pretirava. Sploh pa danes
nima več smisla kazati na širjenje konsumerizma ali množično nameščanje varnostnih kamer kot znanilce antiutopije. Zdrs v antiutopijo se je začel s propadom odločitve Roe v Wade. Ne bi
smeli poslušati svaril moških. Morali bi poslušati ženske. Deklino zgodbo poznajo vsi, je najbolj znan in najbolj uspešen feministični antiutopični roman, ki je pomagal v veljavo dvigniti cel podžanr spekulativne fikcije. V krasni novi družbi Dekline zgodbe
ženska kot človek z lastnim imenom in identiteto ne obstaja več, obstaja samo
maternica na dveh nogah, ki prevzame ime svojega gospodarja. Atwoodova kot
osnovo za roman vzame najbolj ekstremno tradicionalistično pojmovanje ženske
kot podrejenega bitja, katerega namen je proizvajati otroke. Ta namen v celoti določa Odfredo, pripovedovalko in glavnega lika v zgodbi. Družba se zagovarja,
da padec rodnosti in razkroj civilizacije opravičujeta ekstremno držo, ki jo zavzemajo zatiralci. Pripoved
je posredovana s stališča dominiranega, neznatnega žužka, ki ga z vsakim
korakom tepta mizogini moški čevelj. Grozote vidimo skozi oči tistih, ki imajo
v novi ureditvi najmanj privilegijev. Bralec (tukaj namerno uporabljam moško
obliko) mora skozi Odfredine oči pogledati na ta svet in občutiti, kako gre tistim, ki so imele to smolo, da so se rodile z napačnim spolom.
Feminizem je v osnovi gibanje za dobro. A tako kot pri vsakem gibanju se morajo tudi feministke paziti radikalnosti. Kratka zgodovina Gibanja je malo manj znano delo češke pisateljice Petre Hůlove. Ta roman se od Dekline zgodbe loči tako, da predstavi družbeno ureditev na osnovi radikalnega feminizma. Graditeljice te krasne nove družbe oz. orwellovsko poimenovanega "novosveta", so si zadale cilj izkoreniniti šovinizem in objektivizacijo (mladega) ženskega telesa. Moške, pa tudi ženske, ki se oklepajo domnevno zatiralskih praks, kot so ličenje in lepotne operacije, pošiljajo v prevzgojne zavode, kjer naj bi počasi postali vzorni državljani in državljanke. Ta družba je kvazi-religiozna, namesto Boga častijo ustanoviteljico Gibanja Rito. Hecno je to, da v tej družbi še vedno propagirajo spolno vzdržnost. Pripovedovalka je v tem primeru dominator – neimenovana paznica v enem od prevzgojnih zavodov. Medtem, ko Odfreda "starosvet" pogreša, ga paznica vidi kot odklon od utopije. Grozote, ki jih tokrat vidimo, so skrbno izbrane; v resnici ne vidimo, kaj vse morajo preživeti gojenci v teh zavodih ter kako teptanje vpliva na njihovo telesno in duševno dobrobit. Moške se v Kratki zgodovini Gibanja obravnava kot bitja s smrtnih grehom, ki jih je treba krstiti v ognju revolucije. Bralka se mora tokrat vprašati, če ni morda taka revolucija škodljiva za vse.
Kaj bi v resnici bilo potrebno,
da bi ženski spol postal tisti dominantni in ali bi ženske v tej vlogi ravnale
drugače kot moški? Roman Moč angleške pisateljice Naomi Alderman na prvo
vprašanje odgovori tako, da ženskam podari sposobnost nadzora nad elektriko. Na
drugo vprašanje medtem odgovori z odločnim in izjemno glasnim: "Ne!" Moč v primerjavi s prejšnjima romanoma deluje najmanj izbrušeno. Delno je za to kriv površen
prevod (Kaj drugega pa lahko pričakujemo od založbe, ki trpinči
prodajalke v svojih knjigarnah?), delno pa avtoričino nespretno vnašanje elementov znanstvene fantastike in politične
drame v zgodbo. Delo kljub vsemu temu poraja zanimiva vprašanja o odnosu (in
vsekakor prisotnih zamerah) med spoloma. Če bi ženske postale fizično močnejši
spol, bi hitro prišlo do nasilja. Normaliziralo bi se mučenje moških,
teptalo bi se njihove svoboščine. Vzniknila bi gibanja, osnovana na želji po
maščevanju za tisočletja zatiranja. Moški bi se seveda uprli, a njihove poskuse
emancipacije bi zasenčila ekstremizem in šovinistična filozofija. Množični
spopadi bi bili neizbežni. Pripoved je tokrat posredovana z različnih zornih
kotov, dogodke spremljamo skozi oči revolucionark, njihovih podpornic in
kronistov revolucije. Za holistično predstavo krasne nove družbe žal manjka (nekarikiran)
pogled nasprotnikov te družbe. Moč morda res ni posrečena študija primera, je pa zanimiv miselni eksperiment. Tokrat se morata bralec IN bralka vprašati, kako bi ravnala, če bi eden od njiju dobil posebno moč. Bi jo uporabljala samo v dobre namene ali bi pustila, da ju vodi sovraštvo do drugega spola?
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar