POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: RUSKE ANTIUTOPIJE OD G DO Z

 

Bralec, si opazil, da nemalo antiutopičnih del prihaja iz ruskega kulturno-geografskega prostora? To naju ne bi smelo presenečati – konec koncev je Ruska federacija oz. nekdanja Sovjetska zveza zaradi nekaterih prijemov, ki se jih poslužujejo oz. so se jih posluževali njuni vladarji, odlično gojišče za takšno vrsto zgodb. Na Airstrip Ena danes pristajajo tri antiutopična dela ruskih avtorjev: Mi Jevgenija Zamjatina, Metro 2033 Dimitrija Gluhovskega in Opričnikov dan Vladimirja Sorokina. Dela z različnimi letnicami izida kažejo, kako se je skozi čas spreminjala ruska družba in z njo predstave o ruski antiutopiji.

 

ZAMJATIN IN MI, DRUGIČ

O Zamjatinu in o njegovem za antiutopični žanr izredno pomembnem romanu Mi sem že pisal – nanj se osredotoča prvi postanek na Airstrip Ena. Obnova vsebine in predstavitev likov se mi zato zdita nepotrebna. Namesto tega bom poskusil delo umestiti v družbeno-zgodovinski kontekst.

Roman je nastal v 20. letih 20. stoletja. Od ruske revolucije je minilo že par let, gradila se je Sovjetska zveza. Počasi so se kazali znaki, kako bo deloval komunističen sistem in krasna nova družba, zgrajena okoli tega sistema. Sanje o pravični družbi enakopravnih državljanov osvobojenih kapitalistične represije so se počasi začele razblinjati, saj je postalo očitno, da ta družba ne more obstajati brez represije drugačne sorte – negacije svobodne volje, kulta racionalnosti in prisilne uveljavitve enakosti ljudi. Zamjatin nam v svojem romanu prikaže, kako naj bi v bistvu izgledala krasna nova družba, kjer so si vsi enaki in vsi pripadajo vsem ter kjer ni dovoljeno nič, kar bi lahko ogrozilo krhki družbeni red. Zanimive so še nekatere druge opazke. Tehnologija (rakete, žarki) je prikazana kot sredstvo zatiranja in ne osvobajanja ljudi, s čimer Zamjatin na začetku 20. stoletja napove vzorec, kateremu so kasneje sledili radio (tega so za širjenje svoje ideologije izkoristili nacisti) in kamere za nadzor ljudi (te še danes pridom izkorišča kitajski režim). Enotna Država je fizično ločena od preostalega sveta, podobno kot Rusija v Opričnikovem dnevu (več o njem kasneje).

Mi so nastali v razmerah, ki niso dovoljevali niti najblažje kritike komunizma in države. Preganjanje dela in avtorja je iz prvega naredilo obvezno branje za vse, ki se borijo proti (sovjetskemu) totalitarizmu, iz drugega pa mučenika in glasnika grozot le-tega. Če pa roman beremo kot zgolj antikomunističnega, prezremo dejstvo, da je izguba individualnosti mogoča tudi v kapitalistično orientiranem svetu, saj ta prav tako zahteva nadzor nad svojimi subjekti. Nekatere mika celo, da citirajo Zamjatina, medtem ko pljuvajo čez »politično korektnost« - če se prepove transfobne komentarje, pravijo, smo en korak bližje stalinizmu. Pri branju zato razmisli, ali se nam tudi v današnjem svobodnem svetu dogaja tisto, kar se je zgodilo v romanu Mi. V mislih imej še to, da mora biti knjiga sredstvo za izboljšanje sveta na bolje, ne na slabše.

 

LUČ V UGAŠAJOČEM SVETU ali TEGOBE UPORABNIKOV PODZEMNE ŽELEZNICE

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla, s tem pa se je uradno končala hladna vojna, obdobje, ki ga je poleg srditega ideološkega spopada med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom ter bliskovitim razvojem tehnologije na vseh področjih določala še resnična grožnja jedrskega holokavsta. Strah pred uničenjem in antiutopičnim življenjem preživelih je bil povod za številna umetniška dela. Med njimi je roman Metro 2033, ta je med drugim zaslovel kot podlaga za priljubljeno franšizo strelskih videoiger.

Leta 2013 se zgodi nemogoče: leteti začnejo jedrske rakete. V Moskvi se ljudje pred uničenjem zatečejo v podzemno železnico, kjer so zaradi neživljenjskih razmer na površju prisiljeni ostati do nadaljnjega. V podzemlju se tako v naslednjih 20 letih razvijejo skupnosti, nove države v malem. Ljudje se pod bledimi lučmi železniških postaj preživljajo s svinjino in gobami, odvisni so še od »stalkerjev«, ki s površja prinašajo surovine. Tehnologija je zanje edino, kar jih poleg hrane in človeškega stika še ohranja pri življenju. Denar so nadomestile krogle, skoraj vsi skrbijo za varovanje svojih postaj/državic. Poleg podgan ljudem grozijo napadi skrivnostnih črnih bitij s površja. Pripoved sledi Artjomu, mladeniču, ki ga dogovor z neznancem povede na potovanje skozi celoten Metro.

Čeprav je roman Gluhovskega nastal dobrih 10 let po razpadu SZ in padcu berlinskega zidu (prvotno je bil objavljen kot spletni roman, potem je sledila še tiskana knjiga), je v njem še vedno mogoče zaznati duh hladne vojne. V Metroju se izoblikuje več ideološko nasprotujočih si državnih tvorb – na eni strani stalinisti, na drugi strani Četrti Rajh in kapitalistično naravnani obroč Hansa. Človeški tribalizem ne pozna meja … Nekatere »države« so medtem neuvrščene, npr. Artjomov dom – postaja VDNG. Duh takratnega časa se kaže še v nerazumevanju vpliva sevanja – veliko vlogo v zgodbi igrajo mutantske pošasti in drugi nadnaravni pojavi, ki jih je rodila jedrska vojna. Te nadnaravne prvine so vnesene kot vir hororja in čeprav je ta horor efektiven, spodkopava resno držo celotnega dela, saj so pošasti včasih bolj smešne kot grozljive. In še to: prava groza jedrske vojne ni ta, da bodo po zemlji gomazeli grozljivi sluzasti stvori, temveč ta, da ne bo ostalo nič živega. Ne nas, ne drugih živali, niti rastlin ne. Metro 2033 poleg tega bremenita komercialistični slog pisanja in vnašanje prežvečenih literarnih tropov (t.i. »chosen one«). Prežvečeno pa ne ostane sporočilo in to je, da za nobeno ceno ne smemo odvreči našega nepopolnega, a znosnega sveta, da bomo lahko živeli v obsevanih teminah uničenega sveta. Nič ni vredno odvračanja jedrskih bomb …

 

SISTEM IVANA GROZNEGA ALI MATI RUSIJA IMA RADA RETRO

Opričnikov dan je najnovejša antiutopija na Airstrip Ena in kot taka odraža duh najsodobnejšega časa. Dogajanje je postavljeno v zelo bližnjo prihodnost: leto 2028. V Rusiji so obnovili monarhijo in državo skoraj popolnoma izolirali – gospodarske in diplomatske stike ohranjajo zgolj s Kitajsko. Pripoved spremlja člana Opričnine, nekakšne elitne kraljevske garde. Opričnik – ime mu je Andrej Danilovič – nam prikaže tipičen dan svojega življenja, ki vsebuje poboj disidentov, sklepanje poslov in rajanje s šefom in drugimi opričniki. V Opričnikovem dnevu so antiutopične prvine (brutalna represija s strani države) neločljive od satire – bralec ni prepričan, ali naj se ob branju smeji ali zgraža. Krasna nova družba monarhične Rusije se opira na simboliko iz časa Ivana Groznega, kar lahko razumemo kot preslikavo nostalgičnosti za časi slave, ki preveva Putinovo Rusijo. Kljub anahronizmom v obliki monarhije in opričnine pa gre še vedno za sodobno rusko državo, saj so prisotni avtomobili idr. sodobne tehnološke iznajdbe in aristokrati/oligarhi, ki se utapljajo v neskončnem bogastvu. Običajnega ruskega državljana nam medtem ni dano videti. Del smešenja trapaste, a vendar grozljive družbene realnosti je tudi hipokrizija tistih na položajih moči. Pravoslavna vera je nadvse pomembna, še posebej za opričnike, a ti hkrati morijo brez primere in se vdajajo drogam, homoseksualnim orgijam in samopoškodovanju v imenu dokazovanja lastne moči. Roman neusmiljeno secira sodobno rusko družbo, ki v imenu nesmiselne nostalgije zanemarja dejansko dobrobit države in njenih ljudi. Čeprav je bil prvotno izdan leta 2006, ga je zaradi diplomatske in gospodarske izolacije Rusije zaradi vojne v Ukrajini zlahka mogoče postaviti v leto 2025. Od ponovne vzpostavitve ruske monarhije tako manjkajo samo 3 leta. Upam, da bo tranzicija tokrat gladko stekla …

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: ZAMJATIN IN MI

Antiutopije (ali distopije ali negativne utopije ali kakotopije ...) so moj najljubši podžanr spekulativne fikcije in moj najljubši žanr književnosti nasploh. Berem jih, ko si želim refleksije o pomanjkljivostih sodobne družbe. Berem jih pa tudi na poletnem oddihu. Medtem ko normalni ljudje na plaži berejo krimiče ali ljubiče, berem jaz 1984. Bralci imamo pač vsak/vsaka svoje preference. Na moji polici antiutopije predstavljajo eno večjih skupin gradiva, poleg priročnikov iz bibliotekarstva, eksistencialističnega čtiva in stripov. Svojo zbirko sem neformalno, po Orwellovem zgledu, poimenoval "Airstrip Ena". Trenutno je knjig samo šest, a zbirka hitro raste. Dovoli mi, bralec, da ti jo predstavim, eno knjigo naenkrat.

Antiutopije, ki so luč sveta uvidele v 20. in 21. stoletju, se lahko za svoj obstoj zahvalijo enemu malo znanemu ruskemu romanu z naslovom Mi satiričnega pisca Jevgenija Zamjatina. Mi niso prvi antiutopični roman (ta čast pripada prastari bukli Utopija Thomasa Morea), je pa vpliv te male knjižice mogoče opaziti v Krasnem novem svetu, 1984, Klavirskem avtomatu in drugih klasičnih primerkih tega žanra. Bila je prva knjiga v Airstrip Ena in prva knjiga iz zbirke Sto romanov, ki sem jo pridobil. K sreči manjka plastični ovoj, tako da moj izvod ne bo zbolel za knjižno luskavico. 

Glede vsebine: za antiutopijo, če le ne gre za žanrski hibrid, kot je npr. Otok, je značilno, da vzame en družbeni problem in ga napihne do nerealističnih meja. Pri romanu Mi je ta problem uničenje individualne identitete z dodatkom neprijetnega pomanjkanja zasebnosti. Nič čudnega, ko pa je nastal v Sovjetski zvezi. Od Orwellove mojstrovine pa se Mi ločujejo preko dodanega kulta racionalnosti - matematična dejstva imajo večjo veljavo kot individualna čustva in druge sentimentalne traparije. Državljani v šoli namesto Shakespeara berejo železniški vozni red. Umetnost še obstaja, a ta vedno nastane z namenom poučevanja. Krasna nova družba v tej knjigi se imenuje Enotna Država, to je naselbina v orjaški stekleni kupoli sredi ničesar. Prebivalci nimajo imen, identificirajo se le z alfanumeričnimi oznakami. Njihovo vsakdanje življenje je organizirano po strogem urniku. Prostega časa imajo malo ali pa sploh ne. Nebeškega nadzornika Enotne Države se drži ime "Dobrotnik". Ko zgodbo začnemo, smo priča gradnji rakete Integral, ki bo principe te krasne nove družbe ponesla v vesolje. Ponesla bo tudi dnevnik enega od inženirjev, avtor ga je naslovil Mi. Napisal ga je vzorni državljan Jevgenij Zamjatin D-503. D-503 si rad domišlja, da je pravovernež, a kmalu bo ugotovil, da ima prostor za dvom.

Mi so zgodba o navadnem Janezu, ki z vsakim novim uvidom v grozote krasne nove družbe postaja večji disident. Pot protagonista D-503 je glede tega podobna poti avtorja, ki je začel kot Boljševik in končal kot izgnanec. To pot so kasneje hodili še drugi protagonisti: Bernard Marx, Winston Smith, Paul Proteus, Odfreda, ... Njihova zgodba je tragična zgodba o brezplodnem uporu proti nepremagljivemu sovražniku krasne nove družbe. Roman z prvoosebno pripovedjo dobro predstavi duhovno stanje nastajajočega upornika, druge antiutopije tega po mojem mnenju ne dosežejo. D-503 dvom in pojav sanj predstavljajo znak duševne bolezni. Lahko bi jih sprejel in postal polna oseba, a to mu žal nikoli ne uspe. Zamjatinovi Mi so klasika, niso pa moja najljubša antiutopija. Pol knjige je samo spremna beseda (to sicer velja za vse knjige iz zbirke Sto romanov, a tu je še kako opazno). Besedilo je prepolno vezajev, naš pripovedovalec ne more končati stavka, ne da bi jih uporabil vsaj pet. Konstantno razbijanje toka misli pripovedovalca počasi načne bralčevo potrpljenje. Zahvaljujoč dolžini pa bo ta vseeno prišel do konca. In potem bo lahko razmišljal o tem, kako se Enotna Država primerja z našo državo. Je naša sodobna družba preveč konformistična? Smo postavili oltar razumu? Smo izničili zasebnost? Če je odgovor na vsa tri vprašanja "Da", potem živimo v antiutopiji.

Dominik Lenarčič