Antiutopije (ali distopije ali negativne utopije ali kakotopije ...) so moj najljubši podžanr spekulativne fikcije in moj najljubši žanr književnosti nasploh. Berem jih, ko si želim refleksije o pomanjkljivostih sodobne družbe. Berem jih pa tudi na poletnem oddihu. Medtem ko normalni ljudje na plaži berejo krimiče ali ljubiče, berem jaz 1984. Bralci imamo pač vsak/vsaka svoje preference. Na moji polici antiutopije predstavljajo eno večjih skupin gradiva, poleg priročnikov iz bibliotekarstva, eksistencialističnega čtiva in stripov. Svojo zbirko sem neformalno, po Orwellovem zgledu, poimenoval "Airstrip Ena". Trenutno je knjig samo šest, a zbirka hitro raste. Dovoli mi, bralec, da ti jo predstavim, eno knjigo naenkrat.
Antiutopije, ki so luč sveta uvidele v 20. in 21. stoletju, se lahko za svoj obstoj zahvalijo enemu malo znanemu ruskemu romanu z naslovom Mi satiričnega pisca Jevgenija Zamjatina. Mi niso prvi antiutopični roman (ta čast pripada prastari bukli Utopija Thomasa Morea), je pa vpliv te male knjižice mogoče opaziti v Krasnem novem svetu, 1984, Klavirskem avtomatu in drugih klasičnih primerkih tega žanra. Bila je prva knjiga v Airstrip Ena in prva knjiga iz zbirke Sto romanov, ki sem jo pridobil. K sreči manjka plastični ovoj, tako da moj izvod ne bo zbolel za knjižno luskavico.
Glede vsebine: za antiutopijo, če le ne gre za žanrski hibrid, kot je npr. Otok,
je značilno, da vzame en družbeni problem in ga napihne do nerealističnih meja.
Pri romanu Mi je ta problem uničenje individualne identitete z dodatkom neprijetnega pomanjkanja zasebnosti. Nič čudnega, ko pa je nastal v Sovjetski zvezi. Od Orwellove mojstrovine pa se Mi ločujejo preko dodanega kulta racionalnosti - matematična dejstva imajo večjo veljavo kot individualna čustva in druge sentimentalne traparije. Državljani v šoli namesto Shakespeara berejo železniški vozni red. Umetnost še obstaja, a ta vedno nastane z namenom poučevanja. Krasna nova družba
v tej knjigi se imenuje Enotna Država, to je naselbina v orjaški stekleni
kupoli sredi ničesar. Prebivalci nimajo imen, identificirajo se le z alfanumeričnimi oznakami. Njihovo vsakdanje življenje je organizirano po strogem urniku. Prostega časa imajo malo ali pa sploh ne. Nebeškega nadzornika Enotne Države se drži ime "Dobrotnik". Ko zgodbo začnemo, smo priča gradnji rakete Integral, ki bo principe te krasne nove družbe ponesla v vesolje. Ponesla
bo tudi dnevnik enega od inženirjev, avtor ga je naslovil Mi. Napisal
ga je vzorni državljan Jevgenij Zamjatin D-503. D-503 si rad domišlja, da je
pravovernež, a kmalu bo ugotovil, da ima prostor za dvom.
Mi so zgodba o navadnem Janezu, ki z vsakim novim uvidom v grozote krasne nove družbe postaja večji disident. Pot protagonista D-503 je glede tega podobna poti avtorja, ki je začel kot Boljševik in končal kot izgnanec. To pot so kasneje hodili še drugi protagonisti: Bernard Marx, Winston Smith, Paul Proteus, Odfreda, ... Njihova zgodba je tragična zgodba o brezplodnem uporu proti nepremagljivemu sovražniku krasne nove družbe. Roman z
prvoosebno pripovedjo dobro predstavi duhovno stanje nastajajočega
upornika, druge antiutopije tega po mojem mnenju ne dosežejo. D-503 dvom in pojav sanj predstavljajo znak duševne bolezni. Lahko bi jih sprejel in postal polna oseba, a to mu žal nikoli ne uspe. Zamjatinovi Mi so klasika, niso pa moja najljubša antiutopija. Pol
knjige je samo spremna beseda (to sicer velja za vse knjige iz zbirke Sto romanov, a tu je še kako opazno). Besedilo je prepolno vezajev, naš pripovedovalec ne more končati
stavka, ne da bi jih uporabil vsaj pet. Konstantno razbijanje toka misli pripovedovalca počasi načne bralčevo potrpljenje. Zahvaljujoč dolžini pa bo ta vseeno prišel do konca. In potem bo lahko razmišljal o tem, kako se Enotna Država primerja z našo državo. Je naša sodobna družba preveč konformistična? Smo postavili oltar razumu? Smo izničili zasebnost? Če je odgovor na vsa tri vprašanja "Da", potem živimo v antiutopiji.
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar