Libricid. Ta termin v svoji knjigi uvaja
Rebecca Knuth (2003), avtorica z njim označuje namerno in sistematično
iztrebljanje knjig in knjižnic. Termin uporablja kot podpomenko genocida in
etnocida, samo dejanje libricida pa razume kot sredstvo uničevanja ne samo družb(e), ampak tudi njihove (njene) preteklosti.
Knjige so zapisi zgodovine, brez njih je ta le šepet iz ust
pripovedovalcev. In kako lahko brez teh zapisov, teh trdnih, otipljivih dokazov obstoja civilizacije sploh dokažemo, da (je) ta civilizacija sploh obstaja(la)?
Roman z dramatično tematiko si zasluži dramatičen začetek. Bradburyjeva po debelini neznatna knjiga o družbi, ki sovraži knjige, je poleg 1984 in Krasnega novega sveta eno najbolj znanih antiutopičnih del. Je avtorjevo najbolj znano delo (poleg Marsovskih kronik), nekateri bi celo rekli, da je to njegov magnum opus. Taisti ljudje bi rekli, da je Fahrenheit 451 kratko malo ikonsko delo, vredno pozicije na lestvicah najboljših leposlovnih knjig 20. stoletja. Jaz osebno mislim, da je knjiga ena šibkejših antiutopij, da je nasploh precenjena in da je film bistveno boljši. Ti bom pojasnil, zakaj tako mislim.
Zgodba se odvija v nama neznanem kraju v ZDA v nama neznanem času v prihodnosti. Največ, kar izvemo o krasni novi družbi Fahrehheita 451 je to, kakšen odnos ima ta družba do medijev in zabave. Knjige in branje so v celoti izpodrinili pol-interaktivna televizija in druge oblike preživljanja prostega časa. Knjige same so postale tako rekoč "izjemno nepriljubljene". Posedovanje knjig je strogo prepovedano. Obstajajo cele brigade "požarnikov" (nekoč bi jim rekli gasilci), katerih naloga je najti in iztrebiti vse knjige ter v ognju preroditi hiše, kjer so le-te našli. Guy Montag, protagonist te zgodbe, je eden od teh požarnikov. Čeprav imata on in njegova žena Mildred visok standard življenja, to življenje nikakor ni idealno. Millie je odvisna od zaslonov in od uspavalnih tablet, nekega dne jo Montag najde napol mrtvo na njuni postelji. To in njegovo srečanje s svobodnjaško sosedo Clarisso v njem zaneti divji plamen dvoma. Začne se srečevati s to sosedo. Počasi začne njegov svet razpadati. Millie se še vedno noče odcepiti od TV zaslona. Clarissa nenapovedano izgine. V službi mora Montag storiti nekaj groznega. Tisti čas prvič v roke vzame knjigo …
Fahrenheit 451 je hkrati knjiga o libricidu kot tudi knjiga o praznem hedonizmu, vplivu kulturne industrije na družbo in strahu pred jedrsko vojno (roman je v izvirniku izšel leta 1953). O, pa še robotski pes je noter. Saj veš, za popestritev. Podlaga za razmere v družbi, ki je tako sovražno nastrojena do knjig, da jih sistematično sežiga, je neverjetna. Začelo se je s cancel-culture. Resno. Kot poroča načelnik Beatty, Montagov šef, so ljudje najprej zahtevali odstranitev kontroverznih, mentalno zahtevnih knjig, potem so začeli pisati pomensko prazna besedila, na koncu pa je to prešlo v sežiganje knjig in prevlado drugih medijev, ki zahtevajo manj truda kot branje in ki ponujajo takojšen fiks veselih kemikalij. Booker (2004) je podrobneje analiziral izvor takšnega mišljenja v Bradburyjevem pisanju. Zakaj v neki družbi upade zanimanje za zahtevnejše vsebine? Zakaj se v nekaterih skupinah ljudi pojavi potreba po poneumljenih zabavnih vsebinah? Bradbury, tako pravi Booker, naj bi verjel v tipično ameriško misel, da so vsega krivi ljudje in izključno ljudje. Ne, ni problem v tem, da marginalizirani težje dostopajo do zahtevnejših vsebin (knjige) in da zato raje posegajo po sprocesiranih lahkotnejših vsebinah (TV), ki so tudi bolj dostopne, ljudje so pač razvajeni in nekultivirani in nočejo, da jih kdo ali kaj užali. To je grozen in čisto realen povod za kakšno manjšo sežigalno akcijo, a do libricida zaradi tega ne bo prišlo. Knuthova (2003) namreč izpostavi, da libricid kot dejanje velikega obsega ni nikoli rezultat delovanja zlobnih ali barbarskih sil, izvaja se sistematično in z nekim končnim ciljem. Ta cilj ni sterilizacija popularne kulture, temveč uničenje kultur in narodov. Ni zlobna manjšina tista, ki sežiga knjige, sežigajo jih despoti (Hitler ali Stalin, Mao ali Milošević), katerim je libricid sredstvo za izbris teh manjšin iz zgodovine. Zato pa je podpomenka genocida. Razen tega se mi zdi Bradburyjev svet nekam površno izdelan. Vse knjige/tiskovine so prepovedane, razen nekaterih. ZDA so nekako zmagale v DVEH jedrskih vojnah (kot da lahko sploh dobiš tako vojno). Nekaj je omemb o orwellovskem spreminjanju zgodovine, npr. to, da je bila naloga požarnikov vedno sežigati knjige, a Bradbury ostane pri omembah. In od kdaj imajo gasilci robotskega psa?! Od kod je prišel? Kdo si ga je omislil? Vprašanja, vprašanja!
 |
| Vir: https://www.imdb.com/title/tt0060390/ |
Če mene vprašaš, se je filmska adaptacija Françoisa Truffauta iz leta 1966 pri raziskovanju idej v knjigi bolje odrezala. Že to, da gre za film, in ne za knjigo o bibliofobni družbi, je napredek. Zasluge v uvodni špici na glas prebere napovedovalec, ekran pa je očiščen napisov oz. besed. To je eden najbolj domiselnih načinov prenosa literarnega besedila v drug medij. "Genialno" je močna beseda, a v tem kontekstu mislim, da je kar primerna. Besede se pojavijo šele na koncu filma. Jedrska vojna ni več pomemben motiv. Pes je izginil iz zgodbe. V prizoru, ko požarniki z žensko vred sežgejo hišo, polno knjig, Beatty podrži izvod Hitlerjevega Mein Kampfa. Režiser Truffaut s tem pokaže, da se zaveda ekstremističnih motivov za libricid, nekaj, kar je Bradbury prezrl. Efektivno je predstavljen "strah" ljudi pred knigami in besedami - v enem prizoru lik bere časopis, ki spominja bolj na strip. Izobčenci, ki Montaga na koncu sprejmejo medse, drug drugega kličejo po naslovih knjig, ki si jih skušajo memorizirati. Na nek način se skušajo identificirajo s prebranim. Žal knjige na koncu še vedno sežgejo. ☹ Skratka, kar hočem reči je to, da je Fahrenheit 451 boljši kot film, da je v tem mediju srhljivo opozorilo proti relativizaciji pomena knjig in branja močnejše. Kot knjiga pa je Fahrenheit 451 prašen in že malo načet spomenik minuli dobi, ki bi ga morda morali danes pogledati z drugega kota.
Dominik Lenarčič
Vira:
Booker, M. K. (2004). Antiutopija v moderni literaturi: fikcija kot družbena kritika. Založniški atelje Blodnjak.
Knuth, R. (2003). Libricide: The Regime-Sponsored Destruction of Books and Libraries in the Twentieth Century. Praeger.
