Kar je za enega utopija, je za drugega morda antiutopija.
O slednjih običajno razmišljamo kot o nečem, kar prizadene vse, razen Nebeškega nadzornika in majhne skupine privilegiranih podanikov. A pojem je relativen, če ena od družbenih skupin živi na račun druge, ali če krasna nova družba kaže znake slojnega/rasnega/idr. favoritizma, bodo nekateri živeli v raju, drugi pa bodo živeli kot raja.
Takšna je recimo družba v romanu nobelovca Kazua Išiguroja z naslovom Ne zapusti me nikdar. Tisti, ki živijo v raju, smo v bistvu mi. V alternativni povojni zgodovini se je človeštvo namesto v jedrsko znanost usmerilo v biologijo in s tem doseglo izjemne uspehe. Ljudje zdaj živijo dlje kot kadarkoli prej, premagali so tudi nekatere prej neozdravljive bolezni. Ta napredek je prišel na račun ljudi, ki živijo kot raja: človeški kloni, vzgojeni za darovanje organov. Ampak ne prehitevajmo, najprej spoznajmo naše junake: Kathy, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, Tommy in Ruth. Kathy v svojih zapisih piše o tem, kako je skupaj s svojima prijateljema odraščala v Hailshamu, odročni, šoli podobni ustanovi nekje v Veliki Britaniji. Tam je naša trojica prijateljevala, risala v upanju, da bodo njihove stvaritve pristale v Galeriji, in se soočala z ugotovitvijo, da bodo nekoč obvezno začeli darovati organe in tako predčasno umrli. Od podobnih del bi pričakovali, da bodo liki ob trenutku razkritja šokirani. Njihov odziv pa je pravzaprav mlačen. Skrbniki so jih namreč po malem pitali z informacijami o njihovi usodi, tako, da ta informacija zanje sploh ni presenetljiva. Naši junaki se samo namuznejo in nadaljujejo svoja življenja. Otroci odrastejo, prijateljstva pa ali postanejo zveze ali pa se popolnoma porušijo. Upor proti izkoriščevalskemu sistemu jim nikoli ne pade na pamet. Kar pa ne pomeni, da se ne zavedajo približujočega se konca in si skrivaj ne želijo odloga. Nato se pojavijo govorice o parih, ki so si izborili nekaj dodatnih let s tem, da so preko svojih slik v Galeriji dokazali, da so si sorodne duše. Ko se pojavi tovrstna priložnost, Ruth žrtvuje svojo srečo s Tommyjem, da bi njemu in Kathy omogočila par let skupnega življenja. Ko pa ta poiščeta nekdanjo vodjo zdaj že zaprtega Hailshama, ugotovita, da te možnosti ni. Njihov slik niso zbirali za primerjavo duš, zbirali so jih, da bi dokazali, da sploh imajo duše. Hailsham je bila redka ustanova, ki je te klone obravnavala kot ljudi. Zdaj je ni več. In smrt se počasi bliža …
Vprašanja, ali so življenja klonov, te nove kaste neljudi, vzgojenih z sebičnimi nameni, pravična, roman neposredno ne naslavlja. To pa ne pomeni, da ga zrelativizira. Z vsakim odstavkom, z vsakim prizorom iz njihovega obstoja, vsakim opisom njihovih sanj in skrbi dokazuje ravno nasprotno: da so kloni ljudje, ki si zaslužijo in želijo živeti. Žal krasna nova družba zanje nima posluha. Njihova naloga je darovati in umreti, pa pika. Hvaležni naj bodo, da so sploh imeli dobro življenje, nekako tako se izrazi vodja Hailshama, ko jo na stara leta obiščeta Kathy in Tommy. Na klone gleda kot na živali na zakol, v Hailshamu so bili vsaj nežni z njimi. Kot izvemo iz namigov, je drugod slabše. Zdaj bo povsod slabše. Zdaj bo povsod antiutopija. A seveda le za klone. V tem smislu Ne zapusti me nikdar preraste žanrske okvirje in postane hkrati alegorija za človekovo stanje in razmislek o sistemskem fatalizmu. Čas, ki nam je odmerjen, je omejen, zato ga ni vredno zapraviti za malenkosti in prepire. Taisto stanje pa od nas v nekaterih situacijah zahteva, da ne stojimo križemrok in izzovemo nepoštene razmere. Nam se resda zdi, da živimo v raju. Kaj pa ostali?
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar