Veš kdo je beden? Saj-veš-kdo, ta je beden! Moje (in skoraj sigurno tudi tvoje) mnenje je, da vsi rabimo premor od tiste virusne nadloge. Si za literarni eskapizem? Super!
Tokrat bom poskusil nekaj drugačnega in bom izpostavil ne eno, ampak kar dve knjigi naenkrat. Delno zato, ker sta iz sorodnih žanrov. Delno zato, ker menim, da si obe zaslužita pozornosti. Delno pa zato, ker mi pri obeh čisto malo zmanjka za celotno recenzijo. Predstavil ju bom, vmes pa bomo jaz, ti in mi vsi skušali pozabiti na saj-veš-koga in na vse, kar pride z njim. Pa začnimo!
PRVA KNJIGA – TURISTIČNI VODNIK PO GALAKSIJI ali SVEŽ ZNANSTVENO-FANTASTIČNI ROMAN VIDA LEGRADIĆA
Na svojem blogu sem do zdaj obravnaval dva primerka slovenske znanstvene fantastike. Ta sta se močno razlikovala v kvaliteti: zbirka kratkih zgodb Bojana Ekselenskega je bila obetavna, a nedodelana, "roman" Jožeta Biščaka pa je bil tako slab, da ga sploh ne bom več omenjal. Tokrat predstavljam tretji primerek, ki se k sreči bolj nagiba k prvemu. Gre za znanstveno-fantastični roman Travid: Za devetimi zvezdami avtorja Vida Legradića. Izdan je bil v specializirani avtorjevi založbi, leta 2021. Več na spletni strani: http://travid.si/.
Človeštvo se je dotaknilo zvezd –
naš rod je koloniziral vesolje in vzpostavil širšo skupnost v Rimski cesti, Vesoljsko
Unijo, s centrom kje drugje kot pa na Zemlji. Lepote (in grozote) te skupnosti
vidimo skozi oči turističnega vodnika Vida Legr Travida Ursa, vrlega in
samostojnega Zemljana ter lastnika bleščečega plovila z imenom Srebrna zver. Travid
je primarno vodnik, če pa ga dovolj plačate, bo tudi šofer. Na začetku zgodbe naš
vodnik sprejme ponudbo, da prevaža Janusa Kohna, unijskega ministra za tehnologijo. S
ponudbo pa Travid sprejme tudi tveganje – politično stanje v Uniji
je nestabilno, v središču te nestabilnosti pa je Janus Kohn sam. Kuje se
interplanetarna zarota. Bo Travid dovolj spreten in iznajdljiv, da se bo lahko
spopadel z nevarnostmi, ki mu pretijo v nadaljevanju?
Avtor je za izhodišče svojega leposlovnega prvenca uporabil tisto kar zna in pozna, torej potovanje in vodenje. Pri tem mu je uspelo ubrati nov pristop k raziskovanju fiktivnih vesolj - glavni junak ima tak poklic, da veliko potuje in da na poti sreča veliko ljudi, zato je odlična izbira za raziskovalca kozmosa. Sama zgodba spominja na Vojno zvezd, na Zvezdne steze pa tudi na filme Luca Bessona (Peti element in Valerian). Novih svetov in odbitih Nezemljanov ne manjka, avtor pa doda še element političnih spletk, seveda z znanstveno-fantastičnim pridihom. Žal pa se vse to nekako ne drži skupaj. Travid: Za devetimi zvezdami je ambiciozna knjiga z napol izvirnim leposlovnim vesoljem, ki ga spodkopljejo šibki temelji. Iz bolj pustih opisov in nenehnega ponavljanja podatkov, za katere bralec že ve, je razvidno, da Legradić ni primarno pisatelj oz. ni pisatelj takšne vrste zgodb. V njegovem vesolju se najdejo dobre ideje (npr. Papilonemi, rasa metuljem podobnih bitij, ki so odigrali pomembno vlogo v eni od medplanetarnih vojn in ki so na Zemlji pustili svoj DNK), kljub temu pa bralec dobi občutek, da se mu vse zdi nekam znano (zato sem par vrstic nazaj rekel "napol izvirnim vesoljem"). Najšibkejši element knjige so politične spletke. Na čase se zdi, da je skušal avtor preko alegorij posredovati neko sporočilo, a nastale alegorije so tako zamazane, da ni čisto jasno, kaj naj bi to končno sporočilo sploh bilo. Politični boj v Vesoljski Uniji bijeta "Koalicija" in "Opozicija". Ne samo, da gre za dokaj generična in nedomiselna izraza, ampak tudi takšna, ki imata glede na spremenljivo politično stanje v Sloveniji spremenljiv pomen. Gre za boj med levičarji in desničarji? Med liberalci in konservativci? Kdo je tu negativec? Naj bi politično stanje bolj spominjalo na domače, ali bolj recimo na tisto v ZDA? Drugje? Ni mi jasno. Najbolj jasno je še to, da popoln propad političnega sistema v Uniji na sredi knjige spominja na COV-… Ne, ne bom imenoval tistega, ki ne sme biti imenovan! Na sredi knjige pride do nepričakovanega plot-twista, kjer se razkrije še en vpliv popularne ZF: Invasion of the Body Snatchers. Kar iznenada. Na tisti točki so se vse pomanjkljivosti nakopičile in nisem zmogel več – drugo polovico sem samo prelistal.
Legradićev Travid ni slaba knjiga, zgodba ima potencial, ki bi se ga dalo z literarnim izpopolnjevanjem še bolj izkoristiti. Težko bi jo tudi označil za razočaranje, saj niti nisem pričakoval literarnega presežka - to morda pove več o meni in o mojem odklonilnem odnosu do slovenske literature, ki sem se ga nalezel od nekaterih ciničnih nebralcev, kot pa o knjigi sami. Dobil sem zadovoljivo potovanje po vesolju, ki ga konec koncev ne bi označil za popolno polomijo, bi se pa rad pritožil nad nenehnim tresenjem. Če ne drugega, sem za kratek čas lahko odmislil grozote sveta okoli mene. Čeprav, spletke in propad sistema spominjajo na domačo politično negotovost in nezmožnost nekaterih vidnih ljudi, da bi delali za javno dob-.
Dovolj o tem! Naslednji primer!
DRUGA KNJIGA – JAZ, NOSEČI ROBOT ali KAJ SE ZGODI, KO PREOBREMENIMO POMNILNIK CIVILIZACIJE
Bralec, si se kdaj vprašal, kje se hrani vse, kar si kdaj objavil na fejsu ali instiču? Ali morda obstaja nek velik trdi disk, kjer je ohranjena vsaka slika tvoja večerje in vsak video ponesrečene kaskaderske točke tvojega psa? Kaj bi se zgodilo, če bi na tem trdem disku zmanjkalo prostora? Kako bi se človeštvo odzvalo? Takšna in drugačna vprašanja pretresa francoski umetnik, režiser in stripar Ugo Bienvenu v svojem stripu (ali grafičnem romanu ali risoromanu, kar ti je pač ljubše) z naslovom Privzete nastavitve. Izšel je pri založbi VigaVagaKnjige, leta 2021.
Zgodilo se je: zmanjkalo je prostora na trdih diskih. Da bi preprečili kolaps zahodne civilizacije, mora človeštvo sprostiti prostor. Kako? S tem, da sestavi komisije, ki bodo za vsako sliko, film in roman odločale, ali so vredni ohranitve. To nalogo bi morali opravljati vestni in odgovorni posamezniki, ki imajo čut za umetnost. A svet Privzetih nastavitev je antiutopija – komisije bodo zlepa zradirale klasična umetniška dela, če ne cele opuse ustvarjalcev, da bi naredile prostor za fotke s plaže. S takšnim stanjem se niso vsi pripravljeni sprijazniti - eden od takih ljudi je glavni junak Yves Mathon, zaposlen na uradu za brisanje. On si naskrivaj kopira datoteke umetnin in jih nalaga v čip domačega robota Mikkija. Mikki je ta noseči robot na naslovnici, nosi namreč njegovega in ženinega otroka (ženske ne rojevajo več, to namesto njih opravljajo roboti gospodinje). To, kar Yves počne, je kaznivo dejanje, en napačen korak ga bo stal prihodnosti, ki si jo želi zgraditi. Lovci na ljubitelje umetnosti pa so vse bližje …
Privzete nastavitve so meditacija o odnosu človeka do umetnosti in "lepega", pa tudi o odnosu do narave in prihodnosti. Yves je eden redkih ljudi, ki si želijo za naslednje rodove ohraniti tisto, kar se jim zdi lepo, čeprav jih tako početje lahko drago stane. Je tudi eden od redkih ljudi, ki si želijo ponovno vzpostaviti stik z naravo, Yves bi se iz velemesta rad preselil na podeželje. Ali mu to uspe, boš moral ti, dragi bralec, izvedeti sam. S problemom odnosa človeka do tehnologije in dilemami glede umetne inteligence se strip niti ne ukvarja. Nihče se v stripu ne vpraša, ali je etično na robotska ramena nalagati breme rojstva. Zamujena priložnost ali priložnost za novo zgodbo? Jaz bi rekel drugo. Bienvenu v stripu spretno balansira različne teme. V prvem delu se ukvarja bolj z vprašanjem odnosa do umetnosti, s sledovi odnosa do narave, na polovici pa pride do šokantnega preobrata in fokus se zamenja. Preobrat na polovici, to je še ena stvar, ki je skupna tema dvema deloma. Pri Privzetih nastavitvah ta ni tako moteč, dovolj je naraven in logičen, da ne izpade kot last-minute-decision. Prav tako pa ne zmoti razvijanja že postavljenih tez. Edino, kar me je motilo, so bile ilustracije. Te so sicer dobro narisane, a osenčene so na tak način, da liki pogosto izpadejo jezni, tudi takrat, ko dejansko niso. Pa edino to me še zanima: v čem je bil smisel tistega prizora z religijskim shodom? Tistega, kjer mož v kapuci Yvesu pokaže sredinca …
Brisanje zgodovine je tema, redko obravnavana v znanstveni fantastiki, in Bienvenujeve Privzete nastavitve jo obravnavajo na več kot zadovoljiv način. Upal bi si celo izreči, da se približajo ravni, na kateri ležijo stripovske klasike, kot so Watchmen, Maus, Črna luknja in druge. Delo nas opozarja na pomen ohranjanja globine v svetu, obloženem s plehkostjo in površinskim sijajem. Poudarja pa tudi pomen ohranjanja čuta za lepo v vse gršem svetu. Mogoče smo zaradi neimenovanega pozabili na vse to. Ne smemo. Ne smemo pa tudi pozabiti na zlorabo tehnologije, padanje rodnosti in … in …
Mater, kako sem črnogled.
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar