JANČAR IN GOLOB NA PLAŽI ali PRISPEVEK O ŠTEVILU IN KULTIVIRANOSTI SLOVENSKIH BRALCEV

 

Je bolje brati žanrsko ali nežanrsko književnost? Domače ali tuje? Je na plažo bolje vzeti roman Draga Jančarja ali Tadeja Goloba? Ko je na voljo več možnosti, je čisto naravno le-te primerjati med seboj. Ena od njih bo morda obveljala za "najboljšo", druga za "najslabšo." Če nimamo strogih kriterijev, se bomo morda odločali na osnovi všečnosti. A to ni prispevek o filozofiji odločanja, jaz skušam odgovoriti na vprašanje, ali je važno, kakšne knjige jemljemo v roke.

V knjižnih krogih se včasih pojavi poziv h kultiviranju (slovenskih) bralcev. Izobraženi in razgledani govorniki nam pravijo, da bi morali namesto po mehko vezanih "ljubičih" in "krimičih" pretežno tujih avtorjev posegati po leposlovnih delih, ki so zahtevnejša, kvalitetnejša in trajnejša. Najbolje, da gre za dela domačih avtorjev. A kaj naredi delo kvalitetno? Kako je tako delo sploh mogoče prepoznati? Če boste iskali kriterije vsebinske kvalitete, boste ugotovili, da so ti izmuzljivi in zaradi abstraktnosti težko aplikativni. Od raziskovanja vas morda odvrne tudi pridih bralskega elitizma, ki pogosta spremlja poskuse h kultiviranju bralcev.

Glavni problem takih debat pa je, da glavni problem ni morebitna (ne)kultiviranost bralcev, temveč njihovo končno število. Vprašanje izbire "primernega" gradiva za branje in utemeljitev te izbire je konec koncev manj pomembno kot vprašanje, koliko se sploh bere. Verjamem, da smo vsi seznanjeni z rezultati zadnjih raziskav o bralni kulturi na Slovenskem in skrb-vzbujajočimi trendi, o katerih poročajo podatki. V zadnji raziskavi Knjiga in bralci se je le malo več kot pol vprašanih opredelilo za bralce. Res je, da podatki niso ažurni, prav tako bi se lahko pogovarjali o morebitnih metodoloških pomanjkljivostih. A podatki so vseeno zgovorni. Statistike izposoj in nakupovanja knjig iz istih raziskav prav tako ne vzbujajo pretiranega optimizma. V bralni pušči so prerekanja o tem, ali je na plažo bolje vzeti To Noč sem jo videl ali Leninov park, nesmiselna. Vprašanje o kvaliteti je mogoče postaviti šele takrat, ko diskusijo omogoča zadostna kvantiteta – če želimo več kultiviranih bralcev, potrebujemo najprej več bralcev. 

 

Prvotno objavljeno v Štubidu, letn. 18, št. 1, april 2023

TOLIKO KNJIG, J****TI! ali NAPOL RESEN PRISPEVEK O SLOVENSKI KNJIŽNI HIPERPRODUKCIJI

  

Lani novembra sem na tem blogu objavil napol resen prispevek o slovenskih knjigah, v katerem sem zapisal dvoje: slovenske knjige so predrage, za nameček pa jih je še preveč. Ti moji trditvi ste bralci različno sprejeli. Pri prvi ni bilo nobenega nestrinjanja, knjige so res predrage. Pri drugem pa sem dobil malo drugačne odzive, v smislu, mar ni to dobra stvar, da je veliko knjig in da vse več ljudi piše? Vidim, da v svojem prispevku nisem dovolj jasno pojasnil svojega mnenja. Dovolite mi, torej, da vam pojasnim, zakaj jaz čutim, da je slovenskih knjig preveč in da Slovenci preveč pišemo. Rad bi izpostavil tri vidike: slab pregled nad produkcijo, visoka cena kot omejitev in nihajoča kvaliteta knjižnih izdelkov - med njimi sem prva dva že omenil v lanskem prispevku, tretji pa je nov. 

 

To, da v Sloveniji letno izide vrtoglavo število knjig, ni nobena skrivnost. Obstajajo mediji, katerih namen je spremljati in nuditi pregled nad slovensko knjižno produkcijo. En tak medij je recimo revija Bukla. Bukla je odličen pripomoček za odkrivanje knjig in ohranjanje pregleda nad knjižno krajino. Ne pridejo pa vse knjige v revijo, (teoretično) se lahko zgodi, da kaka (kvalitetna) knjiga ni izpostavljena. Pomanjkljivost revije je tudi ta, da številke izhajajo na vsake dva meseca in da mora bralec tako ves čas oprezati za novimi številkami, če želi biti na tekočem. Manjka nek celovit pregled na koncu leta. Žal je Bukla (vsaj kakor jaz vem) edini medij, ki omogoča spremljanje naše knjižne produkcije. A tudi če imamo pregled nad vsemi temi knjigami, kupiti in prebrati jih ni mogoče vseh, tako kot ni mogoče za vse spremljati odzive in recenzije (oz. za nabor tistih, ki jo sploh dobijo). Knjig, ki izidejo, je preveč in še slabo so promovirane. Po možnosti pa še slabo dostopne (tukaj se spomnimo knjig, ki jih je mogoče dobiti le preko obskurnih spletnih strani ali na nekih dogodkih).

 

V lanskem prispevku sem še največ povedal o cenah knjig. Verjamem, da je kvantiteta v povezavi z visokimi cenami tudi problem. Če si ne moreš privoščiti več kot 5 knjig na leto, ker vse stanejo 50 evrov ali več, jih več kot 5 zagotovo ne boš kupil. Instinkt, da bi odkrival nove avtorje in žanre in da bi kdaj kupil knjigo tudi zaradi lepe naslovnice, je potrebno zatreti - Gorenc mora prevladati na Bibliofilom. Omejevanje je nujno, zato se bralec zateče v knjižnico. Tam mora plačati samo (skromno) članarino, pa ima dostop do vseh teh knjig, ki bi jih rad odkril, pa jih v knjigarni ni mogel vzeti. A tu se mora spet omejevati, ker ne more realistično prebrati vseh knjig, ki mu padejo v oči. Preveč jih je in nekatere so predebele in ne prav spretno napisane. 

 

Spomnim se zapisa/izreka, da je med Slovenci več piscev kot bralcev. Kdo je avtor te misli, ne vem, morda gre za amalgam različnih strokovnih ali laičnih sentimentov, mogoče pa sem svoje misli nehote dal v tuja usta. Ne vem. Kdorkoli je to izrazil, je zadel bistvo. Slovenci preveč pišemo. Ko sem ta sentiment nekoč delil na neki literarni delavnici, sem dobil odgovor, da je v resnici dobro, če nas več piše, če se nas več odloči za ustvarjanje z besedami in za ubesedovanje naših občutkov in izkušenj. Jaz vsekakor nisem nasprotnik terapevtskega pisanja, a kot bralec in kot študent "knjižnih študij" moram zastaviti naslednja vprašanja: je res vsaka zgodba vredna objave? Je res vredno vsak zapis pokazati javnosti? Zakaj ravno v obliki knjige? Ali Facebook ni dovolj dober? Piše lahko vsak, a le nekateri med njimi (nami?) napišejo nekaj, kar je vredno branja. Bojim se, da se veliko teh wannabe piscev, ki se borijo za našo pozornost, ne vpraša, če je njihovo delo res kvalitetno in ali objavljajo še za koga drugega razen sebe (na objavo knjige se gleda tudi kot na alinejo na seznamu stvari, ki jih je treba storiti pred smrtjo). Lepo bi bilo, če bi obstajali nekakšni kulturni filtri, ki bi v knjižno pokrajino poslali res samo tisto, kar je vredno branja. A vse kaže, da založbe in uredniki nimajo več takega statusa - kdor hoče kaj izdati, lahko izda v samozaložbi, brez omejitev. Teh samozaložnikov je ogromno, danes je lahko vsak pisatelj in/ali založnik. Preden se zavemo, imamo že goro knjig, ki niso nujno vse dobre.

 

Razen tega, kar sem naštel, me slovenska knjižna hiperprodukcija moti tudi na osebni ravni. Jaz sem počasen bralec, za knjige si vzamem čas. Kot počasnega bralca, ki pa si želi čim več izkusiti in ki želi obiskati čim več literarnih svetov, me nič ne demotivira bolj kot to, da sem komaj končal z eno knjigo, pa me jih že čaka nov ducat. In še en, in še en, … in še en. Včasih me preprosto zmanjka - ne ljubi se mi več brati. Sicer pa sem zelo selektiven glede avtorjev in knjig, ki jih berem - če si slab plavalec, se ne boš spuščal v globoko morje.

 

Dominik Lenarčič

DVOJNI UDAREC ZNANSTVENE FANTASTIKE: LEGRADIĆEV TRAVID IN BIENVENUJEVE PRIVZETE NASTAVITVE

 

Veš kdo je beden? Saj-veš-kdo, ta je beden! Moje (in skoraj sigurno tudi tvoje) mnenje je, da vsi rabimo premor od tiste virusne nadloge. Si za literarni eskapizem? Super!

Tokrat bom poskusil nekaj drugačnega in bom izpostavil ne eno, ampak kar dve knjigi naenkrat. Delno zato, ker sta iz sorodnih žanrov. Delno zato, ker menim, da si obe zaslužita pozornosti. Delno pa zato, ker mi pri obeh čisto malo zmanjka za celotno recenzijo. Predstavil ju bom, vmes pa bomo jaz, ti in mi vsi skušali pozabiti na saj-veš-koga in na vse, kar pride z njim. Pa začnimo!

 

PRVA KNJIGA – TURISTIČNI VODNIK PO GALAKSIJI ali SVEŽ ZNANSTVENO-FANTASTIČNI ROMAN VIDA LEGRADIĆA

 

Na svojem blogu sem do zdaj obravnaval dva primerka slovenske znanstvene fantastike. Ta sta se močno razlikovala v kvaliteti: zbirka kratkih zgodb Bojana Ekselenskega je bila obetavna, a nedodelana, "roman" Jožeta Biščaka pa je bil tako slab, da ga sploh ne bom več omenjal. Tokrat predstavljam tretji primerek, ki se k sreči bolj nagiba k prvemu. Gre za znanstveno-fantastični roman Travid: Za devetimi zvezdami avtorja Vida Legradića. Izdan je bil v specializirani avtorjevi založbi, leta 2021. Več na spletni strani: http://travid.si/.

Človeštvo se je dotaknilo zvezd – naš rod je koloniziral vesolje in vzpostavil širšo skupnost v Rimski cesti, Vesoljsko Unijo, s centrom kje drugje kot pa na Zemlji. Lepote (in grozote) te skupnosti vidimo skozi oči turističnega vodnika Vida Legr Travida Ursa, vrlega in samostojnega Zemljana ter lastnika bleščečega plovila z imenom Srebrna zver. Travid je primarno vodnik, če pa ga dovolj plačate, bo tudi šofer. Na začetku zgodbe naš vodnik sprejme ponudbo, da prevaža Janusa Kohna, unijskega ministra za tehnologijo. S ponudbo pa Travid sprejme tudi tveganje – politično stanje v Uniji je nestabilno, v središču te nestabilnosti pa je Janus Kohn sam. Kuje se interplanetarna zarota. Bo Travid dovolj spreten in iznajdljiv, da se bo lahko spopadel z nevarnostmi, ki mu pretijo v nadaljevanju?

Avtor je za izhodišče svojega leposlovnega prvenca uporabil tisto kar zna in pozna, torej potovanje in vodenje. Pri tem mu je uspelo ubrati nov pristop k raziskovanju fiktivnih vesolj - glavni junak ima tak poklic, da veliko potuje in da na poti sreča veliko ljudi, zato je odlična izbira za raziskovalca kozmosa. Sama zgodba spominja na Vojno zvezd, na Zvezdne steze pa tudi na filme Luca Bessona (Peti element in Valerian). Novih svetov in odbitih Nezemljanov ne manjka, avtor pa doda še element političnih spletk, seveda z znanstveno-fantastičnim pridihom. Žal pa se vse to nekako ne drži skupaj. Travid: Za devetimi zvezdami je ambiciozna knjiga z napol izvirnim leposlovnim vesoljem, ki ga spodkopljejo šibki temelji. Iz bolj pustih opisov in nenehnega ponavljanja podatkov, za katere bralec že ve, je razvidno, da Legradić ni primarno pisatelj oz. ni pisatelj takšne vrste zgodb. V njegovem vesolju se najdejo dobre ideje (npr. Papilonemi, rasa metuljem podobnih bitij, ki so odigrali pomembno vlogo v eni od medplanetarnih vojn in ki so na Zemlji pustili svoj DNK), kljub temu pa bralec dobi občutek, da se mu vse zdi nekam znano (zato sem par vrstic nazaj rekel "napol izvirnim vesoljem"). Najšibkejši element knjige so politične spletke. Na čase se zdi, da je skušal avtor preko alegorij posredovati neko sporočilo, a nastale alegorije so tako zamazane, da ni čisto jasno, kaj naj bi to končno sporočilo sploh bilo. Politični boj v Vesoljski Uniji bijeta "Koalicija" in "Opozicija". Ne samo, da gre za dokaj generična in nedomiselna izraza, ampak tudi takšna, ki imata glede na spremenljivo politično stanje v Sloveniji spremenljiv pomen. Gre za boj med levičarji in desničarji? Med liberalci in konservativci? Kdo je tu negativec? Naj bi politično stanje bolj spominjalo na domače, ali bolj recimo na tisto v ZDA? Drugje? Ni mi jasno. Najbolj jasno je še to, da popoln propad političnega sistema v Uniji na sredi knjige spominja na COV-… Ne, ne bom imenoval tistega, ki ne sme biti imenovan! Na sredi knjige pride do nepričakovanega plot-twista, kjer se razkrije še en vpliv popularne ZF: Invasion of the Body Snatchers. Kar iznenada. Na tisti točki so se vse pomanjkljivosti nakopičile in nisem zmogel več – drugo polovico sem samo prelistal.

 

Legradićev Travid ni slaba knjiga, zgodba ima potencial, ki bi se ga dalo z literarnim izpopolnjevanjem še bolj izkoristiti. Težko bi jo tudi označil za razočaranje, saj niti nisem pričakoval literarnega presežka - to morda pove več o meni in o mojem odklonilnem odnosu do slovenske literature, ki sem se ga nalezel od nekaterih ciničnih nebralcev, kot pa o knjigi sami. Dobil sem zadovoljivo potovanje po vesolju, ki ga konec koncev ne bi označil za popolno polomijo, bi se pa rad pritožil nad nenehnim tresenjem. Če ne drugega, sem za kratek čas lahko odmislil grozote sveta okoli mene. Čeprav, spletke in propad sistema spominjajo na domačo politično negotovost in nezmožnost nekaterih vidnih ljudi, da bi delali za javno dob-.

 

Dovolj o tem! Naslednji primer!

 

DRUGA KNJIGA – JAZ, NOSEČI ROBOT ali KAJ SE ZGODI, KO PREOBREMENIMO POMNILNIK CIVILIZACIJE

 

Bralec, si se kdaj vprašal, kje se hrani vse, kar si kdaj objavil na fejsu ali instiču? Ali morda obstaja nek velik trdi disk, kjer je ohranjena vsaka slika tvoja večerje in vsak video ponesrečene kaskaderske točke tvojega psa? Kaj bi se zgodilo, če bi na tem trdem disku zmanjkalo prostora? Kako bi se človeštvo odzvalo? Takšna in drugačna vprašanja pretresa francoski umetnik, režiser in stripar Ugo Bienvenu v svojem stripu (ali grafičnem romanu ali risoromanu, kar ti je pač ljubše) z naslovom Privzete nastavitve. Izšel je pri založbi VigaVagaKnjige, leta 2021.

Zgodilo se je: zmanjkalo je prostora na trdih diskih. Da bi preprečili kolaps zahodne civilizacije, mora človeštvo sprostiti prostor. Kako? S tem, da sestavi komisije, ki bodo za vsako sliko, film in roman odločale, ali so vredni ohranitve. To nalogo bi morali opravljati vestni in odgovorni posamezniki, ki imajo čut za umetnost. A svet Privzetih nastavitev je antiutopija – komisije bodo zlepa zradirale klasična umetniška dela, če ne cele opuse ustvarjalcev, da bi naredile prostor za fotke s plaže. S takšnim stanjem se niso vsi pripravljeni sprijazniti - eden od takih ljudi je glavni junak Yves Mathon, zaposlen na uradu za brisanje. On si naskrivaj kopira datoteke umetnin in jih nalaga v čip domačega robota Mikkija. Mikki je ta noseči robot na naslovnici, nosi namreč njegovega in ženinega otroka (ženske ne rojevajo več, to namesto njih opravljajo roboti gospodinje). To, kar Yves počne, je kaznivo dejanje, en napačen korak ga bo stal prihodnosti, ki si jo želi zgraditi. Lovci na ljubitelje umetnosti pa so vse bližje …

Privzete nastavitve so meditacija o odnosu človeka do umetnosti in "lepega", pa tudi o odnosu do narave in prihodnosti. Yves je eden redkih ljudi, ki si želijo za naslednje rodove ohraniti tisto, kar se jim zdi lepo, čeprav jih tako početje lahko drago stane. Je tudi eden od redkih ljudi, ki si želijo ponovno vzpostaviti stik z naravo, Yves bi se iz velemesta rad preselil na podeželje. Ali mu to uspe, boš moral ti, dragi bralec, izvedeti sam. S problemom odnosa človeka do tehnologije in dilemami glede umetne inteligence se strip niti ne ukvarja. Nihče se v stripu ne vpraša, ali je etično na robotska ramena nalagati breme rojstva. Zamujena priložnost ali priložnost za novo zgodbo? Jaz bi rekel drugo. Bienvenu v stripu spretno balansira različne teme. V prvem delu se ukvarja bolj z vprašanjem odnosa do umetnosti, s sledovi odnosa do narave, na polovici pa pride do šokantnega preobrata in fokus se zamenja. Preobrat na polovici, to je še ena stvar, ki je skupna tema dvema deloma. Pri Privzetih nastavitvah ta ni tako moteč, dovolj je naraven in logičen, da ne izpade kot last-minute-decision. Prav tako pa ne zmoti razvijanja že postavljenih tez. Edino, kar me je motilo, so bile ilustracije. Te so sicer dobro narisane, a osenčene so na tak način, da liki pogosto izpadejo jezni, tudi takrat, ko dejansko niso. Pa edino to me še zanima: v čem je bil smisel tistega prizora z religijskim shodom? Tistega, kjer mož v kapuci Yvesu pokaže sredinca …

 

Brisanje zgodovine je tema, redko obravnavana v znanstveni fantastiki, in Bienvenujeve Privzete nastavitve jo obravnavajo na več kot zadovoljiv način. Upal bi si celo izreči, da se približajo ravni, na kateri ležijo stripovske klasike, kot so Watchmen, Maus, Črna luknja in druge. Delo nas opozarja na pomen ohranjanja globine v svetu, obloženem s plehkostjo in površinskim sijajem. Poudarja pa tudi pomen ohranjanja čuta za lepo v vse gršem svetu. Mogoče smo zaradi neimenovanega pozabili na vse to. Ne smemo. Ne smemo pa tudi pozabiti na zlorabo tehnologije, padanje rodnosti in … in …

 

Mater, kako sem črnogled. 

 

Dominik Lenarčič

 

SLOVENSKE KNJIGE SO PREDRAGE (IN ŠE PREVEČ JIH JE!)

 

 

Ulov iz Konzorcija

Novica, da bo najnovejše bone za zagon gospodarstva mogoče izkoristiti tudi za kulturne storitve oz. za nakup knjig, je bila zame, in za mnoge druge, dobrodošla novica. Veselje je bilo pri meni v resnici dvojno, saj sta se razveselila oba dela mojega jaza: 

 

Bibliofil v meni je bil vesel, ker je lahko na mah pridobil večje število knjig za svojo zbirko.

 

Gorenc v meni je bil prav tako vesel, saj so z bonom pridobljene knjige praktično zastonj - ni mu bilo treba vleči večjih vsot iz tošla.

 

Ob končanem obisku Konzorcija sta bila sicer oba zadovoljna, a ne toliko, kot bi lahko bila – Bibliofil si je želel, da bi lahko v torbo spravil še kakšno knjigo, Gorenc pa je tiho negodoval nad tem, da Bibliofilova lakota ni bila potešena.

Oba pa sta ob pogledu na bolj skromno bero iz knjigarne pomislila: Mater, so knjige drage! In koliko jih je!

 

Knjige so drage. Predrage. Golobov Virus v trdi vezavi trenutno stane skoraj 40 evrov – definitivno več, kot bi bil ti, bralec, verjetno pripravljen odšteti za žanrsko književnost (saj to je že luksuzen izdelek!). Ali pa za katerokoli knjigo. Večina knjig v knjigarni stane nekje med 20 in 40 evrov, s povprečno vrednostjo 25, kar je malo preveč za impulzivni nakup. Ljudje še vedno hočejo brati in ker so cene takšne, kakršne pač so, grejo rajši v knjižnico. Prebivalec Slovenije naj bi si na leto izposodil približno 12 knjig, kupil pa 2 ali 3 (statistika iz Ruglja, 2019). Na trgu so seveda tudi bistveno cenejše knjige, a s ceno zna pasti tudi kvaliteta. Dejansko pa bi lahko našli tudi slabe knjige z visoko ceno … 20 evrov je zame tista maksimalna meja sprejemljivosti, karkoli nad to mejo, pa že začne Gorenca boleti želodec. A Bibliofil ima lakoto po knjigah in žal velik del knjig na njegovem seznamu presega to mejo. Vsaka od štirih zgoraj fotografiranih knjig je bila bližje 30 evrom kot 20. Pravzaprav je bil kar izziv najti dovolj knjig in ravno pravšnje knjige, da ne bi bilo potrebno zajetno doplačilo. Če ne bi bil jaz tako zahteven bralec, in bi kupoval same žepnice, bi bila bera verjetno večja.

 

Problem pa ni samo, da so knjige drage, ampak tudi to, da jih je preveč. Na leto v Sloveniji izide približno 3000 knjig, dejansko jih izide nekje med 5000 in 6000, a le pol jih je za širšo publiko (statistika spet iz Ruglja, 2019). 3000 knjig je kljub vsemu za našo malo državico kar veliko. Vsaj meni se tako zdi ... Naval (novih) naslovov je precejšen, ko Bibliofil vstopi v knjigarno, se mu zvrti zaradi nepregledne ponudbe. Ko si opomore, gre domov (preveč mu je slabo, da bi ostal in kaj kupil) in doda 2 ali 3 knjige na svoj seznam želja. Knjig pa ne dodaja v nedogled, jih tudi odstranjuje – žal to redko naredi zato, ker je te knjige že pridobil, pogosteje zato, ker je že minilo toliko časa, da se mu nakup ne lušta več. In zato, ker mu Gorenc ne dovoli v enem mesecu kupiti več kot dve knjigi. Slovenski bralec se utaplja v vsebinah, rešilni jopiči v obliki knjižnih priporočil in orodij, kot so Dobreknjige.si, pa komajda pomagajo. Eno je mačehovski odnos do slovenske knjige, drugo pa preprosto nezmožnost, da bi še naprej lahko plaval po tem gostem morju.

 

Malo sem zagrenjen, to si verjetno že uganil. Razen tega, da naj Slovenci malo manj pišemo in da naj se že enkrat ukine davek na knjigo, ne morem predlagati ničesar. Bibliofil in Gorenc sta oba utrujena od vseh notranjih bojev. Izkoriščenje bonov je bil redek trenutek knjižnega veselja, v resnici edini v tem letu. Knjižnega sejma letos namreč spet ni bilo. Ko sem slišal novico, sem bil apatičen. Zakaj? En vzrok je otopelost zaradi jeze nad ljudmi, ki svobodo cenijo bolj kot življenje in ga zato grenijo nam ostalim, drug vzrok pa ugotovitev, da se mi na koncu leta ne ljubi več kupovati knjig, saj sem jih že skozi leto dovolj dobil. In ker bi na letošnjem neobstoječem sejmu lahko samo kupoval knjige, druženje pa zaradi razmer odpade, nimam razloga, da bi mi bilo mar. Verjetno bom pogledal kakšno predavanje ali intervju, če bom imel čas. To je pa tudi to.  

Nočem, da bi se ta zapis o slovenskih knjigah tako kot vsak drugi končal na grenki noti, a ne spomnim se ničesar lahkotnega ali duhovitega.

 

Dominik Lenarčič

 

Rugelj, S. (2019). Krčenje: diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo: 2008-2020. Cankarjeva založba.