SLOVENSKE KNJIGE SO PREDRAGE (IN ŠE PREVEČ JIH JE!)

 

 

Ulov iz Konzorcija

Novica, da bo najnovejše bone za zagon gospodarstva mogoče izkoristiti tudi za kulturne storitve oz. za nakup knjig, je bila zame, in za mnoge druge, dobrodošla novica. Veselje je bilo pri meni v resnici dvojno, saj sta se razveselila oba dela mojega jaza: 

 

Bibliofil v meni je bil vesel, ker je lahko na mah pridobil večje število knjig za svojo zbirko.

 

Gorenc v meni je bil prav tako vesel, saj so z bonom pridobljene knjige praktično zastonj - ni mu bilo treba vleči večjih vsot iz tošla.

 

Ob končanem obisku Konzorcija sta bila sicer oba zadovoljna, a ne toliko, kot bi lahko bila – Bibliofil si je želel, da bi lahko v torbo spravil še kakšno knjigo, Gorenc pa je tiho negodoval nad tem, da Bibliofilova lakota ni bila potešena.

Oba pa sta ob pogledu na bolj skromno bero iz knjigarne pomislila: Mater, so knjige drage! In koliko jih je!

 

Knjige so drage. Predrage. Golobov Virus v trdi vezavi trenutno stane skoraj 40 evrov – definitivno več, kot bi bil ti, bralec, verjetno pripravljen odšteti za žanrsko književnost (saj to je že luksuzen izdelek!). Ali pa za katerokoli knjigo. Večina knjig v knjigarni stane nekje med 20 in 40 evrov, s povprečno vrednostjo 25, kar je malo preveč za impulzivni nakup. Ljudje še vedno hočejo brati in ker so cene takšne, kakršne pač so, grejo rajši v knjižnico. Prebivalec Slovenije naj bi si na leto izposodil približno 12 knjig, kupil pa 2 ali 3 (statistika iz Ruglja, 2019). Na trgu so seveda tudi bistveno cenejše knjige, a s ceno zna pasti tudi kvaliteta. Dejansko pa bi lahko našli tudi slabe knjige z visoko ceno … 20 evrov je zame tista maksimalna meja sprejemljivosti, karkoli nad to mejo, pa že začne Gorenca boleti želodec. A Bibliofil ima lakoto po knjigah in žal velik del knjig na njegovem seznamu presega to mejo. Vsaka od štirih zgoraj fotografiranih knjig je bila bližje 30 evrom kot 20. Pravzaprav je bil kar izziv najti dovolj knjig in ravno pravšnje knjige, da ne bi bilo potrebno zajetno doplačilo. Če ne bi bil jaz tako zahteven bralec, in bi kupoval same žepnice, bi bila bera verjetno večja.

 

Problem pa ni samo, da so knjige drage, ampak tudi to, da jih je preveč. Na leto v Sloveniji izide približno 3000 knjig, dejansko jih izide nekje med 5000 in 6000, a le pol jih je za širšo publiko (statistika spet iz Ruglja, 2019). 3000 knjig je kljub vsemu za našo malo državico kar veliko. Vsaj meni se tako zdi ... Naval (novih) naslovov je precejšen, ko Bibliofil vstopi v knjigarno, se mu zvrti zaradi nepregledne ponudbe. Ko si opomore, gre domov (preveč mu je slabo, da bi ostal in kaj kupil) in doda 2 ali 3 knjige na svoj seznam želja. Knjig pa ne dodaja v nedogled, jih tudi odstranjuje – žal to redko naredi zato, ker je te knjige že pridobil, pogosteje zato, ker je že minilo toliko časa, da se mu nakup ne lušta več. In zato, ker mu Gorenc ne dovoli v enem mesecu kupiti več kot dve knjigi. Slovenski bralec se utaplja v vsebinah, rešilni jopiči v obliki knjižnih priporočil in orodij, kot so Dobreknjige.si, pa komajda pomagajo. Eno je mačehovski odnos do slovenske knjige, drugo pa preprosto nezmožnost, da bi še naprej lahko plaval po tem gostem morju.

 

Malo sem zagrenjen, to si verjetno že uganil. Razen tega, da naj Slovenci malo manj pišemo in da naj se že enkrat ukine davek na knjigo, ne morem predlagati ničesar. Bibliofil in Gorenc sta oba utrujena od vseh notranjih bojev. Izkoriščenje bonov je bil redek trenutek knjižnega veselja, v resnici edini v tem letu. Knjižnega sejma letos namreč spet ni bilo. Ko sem slišal novico, sem bil apatičen. Zakaj? En vzrok je otopelost zaradi jeze nad ljudmi, ki svobodo cenijo bolj kot življenje in ga zato grenijo nam ostalim, drug vzrok pa ugotovitev, da se mi na koncu leta ne ljubi več kupovati knjig, saj sem jih že skozi leto dovolj dobil. In ker bi na letošnjem neobstoječem sejmu lahko samo kupoval knjige, druženje pa zaradi razmer odpade, nimam razloga, da bi mi bilo mar. Verjetno bom pogledal kakšno predavanje ali intervju, če bom imel čas. To je pa tudi to.  

Nočem, da bi se ta zapis o slovenskih knjigah tako kot vsak drugi končal na grenki noti, a ne spomnim se ničesar lahkotnega ali duhovitega.

 

Dominik Lenarčič

 

Rugelj, S. (2019). Krčenje: diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo: 2008-2020. Cankarjeva založba.

O KNJIŽNEM SEJMU, KI GA NI BILO

Posnetek zaslona: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/

Na prehodu med novembrom in decembrom bi se moral v dvoranah Cankarjevega doma letos odvijati 36. slovenski knjižni sejem. Hodniki bi morali biti natrpani s polnimi stojnicami in hitečimi obiskovalci. Naokoli bi morala tekati razposajena mularija. Sejem bi moral biti eden od glavnih dogodkov leta. A letos ga ni bilo. Cankarjev dom je bil prazen. Nekaj se je govorilo o spletni trgovini in posnetkih dogodkov, a ne morem sigurno reči, da se je sploh odvijal kakšen sejem. V medijih vse do konca sejma nisem zasledil nobene objave o njem. O čem pa naj bi poročali? Out of sight, out of mind, I guess.

Kristalno jasno mi je, zakaj ga niso izvedli. Praznična nakupovalna mrzlica (vročica?) ni dobra smrt. Človeška življenja so konec koncev bolj pomembna kot cifre in vzpenjajoča se črta na grafu. Ko so oznanili spletno različico sejma, sem bil ambivalenten: kot študent bibliotekarstva sem vedel, da bo to nekaj pomembnega, a hkrati nisem našel zadostnega razloga, da bi mi bilo mar. Mar bi mi bilo kvečjemu za tri spletne dogodke in za opravljene seminarske naloge. Kupil ne bi nič, imam preveč slabih izkušenj s spletnim nakupovanjem knjig. A ni super, ko lahko fizično pristopiš do človeka iz mesa in krvi, mu daš keš, in takoj dobiš tisto, po kar si prišel?

No, na zadnji dan sem preko posrednika v familiji le naročil dva naslova Mladinske knjige, pa še takrat samo zato, ker sem enega rabil za študij, drugega pa sem pač imel na seznamu. Postopek je bil čisto brezoseben: naročil sem knjigi, čakal kak teden, potem pa sta se pojavili na našem pragu. Medlega popusta ne bom omenjal. Poštnina ga je izničila. Rečem lahko vsaj to, da sta dobri knjigi.

 

Spadam med Gorenjce. Sem v toksičnem razmerju s svojimi bankovci – preprosto se ne morem ločiti od njih. Letošnje leto ni bila izjema (bila je ena velika izjema na vseh drugih področjih). Stiskač sem bil tudi na prejšnjih sejmih, brez dobrega razloga. Želim si, da bi takrat kupil eno knjigo več. Želim si tudi, da je ne bi takoj popihal domov, ko sem naredil kljukico za faks. Toliko stvari bi lahko še doživel.

Zdaj je, kar je. Mogoče se bo naslednje leto spet pojavila priložnost.   

 

Dominik Lenarčič