ponedeljek, 31. avgust 2020

LJUBO DOMA, KDOR GA ŠE IMA ali SPREHOD SKOZI IVANINO HIŠO

Zdaj, ko smo zaradi saj-veš-koga več mesecev prebili doma, smo se lahko do potankosti seznanili s svojimi hišami, stanovanji ali škatlami na ulici. Nekateri so jo/ga v tem času vzljubili, drugi zasovražili. Jaz sem glede naše hiše ugotovil naslednje:

- okenski okviri so čisto usrani,

- zelena železna ograja se ne zapira več normalno,

- še vedno imamo problem glede plesni,

- pri sesanju je za skrite kotičke najbolje odstraniti nastavek,

- pajki so ta letni čas naši prijatelji.

Kljub morebitnim hibam naše hiše sem lahko srečen, da imam zagotovljeno streho nad glavo. Nekateri nimajo take sreče. Takšni so npr. junaki današnje knjige.


Ta knjiga ima preprost naslov: Hiša. Napisala jo je priznana gledališka režiserka in družbeno ozaveščena publicistka Ivana Djilas. Izšla je pri Cankarjevi založbi leta 2016. Gre za razširitev prispevka, ki jo je avtorica objavila v Mladini pred šestimi leti (povezavo najdeš spodaj). Roman nam skozi prvoosebno pripoved mame umetnice, ki spominja na avtorico, predstavi težave družine, ki je zaradi finančne stiske prisiljena prodati svojo idilično hišo na robu mesta. Hišo sta z možem kupila kot naložbo za prihodnost in za svoje otroke, a jima je gospodarska kriza iz zdaj že davnega leta 2008 otežila življenje. Pripovedovalkine optimistične načrte, ki jih pooseblja njena obsesija s seznami, stalno podira kruta realnost neuspešnega odplačevanja kredita in prodajanja hiše. Sorodniki s svojim modrovanjem ne pomagajo. Njen mož v celotnem procesu ne želi sodelovati, njun odnos je napet. Pripovedovalka ima opravka še z razvajenim otrokom. Hiša se noče prodati. Dlje ko traja proces prodaje, težje je družini (pre)živeti.

Hišo bi jaz označil kot družinski roman za odrasle bralce z odtenki satire in celo groteske (groteskni so predvsem nekateri prizori proti koncu). Roman nam naturalistično in v preprostem jeziku prikaže stisko družine, ki mora vsak dan praskati za denarjem in prositi za usluge. Glavna junakinja preko notranjih monologov izraža črnogled in sarkastičen pogled na situacijo, obenem pa s svojo domišljavostjo skuša prikriti svoj obup nad tem, da se hiša kljub vsemu trudu noče prodati. Ta njen obup se stopnjuje skozi zgodbo in proti koncu doseže svoj vrhunec, ko protagonistka začne bloditi. Poglavja knjige medtem postajajo krajša in krajša, verjetno zato, ker pripovedovalki zmanjkuje kondicije. Bralec z njo ne more v celoti sočustvovati, saj si preko nepremišljenih odločitev tekom romana poslabša položaj. Njen mož, otrok in sorodniki imajo skoraj zanemarljivo vlogo v zgodbi; ta je podobna njihovi vlogi v prodaji hiše, za katero imamo skupaj s pripovedovalko občutek, da je to le njena skrb.

 

Bralec, moram ti priznati, da ne berem veliko knjig slovenskih avtorjev. Pa naj pišejo bolj berljive knjige! Nekateri avtorji, ki sem jih bral, se že trudijo. Tadej Golob piše dobre, pa tudi Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj je bila dokaj berljiva knjiga. Gotovo so še druge. Tudi zgoraj fotografirana knjiga je dobra. Prebral sem jo v dveh dneh. To je redkost! To se skoraj nikoli ne zgodi! Zame je to znak kvalitete. Ko sem jo prvič vzel v roke, nisem pričakoval, da bo vzbudila kaj drugega kot ravnodušnost. To se ni zgodilo. Roman ima izrazit slog, ki hkrati vzbuja smeh, strah in obup. Uporabljeni jezik je preprost in razumljiv, a vseeno dovolj začinjen, da ne izpade dolgočasen. Poglavja niso predolga, tako da boš letel skozi knjigo. Povrh pa je pisava dovolj velika, da jo bo lahko bral tudi slaboviden posameznik. Pripoved daje občutek pristnosti, najbrž zato, ker je pristna. Avtoričina osebna zgodba skupaj z njenimi tegobami izžareva iz knjige. Imel boš občutek, da si dobil vpogled v njeno življenje, čeprav neposredno. Ta osebna raven je mene popolnoma prevzela.

 

Bralec, ko greš spet v mesto, naredi naslednje:

- pojdi v knjigarno, ne v knjižnico. Podpiraj domačo kulturno produkcijo.

- kupi izvod te knjige. Vsaj žepnico.

- pojdi domov, uživaj …

O, pa še nekaj:

- mi narediš uslugo? Pozanimaj se, kako gre Djilasovi in njeni družini. Zanima me, če še imajo hišo.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljena povezava:

Djilas, I. (2014, december). Zgodba o neuspehu. Mladina, 2014(51). Pridobljeno s https://www.mladina.si/162995/zgodba-o-neuspehu