Ivana pred morjem Veronike Simoniti je letošnji dobitnik Kresnikove nagrade za najboljši slovenski roman. Izšel je pri Cankarjevi založbi. Bralec bi lahko sklepal, da bo kresnikov nagrajenec med branjem upravičil ta časten naziv. Najina mnenja se bodo glede tega morda razlikovala.
Pripovedovalka s svojim možem živi v Parizu. Nekega dne od nepremičninskega agenta dobi ponudbo za prodajo starega maminega stanovanja na Primorskem. Ponudba jo popelje nazaj domov v Slovenijo, tam namerava urediti stanovanje za novega kupca. Med premikanjem pohištva in razne šare odkrije malo goro pisne korespondence in fotografijo njene babice z mamo. Na sliki opazi, da babica z roko gladi nosečniški trebušček. Čakaj malo, ni bila njena mama edinka? Kdo je ta nerojeni otrok? Zakaj ga nihče ni omenjal? Pripovedovalka odgovor išče v pismih iz vojnega in povojnega časa, v katerih potekajo izmenjave med njeno babico in družino ter sorodniki. Med pregledovanjem njihovih zgodb se poglobi v njihov čas in njihove kraje ter odkriva razne njihove skrivnosti.
Pripoved tekom romana nenehno menja čas in kraj dogajanja. En trenutek se nahajamo v sodobnem času (glede na omembe prebežnikov in teroristov bi rekel, da se ti prizori dogajajo leta 2015), naslednji trenutek pa smo se preselili na slovensko Primorje v 40. letih prejšnjega stoletja. Prehodi v času in kraju pridejo nenapovedano, tranzicije pa niso ravno gladke. Roman se skuša ukvarjati z nekimi abstraktnimi temami, kot so vpliv preteklosti na sedanjost, skrivnosti, individualno trpljenje v (po)vojnem času itd. Začne se s preprostim zapletom: pogrešanim članom družine, ki se ga nihče ne spomni in o katerem priča ena samcata fotografija. Podlaga, vredna dobre detektivke. Ivana pred morjem se za ta zaplet ne zanima preveč. Že zgodaj ga zavrže, da bralca bombardira z neskončnimi morečimi mono- in dialogi. Ponovno ga pobere šele na zadnjih par straneh, a takrat je moje zanimanje že usahnilo. Izkazalo se je, da si nisem želel že tisočere zgodbe o drugi svetovni vojni, kjer žalostni ljudje žalostno hodijo naokrog in žalujejo. Znana slovenska blogerka je o tej knjigi zapisala, da jo spominja na več romanov, med drugimi tudi na dva kresnikova nagrajenca (Hermionin literarni blog, 2020). Mene je spominjala na Češnje, bele in rdeče Tanje Tuma iz leta 2015 (2. sv. vojna, ljubimec partizan, izgubljeni otrok, prikrivanje skrivnosti v jugoslovanskem režimu, …). Ta knjiga mi je bila ljubša, je vsaj imela jasno sporočilo glede sprave. Zapovrh pa ni bila tako mrakobna …
Žalostne zgodbe o najhujši vojni
prejšnjega stoletja so vedno najboljši kandidati za tiste najprestižnejše umetniške
nagrade, kot so npr. oskarji. Zgleda, da to velja tudi za Kresnika. Ivana pred
morjem mi daje vtis knjižnega oscarbaita (kresnikbaita?), umetniškega dela, ki je bilo
skoraj po šabloni ustvarjeno, da bi poželo slavo in gojilo odobravanje med tistimi
elitnimi kritiki. Avtorici vsekakor privoščim nagrado. Ne morem pa reči, da mi je bila njena knjiga všeč.
Dominik Lenarčič
Viri:
Hermionin literarni blog. (2020, 28. avgust). Veronika Simoniti: Ivana pred morjem [Prispevek na blogu]. Pridobljeno s https://hermioninblog.blogspot.com/2020/08/veronika-simoniti-ivana-pred-morjem.html
