Bralec, kako bi se odzval, če bi stripu podelil status legitimnega medija? Kako bi se odzval, če bi mu podelil status umetnosti? Kako bi se odzval, če bi ga postavil na isti piedestal, kamor postavljamo literaturo, film in fino umetnost? Bi se strinjal z mano? Bi se zmrdnil in me označil za bedaka?
Zakaj te to sploh sprašujem? Zato, ker v naročju držim strip o superjunakih. Strip, ki se je pojavil na Time-ovem seznamu 100 najboljših romanov (glej spodaj). Strip, ki se lahko pohvali z nagrado za najboljšo znanstveno-fantastično delo. Strip, ki je uvedel ireverzibilne spremembe v svojem mediju (mnenja se krešejo, ali je to bilo nekaj dobrega ali slabega). Ime tega stripa (ali grafičnega romana, če ti je ta izraz bolj všeč) je Watchmen. Izhajal je postopoma med letoma 1986 in 1987. Ustvaril ga je britanski dream team, ki ga sestavljata pisec Alan Moore in ilustrator David Gibbons.
Nepričakovana smrt vladnega agenta in nekdanjega vigilanta Comediana/Edwarda Blakea pretrese njegove aktivne in ne več aktivne sodelavce. Eden od še aktivnih vigilantov, čustveno neuravnovešeni Rorschach/Walter Kovacs, je prepričan, da gre za zaroto proti superjunakom. Zaman skuša opozoriti njegove nekdanje soborce proti kriminalu. Night Owl/Daniel Dreiberg je ornitolog srednjih let, ki je nevaren posel zamenjal za normalno življenje. Ozymandias/Adrian Veidt je svojo slavo izkoristil za izgradnjo velepodjetja. Doctor Manhattan/Jon Osterman, edini človek z dejanskimi supermočmi, tiho dela za vlado, skupaj s svojo ljubico Silk Spectre/Laurie Juspeczyk. Nobeden od njih nima posluha za Rorschachove nore teorije. Ko pa drug za drugim postanejo tarča nasilja in/ali diskreditacije, se pojavijo dvomi in vprašanja. Medtem pa neusmiljeno kričijo sirene prihajajoče jedrske vojne …
Zgodba temelji na
naslednjih vprašanjih: kaj, če bi strip o superjunakih apliciral logiko našega
sveta? Kaj, če bi bil njihov svet psihološko podoben našemu? Kaj, če bi bili
junaki sami tridimenzionalni liki? Rezultat je mrakobna, na trenutke skoraj preveč
šokantna dekonstrukcija zgodb o superjunakih. To pa ni tisto, kar stripu Watchmen
v mojem pogledu podeljuje status mojstrovine. Ne, razlog namreč leži v njegovi
zgradbi. Watchmen je razdeljen na 12 poglavij, paneli pa po svoji lični postavitvi na čase spominjajo
na tiktakanje ure. To se povezuje z vseprisotnim motivom 5 minut do polnoči, teh 5 minut
pa oznanja nevarnost jedrskega holokavsta (ne pozabimo, da imajo v tem vesolju
ZDA orožje, močnejše od katerekoli bombe). Tudi sama poglavja odštevajo do
katastrofe - ali tukaj govorim točno o jedrski vojni ali ne, to boš ugotovil sam. Strip
bogatijo še drugi detajli npr. izbira barv; paleto modre, rdeče in bele, barv,
prisotnih v klasičnih stripih o superjunakih, zamenjajo zelena, vijolična in
oranžna. Naslovi poglavij so vzeti od najrazličnejših virov, od pesmi Boba
Dylana pa vse do Nietzscheja. Vsak posamezni naslov izpostavi centralno temo svojega poglavja.
Pri izvodu v mojem naročju gre za drugo mednarodno izdajo, ki se občasno pojavi na striparskem oddelku ljubljanskega Konzorcija. Ta izdaja vsebuje prenovljene ilustracije in dodaten material iz ljubiteljske izdaje Absolute Watchmen. Nasploh pa gre za čudovit literarni izdelek, ki ne samo da izstopa v svojem mediju, kot izstopa izvrstni Spiegelmanov Maus, ampak tudi stoji ob boku nekaterim velikanom književnosti 20. in 21. stoletja. Vredno branja, tudi če te stripi ne zanimajo.
Dominik Lenarčič
Obljubljena povezava:
https://entertainment.time.com/2005/10/16/all-time-100-novels/slide/all/
