Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naróčaj jih Dunavu tira.
Založniški poklic bi lahko primerjali z ribolovom, slovensko knjižno produkcijo pa z morjem, v katerem plavajo raznolike ribe/knjige. Naloga ribiča/založnika je, da drži palico in čaka na ulov. Taka je naloga tudi vseh drugih ribičev/založnikov na morju. Nekatere ribe/knjige se pustijo ujeti, druge pa je potrebno aktivno iskati. Ko se dan konča in ko ima ribič/založnik pred sabo svoj ulov, se mora odločiti, katere ribe/knjige bo dal v izložbo. Najprej jih je treba pripraviti. Ene bodo zahtevale manj dela, druge več, tretje pa je najbolje vreči nazaj v morje. Lahko se zgodi, da bo ta riba odplavala k drugemu ribiču in mu prinesla bogastvo. Ne moreš vedeti. Ribji trg je blazno nepredvidljiv, ribe same pa muhaste. Muhasti so tudi kupci. Ne marajo vsi rib, to pa snobom ne preprečuje, da ne bi nergali nad ponudbo, pljuvali nad vsakim izdelkom in pozivali ljudi, naj se izogibajo slovenskim ribam. In potem so taisti snobi začudeni, zakaj dandanes nihče ne dobiva dovolj esencialnih maščob …
Založništvo ni lahek posel, a če nanj pogledaš s pravega kota, lahko vidiš, kaj v ta posel vabi toliko metaforičnih ribičev: doprinos h kulturi. Založnik je s svojo dejavnostjo pomemben akter pri diseminaciji znanja in izobraževanju ter razvedrilu ljudstva. To je izjemna odgovornost, pa tudi razlog za neizmeren ponos. Na svojo dejavnost je tako gledal eden od redkih sodobnih slovenskih založnikov, katerega ime bo laik znal na pamet: dr. Lavoslav Schwentner z Vranskega. Omenjeni laik je do zdaj o njem dobil informacije le v osnovni šoli ali pa na majhni spletni strani na slovenski wikipediji. Zdaj lahko v roke prime zgoraj fotografirano knjigo. Brodnik je literarizirana biografija, nastala izpod peresa prekaljene založnice in urednice Tanje Tuma. Avtorica s svojimi izkušnjami prikaže svoj nekdanji poklic v vsej njegovi veličini in bedi, obenem pa Schwentnerjevo življenjsko in karierno pot popiše dovolj natančno, da lahko njeno delo služi tudi kot didaktični pripomoček pri pouku sodobne slovenske zgodovine. Schwentner je knjige izdajal od začetka 20. stoletja naprej, tačas je sodeloval s smetano slovenske literature, od Aškerca do Cankarja. Morje je bilo takrat tako razburkano, da se je moral pošteno prijeti za svoj čoln, če ni hotel zgrmeti v vodo. Soočati se je moral z vojnami in za Slovenca dušečim življenjem v velikanskih državnih tvorbah. Soočati pa se je moral tudi z aktualnimi problemi: skopuhi, nebralci, okorno zakonodajo, tečnimi avtorji in intelektualci, ki niso mogli doumeti nians njegovega posla. Kljub nerazumevanju je Schwentner vztrajal v svojem poslu, prebrodil je obe svetovni vojni in rojstvo jugoslovanske države, predsedoval je združenju založnikov in izdal ter prodal nešteto za Slovenstvo nepogrešljivih knjig. Brodil je kot savinjski splavar, ni se prepustil silam, ki so ga skušale sklatiti v temno morje. Brodil je, tako kot junak Aškerčeve pesmi.
V prejšnjem odstavku sem Brodnika označil za didaktični pripomoček. Knjiga je večinoma res natančna, vseeno pa jo je zaradi umetniške svobode dobro konzumirati podobno kot serijo Černobil – ne kot čisti zrcalni odsev zgodovinskega dogajanja, temveč bolj kot grobo sliko takratnega političnega in socio-ekonomskega vzdušja. V romana sta npr. Lavoslav Schwentner in odvetnik Henrik Tuma predstavljena kot stara prijatelja, medtem ko obstajajo dvomi, da sta se sploh poznala. Ne gre pa samo za detajle. Prvo polovico romana zavzema reševanje fiktivne begunke pred njenim nasilnim soprogom. Ta begunka, pa tudi velik del tistega, kar se zgodi okrog in zaradi nje, je plod domišljije. Avtorica je v intervjuju za Buklo (Rugelj, 2021) svojo odločitev zagovarjala z željo po ekonomični predstavitvi likov in takratne družbene klime. Jaz, pisec tega besedila, avtoričino odločitev sicer podpiram, se mi pa zdi, da je ta odločitev do neke mere negativno vplivala na roman. Ta prva polovica, ki obsega prej omenjeno reševanje begunke ter interakcije med Schwentnerjem, Cankarjem in Tumo, se zdi razvlečeno in napihnjeno, domišljijska ekskurzija pa z izjemo enega kratkega prizora proti koncu ne vpliva dosti na preostanek romana. Medtem, ko prvi del romana obsega par dni v Kranjski Gori in prikaže dogajanje iz več zornih kotov (tudi skozi oči Cankarja, Tume, Tumove žene, Schwentnerjeve žene in begunke), drugi del preleti več desetletij, dogajanje pa spremlja samo skozi Schwentnerjeve oči. En del te knjige si je tako prilastil večji del pogače, kot bi si lahko - to se pozna na toku pripovedi, drugi del knjige švigne mimo, še preden lahko bralec vse dojame. Brodnik kljub temu ni z vsebinskega stališča nič slabša knjiga. Pripovedi nikakor ne moremo očitati neavtentičnosti; opis resničnega zgodovinskega dogajanja je podprt z izčrpnim raziskovalnim delom avtorice in njenih pomočnikov. Ob branju zgodbe iz zgodnjega 20. stoletja bo bralec lahko delal vzporednice z zgodnjim 21. stoletjem. Našel bo skoraj zaničevalni odnos ljudi do slovenske knjige s strani tistih tam zgoraj, pa tudi s strani Slovencev z zaprtimi denarnicami (nekateri so Štajerci, nekateri Dolenjci, a pri kupovanju knjig smo vsi Slovenci Gorenjci). Vzporednice pa je mogoče delati tudi s poglavjem o španski kugi in s saj-veš-kom. Zanimivo, kako malo se lahko spremeni skozi leta …
Založništvo ni lahek posel. Primerljiv je z ribolovom, založnik mora potrpežljivo čakati na ponudbe avtorjev in urednikov ali pa mora rokopise aktivno iskati preko razpisov in natečajev. Ko se dan konča, in ko ima založnik nabor del, se mora odločiti, katera bo dal v nadaljno obdelavo. Nekatera dela si zaslužijo pozornost, nekatera pa je najbolje vrniti avtorju. Lahko se zgodi, da bo on rokopis poslal drugemu založniku in mu prinesel bogastvo. Ne moreš vedeti. Knjižni trg je blazno nepredvedljiv, knjige in avtorji pa muhasti. Muhasti so tudi kupci. Niso vsi bralci, to pa tem snobom ne preprečuje, da ne bi nergali nad ponudbo, pljuvali nad vsakim izdelkom in pozivali ljudi, naj se izogibajo slovenskim knjigam. In potem so taisti snobi začudeni, zakaj so dandanes ljudje nepismeni ...
Saj vas razumem. Knjige so predrage. A naj jih je še tako težko dobiti, vseeno jih potrebujemo. Knjige so esencialne maščobe za naše možgane in za našo kulturo. Izkažimo nekaj spoštovanja našim ribičem, pojdimo na tržnico! Poglejte, nove bone je mogoče unovčiti tudi za nakup knjig. Mogoče bi si namesto obiska hotela lahko omislili obisk knjigarne. Odlična priložnost, da končno kupite kakšno knjigo. Mogoče bo to celo Brodnik.
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...
Dominik Lenarčič
Viri:
Rugelj, S. (2021). Intervju: Tanja Tuma. Bukla, 17(160), 10-11.
