Že par let se udeležujem bralnih srečanj, ki vsak mesec potekajo v okviru medgeneracijskega bralnega krožka pri Mestni knjižnici Kranj. Nedolgo nazaj so mi predlagali, da prevzamem vodenje enega od teh srečanj, da izberem knjigo in vodim pogovor. Sprejel sem ponudbo. Imel sem tudi jasno idejo, kakšno knjigo naj bi obravnavali. Nekaj neobičajnega, nekaj odpiljenega. Nekaj ... fantastičnega. Znanstveno fantastičnega. Klavnica pet Kurta Vonneguta ml. Pri krožku (odkar sem se mu jaz pridružil) še nismo obravnavali veliko (znanstvene) fantastike, isto velja za postmoderno književnost. Poleg tega moje kolegice, ki so že vse malo starejše (enkrat smo se pošalili, da je krožek medgeneracijski le zato, ker sem jaz del njega) z izjemo Verna, Orwella in kakšnega filma niso pogoste prihajale v stik s tem žanrom. Moja izbira je bila torej sveža in nenavadna. Vse je bilo mogoče.
Niti Verne niti Orwell nas nista mogla pripraviti na Vonneguta. Malo težav je bilo s premešano kronološkostjo in rahlo ekscentričnim prevodom Branka Gradišnika, priznati pa smo si morali, da gre za res posebno knjigo. Vprašanja, ki sem jih pripravil za diskusijo, so poleg seznanjenosti z žanrom in postmodernim obravnavala še vojno (predvsem bombardiranje Dresdna), posttravmatski stres in fatalizem a la "tako gre to". Vonnegut je v svojih romanih pogosto pisal o svojih izkušnjah iz vojne. Klavnica pet je roman, kjer je vpliv teh izkušenj še najbolj opazen. Strinjali smo se, da je predčasni konec vojne (tako so nekateri opravičevali uničenje mesta) bolj šibek izgovor za kakršenkoli pokol. Omembam narodnoosvobodilnega boja in balkanske vojne se nismo mogli izogniti. Če nočemo, da zanamci živijo z zamerami in krivdo, moramo spregovoriti tudi o neprijetnih temah.
Za glavnega junaka Billya Pilgrima bi težko rekli, da se je kdaj vrnil iz vojne. Ugotovili smo, da lahko knjigo beremo kot metaforo za posttravmatski stres. Zaradi svoje posebnosti – iztaknjenosti iz časa - se Billy stalno vrača v tisti čas in podoživlja takrat doživljene grozote. Pri soočanju s svojimi demoni je nemočen. Pozaba ne pride v poštev. Kaj mu torej preostane? Fatalizem. Tako gre to. Mojega rojaka so ustrelili, ker naj bi ukradel čajnik. Tako gre to. Moja žena se je zadušila z ogljikovim monoksidom v svojem avtu, ko me je hitela obiskat v bolnišnico. Tako gre to. Življenje je, pa če nam je ta ugotovitev še tako neprijetna, polno smrti in žalosti. Najbolje, da sprejmemo to grenko resnico in se prepustimo toku. Mogoče jo lahko skušamo utopiti. Ampak, a je to res edina pot? Se lahko s svojimi demoni spopademo še kako drugače? S pogovorom? Terapijo? Mogoče celo s humorjem, kot je to počel Vonnegut? Posameznik mora izbrati svoje zdravilo. Vsekakor bosta pogovor in terapija bolj trajno učinkovita kot steklenica žganja … ali pa modrost vesoljcev.
Klavnica pet
je posebna knjiga in to v več pomenih besede. Dejstvo, da so imele moje
soudeleženke s to knjigo malo težav, me niti ni tako presenetilo. Presenetil pa
me je odziv na mojo izbiro knjige za krožek. Praktično vse udeleženke so pohvalile
Vonneguta in njegovo knjigo. Izvedel sem tudi, da so v nekaterih drugih bralnih krožkih slišali za naše srečanje in da so posebno pohvalili mojo izbiro. Veseli so bili, da pri nas beremo klasiko, kakršna je Klavnica pet. Knjiga ima kar nekaj
oboževalcev. Bralno srečanje je torej bilo, če se skromno izrazim, izjemno uspešno. Hvaljen bodi Vonnegut!
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar