Lani novembra sem na tem blogu objavil napol resen prispevek o slovenskih knjigah, v katerem sem zapisal dvoje: slovenske knjige so predrage, za nameček pa jih je še preveč. Ti moji trditvi ste bralci različno sprejeli. Pri prvi ni bilo nobenega nestrinjanja, knjige so res predrage. Pri drugem pa sem dobil malo drugačne odzive, v smislu, mar ni to dobra stvar, da je veliko knjig in da vse več ljudi piše? Vidim, da v svojem prispevku nisem dovolj jasno pojasnil svojega mnenja. Dovolite mi, torej, da vam pojasnim, zakaj jaz čutim, da je slovenskih knjig preveč in da Slovenci preveč pišemo. Rad bi izpostavil tri vidike: slab pregled nad produkcijo, visoka cena kot omejitev in nihajoča kvaliteta knjižnih izdelkov - med njimi sem prva dva že omenil v lanskem prispevku, tretji pa je nov.
To, da v Sloveniji letno izide vrtoglavo število knjig, ni nobena skrivnost. Obstajajo mediji, katerih namen je spremljati in nuditi pregled nad slovensko knjižno produkcijo. En tak medij je recimo revija Bukla. Bukla je odličen pripomoček za odkrivanje knjig in ohranjanje pregleda nad knjižno krajino. Ne pridejo pa vse knjige v revijo, (teoretično) se lahko zgodi, da kaka (kvalitetna) knjiga ni izpostavljena. Pomanjkljivost revije je tudi ta, da številke izhajajo na vsake dva meseca in da mora bralec tako ves čas oprezati za novimi številkami, če želi biti na tekočem. Manjka nek celovit pregled na koncu leta. Žal je Bukla (vsaj kakor jaz vem) edini medij, ki omogoča spremljanje naše knjižne produkcije. A tudi če imamo pregled nad vsemi temi knjigami, kupiti in prebrati jih ni mogoče vseh, tako kot ni mogoče za vse spremljati odzive in recenzije (oz. za nabor tistih, ki jo sploh dobijo). Knjig, ki izidejo, je preveč in še slabo so promovirane. Po možnosti pa še slabo dostopne (tukaj se spomnimo knjig, ki jih je mogoče dobiti le preko obskurnih spletnih strani ali na nekih dogodkih).
V lanskem prispevku sem še največ povedal o cenah knjig. Verjamem, da je kvantiteta v povezavi z visokimi cenami tudi problem. Če si ne moreš privoščiti več kot 5 knjig na leto, ker vse stanejo 50 evrov ali več, jih več kot 5 zagotovo ne boš kupil. Instinkt, da bi odkrival nove avtorje in žanre in da bi kdaj kupil knjigo tudi zaradi lepe naslovnice, je potrebno zatreti - Gorenc mora prevladati na Bibliofilom. Omejevanje je nujno, zato se bralec zateče v knjižnico. Tam mora plačati samo (skromno) članarino, pa ima dostop do vseh teh knjig, ki bi jih rad odkril, pa jih v knjigarni ni mogel vzeti. A tu se mora spet omejevati, ker ne more realistično prebrati vseh knjig, ki mu padejo v oči. Preveč jih je in nekatere so predebele in ne prav spretno napisane.
Spomnim se zapisa/izreka, da je med Slovenci več piscev kot bralcev. Kdo je avtor te misli, ne vem, morda gre za amalgam različnih strokovnih ali laičnih sentimentov, mogoče pa sem svoje misli nehote dal v tuja usta. Ne vem. Kdorkoli je to izrazil, je zadel bistvo. Slovenci preveč pišemo. Ko sem ta sentiment nekoč delil na neki literarni delavnici, sem dobil odgovor, da je v resnici dobro, če nas več piše, če se nas več odloči za ustvarjanje z besedami in za ubesedovanje naših občutkov in izkušenj. Jaz vsekakor nisem nasprotnik terapevtskega pisanja, a kot bralec in kot študent "knjižnih študij" moram zastaviti naslednja vprašanja: je res vsaka zgodba vredna objave? Je res vredno vsak zapis pokazati javnosti? Zakaj ravno v obliki knjige? Ali Facebook ni dovolj dober? Piše lahko vsak, a le nekateri med njimi (nami?) napišejo nekaj, kar je vredno branja. Bojim se, da se veliko teh wannabe piscev, ki se borijo za našo pozornost, ne vpraša, če je njihovo delo res kvalitetno in ali objavljajo še za koga drugega razen sebe (na objavo knjige se gleda tudi kot na alinejo na seznamu stvari, ki jih je treba storiti pred smrtjo). Lepo bi bilo, če bi obstajali nekakšni kulturni filtri, ki bi v knjižno pokrajino poslali res samo tisto, kar je vredno branja. A vse kaže, da založbe in uredniki nimajo več takega statusa - kdor hoče kaj izdati, lahko izda v samozaložbi, brez omejitev. Teh samozaložnikov je ogromno, danes je lahko vsak pisatelj in/ali založnik. Preden se zavemo, imamo že goro knjig, ki niso nujno vse dobre.
Razen tega, kar sem naštel, me slovenska knjižna hiperprodukcija moti tudi na osebni ravni. Jaz sem počasen bralec, za knjige si vzamem čas. Kot počasnega bralca, ki pa si želi čim več izkusiti in ki želi obiskati čim več literarnih svetov, me nič ne demotivira bolj kot to, da sem komaj končal z eno knjigo, pa me jih že čaka nov ducat. In še en, in še en, … in še en. Včasih me preprosto zmanjka - ne ljubi se mi več brati. Sicer pa sem zelo selektiven glede avtorjev in knjig, ki jih berem - če si slab plavalec, se ne boš spuščal v globoko morje.
Dominik Lenarčič
