Edino,
kar nam bodo zapustili
avtorji kaosa
in varuhi zemlje,
bodo uničena življenja
in nekaj slabih knjig.
- Dediščina
Kot bralec si rad širim obzorja. Na področju strokovne literature to pomeni, da v roke včasih vzamem knjigo z meni tujega področja ali izpod peresa avtorja, ki ima drugačen pogled na svet kot jaz. Med njimi so tudi dela avtorjev iz druge politične opcije - monografije predstavnikov nove desnice ali novega konservatizma ali karkoli že. Ti predstavniki, skupaj z njihovimi knjigami, so danes vse bolj popularni oz. popularne. Ne bi vedel zakaj, kajti tisto, kar nam ponujajo, je res slabo. Argumenti v slabi veri, demoniziranje nasprotnikov, logične zmote, vse je tu! Naj ti pokažem nekaj primerov.
SCRU YOU, MARX ali KNJIGA, KI JE UNIČILA KARIERO
Veliko ljudi pljuva čez "postmodernizem" ali "levičarsko miselnost". Malo pa je takih, ki se upajo lotiti tako zahtevne naloge, kot je popolno in sistematično rušenje temeljev te miselnosti. Roger Scruton (1944 - 2020), tradicionalistični filozof, Orbánov nekdanji prijatelj in arhetipski primer bogatega Britanca, ki viha nos nad vsem novim in modernim, je eden od teh pogumnih ljudi. Delo z naslovom Zablode, prevare in hujskaštva: Misleci nove levice (zelo subtilno, gospod Scruton), je njegov poskus tovrstnega filozofskega rušenja. Scruton se brez zadržkov loti skoraj vseh "levičarskih" filozofov, ki so kdaj živeli in pisali, od Marxa pa vse do Žižka. Knjiga naj bi bila (NAJ BI BILA) zastavljena kot poštena kritika in ovrednotenje izbranih piscev. V praksi to izgleda kot niz precizno napisanih umorov piscev kot ljudi, osebnosti in šele nazadnje kot filozofov. Sartreja označi za grdega, Foucaulta za nezrelega, Althusserja za morilca, Habermasa za dolgočasnega in še bi lahko našteval. Zaradi široke zastavljenosti (in, predvidevam, tudi zaradi tega, ker jih ni vse prebral) nekateri od teh piscev niso obravnavani. Jacques Derrida, eden najpomembnejših postmodernih filozofov, je npr. v knjigi samo parkrat omenjen, avtor cefranju njegovih idej ne nameni niti odstavka. Ob branju Zablod, prevar in hujskaštev postane jasno, da Scrutona v resnici ne zanima objektivna analiza (to bi v resnici moralo biti jasno že iz naslova), temveč obračunavanje z (v večini primerov) mrtvimi ljudmi na papirju, ki jih je bil "prisiljen" brati. Gre torej za terapevtsko pisanje, osebni dnevnik godrnjanja, ki je nekako prišel v javnost. Bolj načitan bralec bi se morda pritoževal še nad tem, da Scruton vse obravnavane avtorje strpa v isti koš razdiralcev zahodne civilizacije in tradicionalnih vrednot (oz. kapitalizma in religije), ne da bi se sploh oziral na morebitne nianse. Taisti bralec bi morda spremno besedo Aljoše Kravanje označil kot bolj poglobljeno in bolj vredno branja kot preostanek knjige, saj ima Kravanja širše filozofske aspiracije kot Scruton.
Scruton v predgovoru razkrije, da je knjiga v prvotni izdaji praktično uničila njegovo profesorsko kariero. Na to lahko rečem samo: nič čudnega. Razen katarze za tiste, ki so se vpisali na napačen program na filofaksu in so potem tri leta trpeli, nima ta knjiga nič za ponuditi. Bralec, preberi kaj drugega - najraje enega od avtorjev, po katerih Scruton pljuva.
NIKOLI POSPRAVLJENA SOBA ali KNJIGE, KI SO ZAČELE KARIERO
Za Jordana Petersona si gotovo že slišal. Če ga slučajno ne poznaš: to je kanadski univerzitetni profesor in klinični psiholog, ki ga je širša javnost spoznala po tem, ko je leta 2016 nasprotoval zakonodaji, ki bi kriminaliziralo verbalno nasilje proti transspolnim osebam. Skoraj takoj je postal eden najbolj vidnih alternativnih intelektualcev današnje dobe, še eden od mnogih gorečih braniteljev sovražnega, ups, pardon, svobodnega govora in nasprotnikov t. i. "kulturnega marksizma". Okoli njega se je ustvaril pravi kult osebnosti, za njegove sledilce je pameten človek, za njegove nasprotnike pa navadna propalica. V slovenščino so prevedene vse tri njegove knjige: Zemljevidi pomena: Arhitektura prepričanj, 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos ter Onkraj reda: Še 12 pravil za življenje. Prvo je monografija, ki se ukvarja z iskanjem moralnih struktur, ki bi bile značilne za vse ljudi, ne glede na čas in kraj. Če bi bilo to vse, s čimer se Peterson ukvarja, morda sploh ne bi govoril o njem. A profesor želi biti še družbeni kritik. In lifecoach. Drugi dve deli, nastali po prej omenjenem incidentu, sta nekakšna fuzija med strokovno knjigo, knjigo za samopomoč, zdravniškimi anekdotami in srednješolskim spisom o politični filozofiji. Posamezni vidiki so v vsakem poglavju nerodno pomešani med seboj – Peterson poglavje recimo začne z anekdoto, nadaljuje z odlomkom iz Jungovske psihoanalitike, potem pa sledi par strani o tem, kako hočejo "postmoderni neomarksisti", kot jih Peterson sam imenuje, uničiti zahodno civilizacijo. V odstavkih, ko govori o politiki in filozofiji, izpostavlja obsedenost teh bavbavov s podiranjem struktur, ki so po njihovem mnenju zatiralske, saj podpirajo odnose (spolne, rasne, razredne idr.) dominacije. Petersonov odziv na ugotovitev, da morda obstajajo take strukture in da so nepravične, ni poziv k njihovemu podiranju ali vsaj k njihovi preureditvi, temveč demoniziranje rušilcev in čaščenje teh struktur kot pravičnih in svetih. Njegovi odstavki o nasvetih, ne, pravilih za življenje, niso dosti boljši. Šesto pravilo v prvi knjigi pravil se glasi: "Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet". Srž citiranega pravila je, da posameznik nima pravice pozivati k sistemskih spremembam, če nima urejenega življenja, če je npr. sprt z družinskimi člani ali če je v finančni, psihični ali drugačni stiski. Najprej naj se loti pospravljanja svoje sobe! Peterson pa ne pomisli, da bi morda obstajali dejavniki, ki bi posamezniku preprečevali uspešno pospravljanje sobe in temu sledeči aktivizem. Morda je ves dan zdoma, ker mora za odplačevanje najemnine opravljati dve službi, in ko končno pride domov, nima ne časa ne energije za pospravljanje. Ker pa ne more pospraviti, ni upravičen do kritiziranja sveta in pozivanja k pravičnejšim plačam (ali k boju proti klimatskim spremembam, za spolno enakopravnost, ...). Peterson tega ne bi priznal (močno dvomim, da se tega ne zaveda), a taka miselnost, kot jo on podpira, je idealna za tiste, ki hočejo, da stanje ostane tako kot je - da revni in obubožani ostanejo revni in obubožani. Peterson tako izpade kot apologet obstoječih nepravičnih praks in lutka desničarskega politično-ideološkega stroja. Morda se je zato upokojil kot profesor, ugotovil je, kje leži zagotovljen denar.
Zemljevidi pomena so edina knjiga, ki bi jo komurkoli priporočil, pa še to z zadržki. Preostali knjigi sta medtem podpovprečna priročnika in skrajno neznanstveni politično-filozofski razpravi. 12 pravil za življenje je nepoštena in plitka, Onkraj reda pa je malo boljša, saj imajo tamkajšnji Petersonovi nasveti podlago v realnih problemih in izkušnjah (pandemija in njegova zdravstvena kalvarija) in ne namišljenih (krvoločne horde socialnih pravičnikov), a ne dosti boljša kot prva. Bralec, če iščeš pomoč, pojdi raje k psihiatru, ne jemlji teh knjig v roke.
NA NAPAČNI STRANI PREPIRA ali KNJIGA, KI OHRANJA KARIERO
Za Scrutona in Petersona lahko rečemo vsaj to, da sta strokovnjaka na svojih področjih – filozofija in psihologija. Avtor naše naslednje knjige je medtem kvečjemu strokovnjak za prodajanje megle. Mislim, da se temu pravilno reče "družbeni komentator". Ben Shapiro slovenski javnosti ostaja neznan, kar je glede na njegovo zgodovino izpadov in sramote vrednih izjav dobra novica. Znan je predvsem po dveh stvareh: poniževanju dodiplomskih študentov pri družbenih vprašanjih (sam bi rekel, da jih UNIČUJE z DEJSTVI in LOGIKO) in otročjem vedenju pri debatah z ljudmi, ki premorejo več potrpljenja in čustvene inteligence kot on. Na pravi strani zgodovine: Kako sta razum in etična opredelitev naredila Zahod velik je (trenutno k sreči) edina od njegovih knjig, prevedenih v slovenščino. Shapiro v njej zavzame najbolj osnovno tradicionalno-konservativno stališče, kar jih je: zahodna civilizacija razpada, ker ljudje ne verjamejo več v Boga in v razum. Edina rešitev leži v tem, da ponovno odkrijemo "judovsko-krščanske vrednote" in "grško teleologijo", temeljna kamna te civilizacije, in z njima zdrobimo "marksiste" in "neomaterialiste", ki skušajo sistematično razdrobiti vse, kar je sveto in dobro. Shapirova knjiga je anotirana bibliografija temeljnih del krščanske religije in klasične filozofije, ki avtorju služijo kot vir informacij, s katerimi podpira že vnaprej sprejete sklepe. Vse, kar je dobro in moralno, pravi Shapiro, izhaja iz Boga in izključno iz Boga. Ateizem je medtem osnova za bedo in grozodejstva. Možnosti, da je lahko tudi vera v Boga osnova za grozodejstva in da ateisti niso inherentno zlobni, se ne posveča. Iluzijo, da gre pri njegovi knjigi za resno filozofsko obravnavo geneze in razvoja zahodne civilizacije, drobijo odstavki, ko avtor iz svojih ideoloških nasprotnikov dela slamnate može in jih sežiga na grmadi. Tekom knjige jih Shapiro naredi toliko, da bi lahko resno razmislil o tem, da bi pustil službo pri The Daily Wire in začel kmetom prodajati strašila. Grehe ljudi, ki smo mu blizu (npr. ameriški ustanovni očetje, svobodnjaki, ki so bili tudi lastniki sužnjev) relativizira, medtem ko za ljudi, ki mu niso (teh je toliko, da jih nima smisla naštevati), pusti, da so njihovi grehi edino, kar jih določa. Še posebno bode v oči poveličevanje ustave ZDA kot edinega dokumenta, ki zares zagotavlja enakost in pravičnost vseh ljudi, medtem ko naj bi Deklaracija o človekovih pravicah imela gnile temelje in zato ni legitimna. Če vse to ne omaja Shapirove kredibilnosti, jo bo morda omajal njegov odnos do transspolnih ljudi, ki jih prikaže kot simbol izrojenosti današnjega sveta. Ogabno.
Obstaja možnost, da si med branjem pogooglal Bena Shapira, da bi ugotovil, kdo za vraga je ta človek in zakaj jaz o njem govorim tako poniževalno. Mogoče si naletel na intervju, ki ga je ta opravil za BBC v času, ko je obravnavana knjiga prvič izšla (https://www.youtube.com/watch?v=6VixqvOcK8E&ab_channel=BBCNews). Začne se dokaj normalno, Shapiro izpade kot ognjevit, a ne tako nezrel govorec, kot ga nekateri opisujejo. Ko pa ga Andrew Neil, ki je mimogrede eden vidnejših britanskih konservativnih osebnosti in človek, s katerim bi se Shapiro dejansko moral strinjati, povpraša o brutalni zakonodaji na področju splava (od 3:45 naprej), pa Shapiro začne kazati svoje prave barve – umikati se začne direktnim odgovorom na vprašanja in začne zbadati svojega sogovornika, tudi s tem, da ga posredno označi za levičarja. Prav tako ne reagira dobro, ko ga Neil spomni na vrsto neprimernih izjav in stališč, ki jih je zavzemal tekom kariere in ki jih je skušal pomesti pod preprogo (seznam obsodb si je Shapiro napisal kar sam --> https://www.dailywire.com/news/so-heres-giant-list-all-dumb-stuff-ive-ever-done-ben-shapiro). Shapiro celo namigne, da ga Neil napada samo zato, ker je on popularen, Neil pa ne. To je človek, ki se prodaja kot filozof – narcističen hujskač, ki ne sprejema odgovornosti za svoje napake in ki ga ne zanima poštena debata, razen če lahko v njej sesuje svojega nasprotnika (zato pa se prepira skoraj izključno s dodiplomskimi študenti, ki se ne morejo/ne znajo braniti). Od vseh obravnavanih avtorjev ti Bena Shapira še najmanj priporočam. Izogibaj se njegove knjige, ne beri je niti kot seznam za nadaljnjo branje. Raje poišči kakšno bibliografijo, ta te vsaj ne bo poskušala prepričati, da so transspolne osebe duševni bolniki.
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar