21. junij 2022, nekje med 20. in 21. uro. Dogajalni kraj je Vodnikova domačija, kulturna ustanova v Zgornji Šiški v Ljubljani. Na vrtu zbrana skupina mladih pesnikov v spoštljivi tišini sedi in posluša vrstnika recitirati svoje pesmi. Recitacija je del 153. iteracije Mladih rim, tradicionalnega pesniškega večera, ki se vsak mesec odvija v Vodnikovi rojstni hiši. Recitatorju se mudi – če želi ta pravočasno ujeti avtobus in pobegniti iz temno-sive Ljubljane, mora zaključiti malo pred 21. uro. Njegove pesmi so k sreči krajše. Bere hitro in upa, da iz njegovega glasu ni mogoče razbrati živčnosti. Vsake toliko časa preleti množico. Občutek ima, da na svojo publiko ni napravil pretiranega vtisa.
Brez panike, kajti naš recitator ima pregovorni as v rokavu – zadnjo pesem z naslovom Kozarčki. Recitator, ki je tudi avtor omenjene pesmi, vam jo lahko predstavi kot "pesniško pivsko igro, ki razgalja človeško tendenco po vsakodnevnem izpostavljanju slabim novicam na TV-ju in posledičnemu slabšanju duševnega zdravja." Dodal bi še, da "vsak verz spominja na enega od neprijetnih dogajanj po svetu (napisana je bila v času Šarčeve vlade, tako da je zdaj že malce zastarela) in poziva bralca, da skupaj z avtorjem 'enega zvrne' in tako olajša bolečino. Proti koncu ti pozivi niso nič drugega kot pijano pljuvanje, pesem se konča z bolečo zavezo alkoholika, da ne bo več spremljal novic". Iz prejšnjih suhih in nezanimivih recitacij te pesmi je recitator ugotovil, da je treba javnemu branju dodati elemente performansa. Seveda ni pil alkohola, Bog ne daj! V roki je imel zvrhan kozarec vode, tak s kratkim vratom, ki je kot nalašč, da ga držiš kot izvedenec za pijačo. Po vzoru Simona Pegga in njegove vloge v filmu Pr' konc sveta je recitator pripravil deset stopenj ponarejene pijanosti za deset požirkov, ki jih pesem zahteva. Prve tri faze so skoraj enake treznosti, v nadaljnjih fazah pa naj bi recitator začel jecljati, vnašati vse daljše pavze v izgovorjavo, za nameček pa bi začel počasi mežikati in se (v primeru, da recitacija poteka stoje) opazno zibati. V drugi tretjini mora zaigrati težave pri prebiranju besede "iliberalizacija". Na koncu pesmi naj bi bil pesnik že pošteno vinjen. Recitacijo zaključi tako, da odkrevsa do svojega sedeža.
Že po prvem požirku je mogoče slišati hihitanje. Recitator se ne meni za poslušalce, vsa njegova pozornost je namenjena pesmi in recitaciji. Skozi pesem se prebije brez zagat, ostane mu samo še predpredzadnji verz, ki od njega zahteva, da na duška spije tisto, kar je v kozarcu ostalo. Žal je v njem ostalo več tekočine, kot bi jo lahko pogoltnil v enem požirku. To ugotovi šele, ko mu voda polzi po grlu. V trenutku nepripravljenosti voda steče v sapnik. Bralec lahko ugane, kaj se je zgodilo potem. Jaz lahko dodam edino to, da ta čisto nenameren pripetljaj pospremi val smeha v publiki. Dušeči se recitator se odloči, da preskoči predzadnji verz, ki bi od njega zahteval pijano pihanje, in pesem kar zaključi. Zahvali se in ob spremljavi bučnega aplavza pohiti nazaj na svoj sedež.
Zgodba se morda tebi, bralcu, zdi smešna. A jaz, pripovedovalec, v njej ne morem najti razloga za veselje. Žalosten sem, to pa zato, ker nikoli več, pa če se bom še tako potrudil, ne bom mogel tako dobro recitirati svojih Kozarčkov, kot sem jih takrat na Mladih rimah.
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar