Skozi vetrobran zrem v košček sivega neba, ukleščen med nebotičnike. Včerajšnja poročila so za danes napovedala močne plohe. Pogledam po neskončni ulici. Odriniti moram, drugače bom spet pozno prišel na poštni urad. Sodelavec me je enkrat v šali vprašal, če zanalašč zamujam na delo. Ne vem, mogoče pa res. Mogoče se skušam sabotirati.
Ne smem se. Potrebujem to službo. Moram odplačati tisti vražji kredit. Na ulici že vidim, kako ljudje grejo po jutranjih opravkih. Se jim bom kar pridružil. Obrnem ključ. Zaspana toyota začne mehanično godrnjati. Top zvok. Na vetrobran je padla debela dežna kaplja. Avto se še vedno upira. Naenkrat zaslišim cvrčanje. Kot da bi nekdo pekel jajca. Pobliže pogledam mokro sled na vetrobranu. Steklo se je začelo topiti.
"Kaj neki?"
Zdaj pade druga kaplja. In tretja. In še četrta. Kdo zliva kislino na moj avto?! Prešine me, da to mogoče ni prava kislina. Plohe so se začele. Brcajoč se skušam skobacati iz avta. Kaplje padajo vse hitreje. Zdaj se je začel topiti celoten vetrobran. Končno odprem vrata. Nogo položim na pločnik. Odrinem se in zbežim nazaj v blok. Zdaj, ko sem pod streho, začutim ostro bolečino v svoji rami. Kaplja je naredila luknjo v mojem plašču in pustila svetlo-rdeč zmazek. Skeli. Zunaj zaslišim krike.
Okno v mojem stanovanju gleda na cesto spodaj. Na ulici je nastal kaos. Ljudje v paniki tečejo sem ter tja in iščejo streho. Kričijo. Nek moški se v mukah sesede na asfalt. Ob pogledu na njegov obraz se mi obrne. Pogledam svoj avto. Vetrobran je ena sama cvrčeča gmota. Barva se je začela topiti s strehe. Zaskeli me v rami.
Nato mi zazvoni telefon. Na zaslonu se izpiše ime mojega šefa.
"Halo?"
"Warren, kje za vraga si ti?"
"Gospod, žal mi je, a danes ne morem priti v službo."
"Kako ne moreš? Kaj te je prijelo?"
"Gospod, a ne vidite, kaj se zunaj dogaja?!"
"Ne vem o čem govoriš, Warren."
Bolečina postane neznosna.
"Kako da ne veste?! Ste slepi?! Poglejte skozi okno! Dobesedno kisel d-"
"Ne boš ti tako govoril z mano, mladenič! Pridi takoj sem!"
"Ne morem."
"Bi rad ostal brez službe?"
Ob vprašanju otrpnem. Moj šef ve, kam udariti. Nekaj mu zajecljam v odgovor.
"Seveda nočeš. Kam pa boš šel?"
Za trenutek umolkne. Cmok v grlu mi ne dovoli govoriti.
"Warren, dam ti eno uro, da se naslikaš tukaj. Če te do takrat ne bo, boš letel. Razumeš?"
"J-ja, gospod."
"Briga me, če pada dež, sneg, toča ali kislina, od tebe zahtevam, da prihajaš točno na delo."
Spet umolkne.
"Se vidiva, Warren."
Konec pogovora. Slabo mi je.
Potrkam na sosedova vrata in pri tem brzdam bolečino. Upam, da ima stari Johnston še tisto vojaško čelado.
"John, si tam?"
Ne dobim odziva. Vseeno vstopim. Starca najdem pred širokim oknom. Prikovan je na svoje mesto.
"John?"
Še vedno zre skozi okno. Pristopim k njemu.
"Hej, John!"
Svojega ostarelega soseda narahlo stresem. Končno se zbudi iz transa in me pogleda.
"John, imaš mogoče še tisto čelado?"
Starec me vpraša: "Kaj pa boš z njo?"
"Moram v službo."
"Si nor? Zunaj je apokalipsa, ti greš pa v akcijo?"
"Ne smem ostati brez dohodkov. Ne smem."
Moje besede ga utišajo. Vem, da razume moj položaj. Vem tudi, da ne bo dolgo ugovarjal.
"Prvi predal. Ni ti je treba vračati."
To reče, nato pa se spet obrne k oknu. Tiho se zahvalim svojemu sosedu. On še naprej zre skozi okno.
Nad stopnicami ugotovim, da v svoji rami ne čutim več bolečine. Ali je to dober ali slab znak, ne vem. Počasi se začnem spuščati. Vsaka posamezna stopnica mi s svojim ječanjem skuša dopovedati, da je to slaba ideja. Njihova opozorila me ne ganejo. Moram v službo.
Zdaj stojim pred vrati stanovanja. Na glavo si poveznem sosedovo čelado. Svoje telo pokrijem z najdebelejšim plaščem, ki ga imam. Na roke dam smučarske rokavice. Vdihnem, stopim skozi vrata … in izdihnem. Stojim na pragu. Balkon nad mojo glavo me varuje pred dežjem. Nasproti mene leži padli moški. Bolje, da mu ne zrem v obraz. Iz zavetja lahko preučim stanje svoje toyote. Kislina je popolnoma odplaknila črno barvo s strehe. Vetrobran še zmeraj cvrči. Nič zato, bom pa med vožnjo gledal skozi okno. Vidim, da je dež stopil še moje gume. Bom pa vozil po platiščih. Pa kaj. Nujno moram priti v službo. Skušam zbrati pogum. Par korakov, pa bom pri avtu. Vrata bom moral odpreti hitro in previdno, kljuka je čisto pokrita s kislino. Moje roke in noge so pripravljene. Postavim se v štartno pozicijo. Čas je za najkrajši šprint mojega življenja.
Nek žvižg zmoti mojo koncentracijo. Mimo mene gre mož. Na sebi nima nobene zaščitne obleke, samo klobuk in tanek plašč. Od njiju ni dosti ostalo, dež je razparal tkanino in se dotaknil kože. Iz njegovih ran se kadi. Vonj je neznosen. Tudi sam pogled je neznosen. A mož kljub temu pokončno hodi in si žvižga. Naenkrat začne prepevati pesem B. J. Thomasa:
"Raindrops keep falling on my head
but that doesn't mean my eyes will soon be turning red
crying's not for me
'cause
i'm never gonna stop the rain by complaining."
Zrem za njim. Mož in njegova melodija izginjata v neskončni ulici.
***
Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 6, št. 10.
Dominik Lenarčič
