SATANOVI STIHI ali BRANJE ANTOLOGIJE, KI BO V TEM PRISPEVKU OSTALA NEIMENOVANA

 

Izid pesniških zbirk na Slovenskem običajno mine brez večjega medijskega rompompoma. Vau, še eno smo dobili! Dajte jo na kup z ostalimi. Nedolgo nazaj pa je izšla zbirka, ki si je uspela priboriti več kot 5 minut pozornosti. Žal ne zaradi njene vsebine. Zgodbo verjetno že poznaš: v pripravi je antologija mladih pesnic in pesnikov. Izšla naj bi pod okriljem Društva slovenskih pisateljev. Vid Karlovšek in Lenart Sušnik, urednika te antologije, zbereta prispevke in predlagata naslov. Razkritju naslova pa sledi zgražanje določene skupine ljudi in celo protestno pismo, naslovljeno na Društvo. Le-to na podlagi odziva (in odločitve njenega predsednika) zavrne izdajo. Antologija brez večjih zapletov najde novega založnika, polemika zaradi naslova pa služi kot poceni promocijska kampanja ob izidu.

Če si to zgodbo dovolj pozorno spremljal, si morda opazil, da je bil diskurz okoli antologije omejen skoraj izključno na naslov – o sami vsebini zbirke in njeni (ne)primernosti se je komaj kaj reklo. Pa je res bogokletna? Žal je škandal pripomogel k temu, da je na to vprašanje težje odgovoriti, kot bi moralo biti; knjižnice in knjigarne so se knjigi izognile v širokem loku. Na zalogi jo trenutno imata samo dve slovenski knjižnici (NUK in UKM), kupiti pa jo je mogoče le direktno pri uredniku založbe. Ni je lahko dobiti v roke.

Kjer pa je volja, je tudi moč - to dokazuje izvod, čigar fotografija krasi ta prispevek. Antologijo sem bral kot mlad pesnik in kot amaterski raziskovalec na področju sociologije medijev. Na eni strani sem hotel videti, kakšne pesmi pišejo moji kolegi. Na drugi strani pa sem hotel preveriti hipotezo, da je bila moralna panika okoli te knjige napihnjena in da ji v resnici ne moremo očitati žaljenja in drugih nespodobnosti.

Glej ga zlomka, prav sem imel. Antologija ni noben bogokletni manifest, temveč spodobna, čeprav na čase zbadljiva in nebrušena zbirka pesmi mladih slovenskih ustvarjalcev. Za recenzije antologij se spodobi, da se nameni par besed prispevkom vseh sodelujočih. Začel bom torej s kratko analizo pesmi posameznih avtoric in avtorjev.

 

1.) Lara Božak

 

"vse je v ravnovesju

čeprav si kdaj

ne priznam"

 

Lara Božak, prva Lara v antologiji, se nam predstavi s pesmimi o vztrajanju. Subjektinja se v njih sooča z osebnimi, a zato nič manjšimi preprekami in razočaranji. Nebesna telesa v naslovih (Venera, Neptun in Saturn) pesmim podeljujejo neko zunajzemeljsko prvino, poleg tega pa dajejo občutek, da subjektin cilj leži nekje v višavah. Ta cilj je žal težko doseči. Ljudje nimamo kril, imamo tako telesne kot duševne omejitve, ki bi jih radi razumeli in presegli. Subjektinja pri tem ni nobena izjema. Predstavniki sončnega sistema pa asociirajo tudi na kozmično ravnovesje, nevidno silo, ki skrbi, da življenje vseeno ne steče s tirnice. Pesmi s skrbnim pletenjem niti iz centralnih motivov (npr. lilije v Veneri ali kolovrat v Saturnu) pomagajo ustvariti notranjo kontinuiteto. Dober začetek antologije.

 

2.) Nejka Jevšek

 

"Kako tiho

izginjam v to ljubezen

ko spiš"

 

Pesmim Nejke Jevšek je skupna refleksija o odnosu z (nekdanjim) ljubimcem. Krhke, intimne pesmi brez naslovov odražajo občutek melanholične zmedenosti, stanja, ko prevarana subjektinja (omenjena je bila neka Sara, tako da sklepam, da je šlo za varanje) ne premore več jeze, ampak samo še tiho žalovanje za izgubljenim. Pesmi izmenično uporabljajo motive iz narave (kamni in voda) in urbanega sveta (vlak, avtobusi in okna) - prvi se pojavljajo v grenko-sladkih nostalgičnih sanjah o minulih časih, drugi pa v mrzli, za notranjo stisko ne meneč se aktualnosti, iz katere so sanje pobeg. Enostavne, iz okolja vzete impresije krepijo melanholično vzdušje. Na čase se pojavi kakšen odpiljen, bolj poetičen verz, ki pa zaradi relativno običajnega besedišča in metaforike izstopa iz pesmi (tukaj recimo govorim o dlani, ki pokriva ljubimčevo goloto v prvi pesmi). Mene je tudi malo razočaralo, da nobena od avtoričinih pesmi nima naslova, na njihovem mestu je mogoče najti samo slab nadomestek iz treh zvezdic. Človek potrebuje ime in pesem potrebuje naslov. Tako vsaj jaz mislim.

 

3.) Vid Karlovšek

"narod uporablja dežnike

da ne bi bil moker kot cucek

ko vsi pljuvajo po njem"

 

V izbranih pesmih Vida Karlovška je težko najti skupne točke. To ni obsodba, to samo pomeni, da je avtorjeva ponudba pesmi izjemno raznolika. Prva pesem, balada o črnem vesolju, je zgrajena iz hipnotičnega ponavljanja besed (črno črno črno), ki je na koncu prekinjeno z domiselno metatekstualno opazko. Pesem dežnikarji po vijuganju med besednimi igrami in smiselno umeščenimi frazemi prispe do poante o soljudeh. Tema pesmima je recimo skupen element družbene kritike. Ta element je delno prisoten še v pesmi koraki drdrajo, le-to bogatita zvočnost in raskava impresija. Zadnji dve pesmi - pepel postajam in nekam – medtem krasi udarna metaforika. Če zdaj pomislim, je vsem pesmim skupna igra z jezikom – ustvarjanje zvočnih podob ter jezikovno preigravanje, katerega namen je lansirati z norčavostjo in zgroženostjo prežeto sporočilo človeški družbi: Dost te mam! Karlovšek je eden najbolj suverenih in samozavestnih avtorjev v tej zbirki.

Mimogrede: Vid, čestitke za naziv uršljana 2022. Na festivalu ti nisem mogel osebno čestitati, tako da bo moral ta zapis zadostovati.

 

4.) Hannah Koselj Marušič

 

"držalo mi je dežnik

oklepala sem se njegovih vej

in katatonično strmela v travo pred seboj"

 

Četrti sklop s pesmimi Hanne Koselj Marušič je poseben. Začetni pesmi, od katerih ima le prva naslov (Bila bi kuščar), delujeta kot razcepljena siamska dvojčka, celota, ki je bila zaradi neznanega razloga razpolovljena. Obe pesmi govorita o psiholoških travmah, poleg tega pa si delita motive luščenja, drevesa in dežja. To, da druga pesem ne nosi naslova, še krepi vtis, da bi  morala dve pesmi biti ena. To je recimo ena posebnost. Druga posebnost Hanninega sklopa je ta, da je edini s kompletnim pesniškim ciklom. Cikel "r" je presenetljivo tenkočutna in iskrena pripoved o odnosu z odsotnim očetom. Težko rečem, čigav odnos je to, saj se v tem ciklu z(a)briše meja med avtorico in subjektinjo. Vsem pesmim v sklopu je skupno nasprotje med pretresljivo vsebino in nežnim, nezaznamovanim jezikom, ki to vsebino posreduje. Od avtorice bi glede na to, kar v pesmih opisuje, skoraj pričakovali zajetno uporabo sočnim izrazov in vulgarizmov - nežnost je prijetno presenečenje. Nedolžno zveneč jezik pa hkrati daje vtis stoičnosti, kot da avtorica/subjektinja kljub vsem grozotam, ki jih doživlja skuša reči: "Eh, saj ni nič. V redu sem!" Odlična poezija z osebno noto.

 

5.) Urša Majcen

 

"ne rabiš

parade fetusov

da jih držiš za rokico"

 

V uvodnem sestavku sem omenil, da zna biti antologija na čase zbadljiva. Pesmi Urše Majcen so primer tega, kar sem imel v mislih s tem komentarjem. Namen njenih pesmi je provocirati, sprožiti zgražanje. To dosežejo z izdatno rabo s spolnostjo in rojevanjem povezanih podob. Pesem z naslovom kraljica bom je edina, ki ji uspe poskrbeti za provokacijo in za literarni užitek hkrati. Pri ostalih pesmih se žal zdi, da prvo povozi drugo – "lovke iz maternice" in "parade fetusov" izpadejo kot drobci substance, utopljeni v družbeno angažiranem topilu. Poleg tega se kot bralec ne morem znebiti občutka, da se pesmi naslajajo nad mojim odporom do podob, ki jih prikazujejo. Poezija ne rabi biti vedno lepa, nekaj lepote pa vseeno ne bi škodilo. Malo spoštovanja do bralca tudi ne. Sklop, ki ga raje preskočim.  

 

6.) Hana Meško

 

"pestujem željo po izhodu iz sveta nesmislov

a se vedno znova znajdem v srakinem labirintu"

 

Hana Meško v svojih pesmih piše o osamljenosti in negotovosti. Pogost je motiv hoje, sprehajanja po parkih, tržnicah in (metaforičnih) svetiščih. Med temi sprehodi subjektinja razmišlja o tem, kaj zamuja/kaj je zamudila. Hkrati se sooča s strahom, da jo svet ni več pripravljen sprejeti, da jo je prežvečil in izpljunil kot čigumi brez okusa. Mogoče so za tak občutek delno krivi ljubimci. Njihov odtis je bil v pesmih Nejke Jevšek še svež(e boleč), v Haninih pesmih pa so postali nekaj postranskega, še en kamenček v mozaiku vsakdanje žalosti. Vpogled v ta mozaik dobimo v pesmi z naslovom francoska lička. Pesem je tok misli, pogovor z veverico v parku, prepleten z komentarji okolice. V teh komentarjih, bogatih z metaforami, je mogoče najti sledi subjektinjih želja in strahov. Najbolj solidna pesem v sklopu. Pravzaprav so vse solidne, moram pa opozoriti na občasne klišeje, kot je npr. telo-svetišče v pozabljeni boginji. V tej pesmi je podoba sicer domiselno obdelana, a vseeno izpade nekam prežvečeno.

 

7.) Martin Mikolič

 

"Pomagam slišati zobe,

delam s pacienti, to me pač vleče,

ko pade bomba,

bolečina v križu,

kaos."

 

Martin Mikolič ponuja ravno take pesmi, ki grejo meni osebno najbolj na živce. Take, ki se požvižgajo na slovnična in skladenjska pravila in ki obenem bralca izzivajo, da v njih poskusi najti kakršnekoli sledi smisla. Jaz sem poskusil in našel sledove komentarja na medčloveške, pa tudi medgeneracijske odnosov v kriznih situacijah. V pesmi In kaj ima s tem Elvis Presley sem našel še komentar na to, kako današnja hiperkapitalistična družba krepi občutek raztresenosti in izmučenosti. Odnosi so skrhani in nestabilni, verjetno zaradi raztresenosti subjekta. Ta raztresenost se kaže ravno v pogostih kršitvah jezikovnih norm. Subjektova bolezen je bolezen sodobnega človeka, shizofrenija kot posledica gonje po nenehnem ohranjanju stikov in produktivnosti. Ta bolezen lahko doleti vse nas. Pesmi, kakršne so Martinove, potrebujemo, da nas spomnijo na to.

 

8.) Nela Poberžnik

 

"nihče noče zares slišati mojega smrtnega kričanja

čeprav obožujejo vonj moje pičke"

 

Nela Poberžnik, avtorica zloglasnega verza, na katerem so se lomila kopja in peresa ter avtorica likovnih vložkov v knjigi. Njene (večinoma nenaslovljene) pesmi so podobno kot Uršine udarne, brezkompromisne in neokusne (težko je biti okusen, ko pa je okoli tebe toliko gnilega), a niso same sebi namen. Subjektinja v Nelinih pesmih je popolna izobčenka, ki je že obupala nad tem, da bi kaj spremenila. Zdi se, da tudi ona trpi za shizofrenijo, raztresenost verzov, a njena shizofrenija je nekoliko bolj zdrava kot Martinova. Pesniška govorka je kačepična opazovalka izkoriščevalskega kapitalističnega sistema, ki uživa v trpinčenju ljudi, kakršna je ona, a hkrati od njih pričakuje usluge. Čeprav se zdi, da se je subjektinja vdala fatalizmu, ni nič manj nevarna. Pesmi za dneve, ko se moraš razpizdit.

 

9.) Lara Pustinek Miočić

 

"          bežiš po tekočem traku

in ne slišiš

popravljalcev trajanja"

 

Lara Pustinek Miočić, druga Lara v antologiji, ponuja najbolj odbite in eksperimentalne pesmi v celotni antologiji. Najbolj izstopata pesmi z naslovom risba I in Ali se kdaj izklopiš preden si nadeneš stekleno pregrado? s svojo konstruktivistično vizualno podobo in verzi, ki so postavljeni bodisi vodoravno, bodisi navpično in ki se na ključnih točkah razcepijo in bralcu ponudijo dve različni branji, ne v smislu recepcije, ampak v smislu dejanskih prebranih besed. Ti pesmi eksperimentalni naravi primerno uporabljata laboratorijsko motiviko. Ostali pesmi v sklopu se poslužujeta uporabi zamikov (diagram I) in brkljanju z ustaljenimi pesniškimi formami (haiku + 1). Ta zadnja formo haikuja spremeni tako, da vsakemu od treh verzov doda en zlog: 5-7-5 se spremeni v 6-8-5. Predvidevam, da je pesnica tudi v tretjem verzu hotela dodati zlog, pa je pozabila na sinicezo, zlivanje dveh glasov v enega ("odprta v krvi" – [odprtau kərvi]). Manjka malo znanja o verzologiji. Sicer pa je Lara Pustinek Miočić tako kot Vid Karlovšek ena najboljših v antologiji.

 

Lenart Sušnik

 

"In potem se pač zbudiš nekega jutra z lažjo glavo in se

spomniš, kaj pomeni biti otrok."

 

Tako kot Lara Pustinek Miočić se je tudi Lenart Sušnik odločil eksperimentirati z obliko svojih pesmi. On jih je oblikoval kot odstavke, tako da spominjajo na krajše prozne zapise. Na tej osnovi bi pričakoval, da bo v pesmih prisoten narativ, ki bo posredoval snov. Tak vtis je sprva mogoče dobiti le pri nekaterih pesmih, npr. pri tisoč dvesto enainštirideset, boga Neona da nas oprosti grehov in Konc, kjer zametki pripovedi na prvi pogled niso dovolj močni, da bi upravičili prozi podobno vizualno obliko. Če pogledamo na izbrane pesmi kot cikel, pa vidimo obris nekakšne zgodbe, čustvenega potovanja, ki se začne z anksioznostjo in potem potuje od norosti in predaje do jasnosti uma, ki jo je mogoče doseči šele takrat, ko se človek pomiri. Subjekt v Lenartovih pesmi se počuti odtujenega. Iz tega občutka odtujenosti izhaja strah, iz tega samozaničevanje, iz tega pa samopoškodovalno vedenje, ki je v avtorjevih pesmih še posebej pogosto. Tako pogosto, da se mi skoraj izključi del možganov, ki mi veleva avtorja ločevati od pesniškega govorca, in me začne skrbeti za piščevo mentalno dobrobit. A verjamem, da pesnice in pesniki skrbijo same/sami zase.

 

Pavla Zabret

 

"dva nalgesina

in čik na tešče

je vse kar rabiš

da zanetiš

prva dva ognja

iz pogorišča

zadnjih tisočev"

 

Pesmi Pavle Zabret me spominjajo na pesmi Vida Karlovška. Oba izkoriščata uporabo besed z istim korenom in hitro nizanje asociacij. Prav tako oba zavzemata družbeno-kritično držo, ki jo hkrati prežemata šaljivost in zgroženost. Medtem, ko je Vid v svojem izražanju bolj subtilen, skoraj uglajen, je Pavla bistveno bolj drzna in direktna. Nastopajoči v Pavlinih pesmih, h katerim sodi tudi subjektinja, so trmoglavi. Zastrupljajo se s tabletami, alkoholom in samozadovoljevanjem in se ne ozirajo na posledice svojih dejanj. Prvi del sklopa (dve pesmi z naslovom 3.) je brezglavi žur, v katerem poteka to zastrupljanje. Drugi del (pesmi 5. in 8. – kaj je s tem sistemom številčenja?) je maček, pogorišče po tem žuru. Na tem pogorišču nastopi čas za kritično pretresanje samodestruktivnega vedenja človeštva na vzorcu posameznice oz. posameznika.

 

***

 

Veliko pesnic/pesnikov v zbirki je pikrih, veliko jih negoduje nad višjimi silami in veliko jih piše o draženju spolnih organov. Ne moremo pa jim očitati, da so bogokletni, vsekakor ne zgolj na podlagi naslova (takrat še) neizdanega in neprebranega dela. To pa ne upravičuje (če smo iskreni) pretirano žolčnega odziva podpornikov antologije, ki so govorili o cenzuriranju ustvarjalcev, čeprav do tega dejansko ni prišlo, in potegovali nerazumljive vzporednice s Salmanom Rushdiejem. Meni se je zdelo, da so pisci prispevkov in do neke mere tudi sodelujoči pri antologiji situacijo izkoristili za obračun s svojimi političnimi nasprotniki. Pa še to: razen protestnega pisma in tvita ene od vidnih političnih figur med nasprotniki antologije nisem zaznal večjega pogroma, vsaj ne tako močnega in odmevnega, kot je bil odziv njenih podpornikov.

Škandal naj bi bila svojevrstna promocijska kampanja za antologijo. V uvodu sem že namignil, da polemika morda ni bila tako koristna – knjiga je zaradi nje manj dostopna, diskurz okoli nje pa je omejen na moralno paniko in odziv na to paniko. Iz treh (!) spremnih besed v antologijo je mogoče opaziti, da je polemika okoli naslova zajela tudi strokovno analizo. Le ena od njih se dejansko ukvarja s samimi pesmi, pa še to ne z vsemi, saj jo je napisal eden od sodelujočih avtorjev. Sama analiza pesmi, kolikor jo pač je, je medtem kratka in površna. Preostanek besed je izrečenih z namenom zagovora izbire naslova. Še enkrat bom povedal: antologija ima TRI spremne besede, 25 strani je namenjenih zanje, dejanske snovi pa je dovolj za 2. Bralec lahko zaključi kar pri zadnjem sklopu pesmi, ničesar ne bo zamudil.

Antologija je knjiga, ki ji je bilo sojeno, še preden je izšla. Na enem bregu so jo odpisali kot najnovejši primerek sodobne izrojene umetnosti, na drugem pa so jo brez pomisleka podprli. Sodbe iz doline zmernosti medtem niso dobile priložnosti, da bi se jih slišalo. Škandala je konec. Tisto, kar antologija potrebuje zdaj, je literarno-kritiško pretresanje same vsebine. Tega trenutno primanjkuje. Upam, da se bo to še spremenilo.

 

Dominik Lenarčič