BOG IMA RAJE POLŽE ali RECENZIJA ANTOLOGIJE MLADE PROZE

 

Polževi razmisleki, zbirka, ki predstavlja prozni ekvivalenti antologiji mlade poezije, že na prvi pogled daje vedeti, da ubira drugačen pristop kot Bog si ga drka na nas. Medtem, ko antologija poezije daje vtis črne Pandorine skrinjice, polne škandaloznih verzov in surovih ilustracij, antologija proze bodočega kupca pozdravlja z nežno belino in prijetnimi črno-belimi risbami. Če ju postavite skupaj, sta si kot jin in jang.

Zbirka proze je odziv na uspeh njej sorodne zbirke pesmi in na relativno nevidnost kratkih pripovedi mladih literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev pri nas. Ker izid ni spremljal noben škandal, bi vam malokdo (izjema so seveda avtorji, urednici in drugi sodelavci) zameril, da ste zanjo izvedeli šele zdaj. To krivico bom skušal popraviti s sledečo recenzijo. Tako kot zadnjič bom šel skozi vse prispevke in jih kritiško pretresel, potem pa bom še malo razmišljal o zbirki kot celoti. Pa dajmo!

 

1.) Nina Kremžar: Jutranja kava

 

Najpomembnejša stvar Ena najpomembnejših stvari Ena od stvari, ki ti jih povejo na delavnicah pisanja kratkih zgodb, je ta, da pomemben del procesa pisanja predstavlja "zgoščevanje" oz. črtanje nepotrebnih besed in stavkov. Tako kot pri poeziji tudi pri kratki prozi nobena beseda ne sme iti v nič. Seveda se zgoščevanje v tem kontekstu razume kot brisanje – to, kar se zbriše, se v končni zgodbi ne pojavi. Nina pa v Jutranji kavi črtane besede obdrži in jih uporabi kot sredstvo dodajanja nove pomenske plasti. Zgodba sama govori o prepiru, ki ga imata zakonca med zajtrkom. Prečrtane besede predstavljajo tisto, kar pripovedovalka skuša prikriti: fizično nasilje partnerja in njeni neizgovorjeni poskusi upora. Gre torej za nazoren opis toksičnega razmerja, pri katerem skuša žrtev omiliti resnost situacije. V resnici obstajata dve različici zgodbe – ena, ki se prebere brez prečrtanega in ena, ki se prebere v celoti –, obe pa imata grenak priokus, saj se končata z obžalovanjem. Zahtevnost zgodbe zahteva večkratno branje. Predstavljam si tudi, da jo je težko brati na glas. Jutranja kava kot obred je na nek način znanilec, kako bo potekal dan. Prva zgodba v antologiji je medtem znanilec, da nas v nadaljevanju čaka dobra kratka proza.

 

2.) Aljoša Toplak: Lava lučka

 

Lava lučka je zgodba o dveh fantih, zadetih kot mambi, ki sedita v dnevni sobi s prižganim televizorjem in buljita v namizno svetilko. Aljoša to preprosto in izjemno banalno situacijo uporabi kot odskočno desko za filozofsko diskusijo o smislu (literarnega) ustvarjanja in zapuščini umetnika, ki bo slavo doživel šele po smrti. Prisotna je tudi izrazita metatekstualna komponenta. Slog je minimalizem par excellence – avtor z majhnim številom likov in nezapletenim dogajanjem v literarni obliki implementira načelo "manj je več". Dialog, v katerem se ponavljajo določeni izrazi, deluje enako hipnotično kot lučka, omenjena v naslovu. Zgodba je filozofska (na eni točki je omenjen Karl Popper), a dovolj poljudna, da ne odžene tistih, ki niso imeli prilike spremljati predavanj na filofaksu.

Kaj pa naj še zapišem? Manj je več.

 

3.) Tinkara Uršič Fratina: Guinness

 

Poleg zgoščevanja obstaja še ena spretnost pri pisanju kratke proze: zamolčevanje. To pomeni namerno izpuščanje detajlov in pojasnil v imenu vnašanja vrzeli, ki jih bralec dopolni z lastno interpretacijo. Takega pristopa se v svoji zgodbi poslužuje Tinkara. Guinness v osnovi govori o treh prijateljih v dublinskem pubu – Luki, Sari in Anji. Luka in Sara sta par, Anja pa je "third wheel", njuna osamljena spremljevalka. Kmalu se izkaže, da imata Luka in Anja skrito razmerje. Izkaže se tudi, da vzporedno tečeta dve zgodbi – ena se odvija v preteklosti, druga v sedanjosti. V slednji Sare ni na spregled, nazadnje je omenjena, ko Anja in Luka položita svečko na "sveže zakopan grob". Kaj se je zgodilo? To mora bralec uganiti sam. Guinness, tako kot Jutranja kava, zahteva več branj. Tukaj so ta tako rekoč obvezna, saj večina namigov sprva ostane neodkritih. Vzporedni zgodbi imata podoben, če ne celo isti dogajalni kraj in čas. Avtorica s tem spočetka prikrije dejansko časovno razcepljenost, iluzija ene zgodbe pa se razblini s koncem, ki je zaradi te iluzije tako še večje presenečenje, kot bi bilo sicer. Guinness se bere podobno kot kriminalka, od bralca zahteva zaupanje: da ne bo obupal pri prvih nejasnostih in da mu bodo te predstavljale motiv za iskanje odgovorov na osrednjo skrivnost.

 

4.) Mojca Petaros: Tržaška pravljica

 

Tržaška pravljica je zgodba o spoštovanju narave. Avtorica glede sporočila ne ovinkari. Prav tako ni subtilna glede primerjave med burjo, (nad)naravno silo, ki skuša prebivalce Trsta opozoriti nase in v njih prebuditi občutek ponosa, ter med družinskim članom (npr. teto), ki so ga/jo začeli pojmovati kot samoumevnega/samoumevno. Nekaterim bralcem takšna neposrednost morda ne bi prijala. Jaz nisem eden od njih. To, kar zgodba izgubi v diskretnosti, nadomesti s prijetno "feel-good" atmosfero in dinamičnimi, iskrivimi liki, med katerimi vsak, pa naj je še tako nepomemben, dobi svoje ime. Tržaška pravljica je, tako tako namiguje naslov, pravljica, preprosta zgodba s preprostim in lahko razumljivim sporočilom, primerna za vse starosti. In s tem ni nič narobe.

 

5.) Lara Gobec: O nekdanjih dekletih in teflonskih ploščah

 

Na tej točki je v antologiji že mogoče opaziti veliko raznolikost v formi samih zgodb. Lara, ki je sicer bolj znana kot pesnica, s svojo zgodbo pokaže še en pisateljski pristop – pesem v prozi. Dogajanja v zgodbi ni veliko: pripovedovalka sedi na pralnem stroju in razmišlja o ljudeh, ki jih je poslušala in katerih travme in bridke spomine je vpijala kot spužva. Spužva pa ne more vpijati v nedogled. Tuje skrbi jo dušijo in razžirajo, bolečina pa se pozna le na razbolelih prstih na pripovedovalkinih nogah. Fabula oz. samo dogajanje je v zgodbi zgolj podlaga za surove, metaforične podobe in poetične refleksije o medosebnih odnosih in lastnih strahovih. Pozna se, da je avtorica pesnica. S tem, ko zgodba poudari jezikovno-metaforično plat, izpade bolj iskreno in poglobljeno kot nekatere v-fabulo-bolj-usmerjene primerke, hkrati pa v prozo vnaša posebno vrsto estetskega užitka, značilnega za pesništvo. Še ena solidna.

 

6.) Jona Levar: O mačku, ki je hotel leteti

 

Zgodba O mačku, ki je hotel leteti je, tako kot Tržaška pravljica, preprosta feel-good zgodba, ki pa se ukvarja s še bolj banalnimi temami: s sanjami, razočaranjem, ljubeznijo in mački, ki ponoči skačejo naokoli. Prav tako pričujoča zgodba ne ovinkari glede sporočila, Jona bralca prepričuje, da je ljubezen med dvema osebama preprosta in da včasih ne moremo uresničiti svojih sanj. Gre za zelo očitno in nekam klišejsko sporočilo, ki ga avtorica žal ne uspe posredovati tako, da ne bi zgodba izpadla trivialna. Najbolj zanimiv aspekt je maček in (malo prisiljena) primerjava njegovih poskusov letenja med policami z neuresničenimi sanjami spečega para. Tega se je očitno zavedala tudi avtorica, saj velik del zgodbe zavzema ravno poročilo o njegovih skokih. Malo manj bi lahko napisala o razmišljanjih napol zaspanih ljudeh. Nekaj je na njej, a ni še čisto tam.

 

7.) Selma Skenderović: Orehova lupina

 

Selma, ena od dveh urednic antologije, nam postreže z zgodbo iz svojega prvenca Zakaj molčiš, Hava?. Avtorici so knjigo izdali kot zmagovalki Urške 2020. Ta podatek nam pove, kaj lahko pričakujemo od izbrane zgodbe. Orehova lupina je tragična in naturalistična pripoved o Verici, pripovedovalkini prijateljici s prekomerno težo. Zgodba spremlja počasen in boleč razpad njunega prijateljstva, h kateremu prispeva pojav Veričinih samodestruktivnih teženj. Odnos razpada po obrokih, prelomnice so označene z navedbami prijateljičinih kilogramov v kurzivi. Te navedbe gradijo napetost, pričakovanje Veričine smrti, ki pa ne pride v pričakovani obliki. Pomembno vlogo v zgodbi odigra oreh. Drevo pooseblja odnos med prijateljicama, ko se le-te začneta oddaljevati druga od druge, drevo zboli in tako kot sam odnos začne razpadati, dokler od njega ne ostanejo samo trpki spomini. Selma v Orehovi lupina dokaže, da ni postala "uršljanka" brez razloga – zgodba je tekoča, kritične točke pa odlično tempirane. Prav tako se avtorica s prizemljeno in srhljivo-realno tematiko spopade na zrel in skrben način, brez zdrsov v moraliziranje ali pretirano čustveno vznesenost. Še en vrhunec antologije.

 

8.) Rok Gominšek: Sprehod na leto

 

Tip se sprehodi do Mercatorja. Hodi, filozofira o supergah, stavnih listkih in sprehodih. Najkrajša zgodba v antologiji. Živ jezik, ki naslika živega lika. Nekaj posrečenih stavkov. Hoja v trgovino in nazaj se sprva ne zdi kot tema za zgodbo. A Rok zna. Poskočen slog iz dolgcajta naredi kratek cajt. Je to proza ali hip hop? Short story hip hop. Shop, walk to shop. Več se ne da povedat. Samo še enkrat prebrat. Je dost kratko, tako da se da.

 

9.) Katarina Gomboc Čeh: Velikonočna sobota

 

Zdi se mi, da kristjani v fikciji običajno nastopajo v eni od dveh vlog: kot simbol duhovne in moralne čistosti (če je avtor dela sam vernik) ali kot simbol nazadnjaštva in družbene togosti (če avtor ni vernik). V obeh primerih liku kristjanu ni omogočeno, da bi zaživel kot oseba, kot človek z realnimi željami, težavami in upi. Njegov namen je vedno biti slamnat vojščak v kulturni vojni. Ela in drugi liki v Velikonočni soboti Katarine G. C. k sreči niso simboli, ampak ljudje iz mesa in krvi. Zgodba spremlja velikonočni obred, ob katerem Eline misli uhajajo k preteklosti. Spominja se razpadlih romanc s starimi prijatelji in načrtov, ki jih nikoli ni uspela izvesti. Podobe iz starih časov (njena stara ljubimca Adam in Tomaž) jo preganjajo v sedanjosti. Edino, kar lahko stori, je, da pogoltne svoje razočaranje, da potlači svoje tiho koprnenje in se vrne v realnost. Liki, ki nastopajo v zgodbi, so resda kristjani, a avtorica ne dovoli, da bi to bila njihova edina značilnost. V današnjem politiziranem svetu, v katerem se zdi, da mora vsak (fiktivni ali resnični) človek biti simbol za nekaj, nas Ela, Adam in Tomaž spomnijo, da ti je dovoljeno samo obstajati, začeti družino in se kdaj pa kdaj zamisliti nad zamujenimi priložnostmi.

 

10.) Ana Lorger: Umazani kot

 

umazani kot ane lorger je estetsko najmanj prijeten prikaz življenja mladih v tej antologiji. neprijetnost je mogoče začutiti že na slovnični ravni – stavki so kratki, nagrmadeni so skupaj, kar pri bralcu vzbuja občutek anksioznosti. so tudi brez velikih začetnic… in brez presledkov pred tropičji. na vsebinski ravni se neprijetnost kaže v poraznem duševnem stanju glavnih junakinj, v morečem nesmislu njunih bednih življenj. na nek še posebno ušiv dan junakinji odkrijeta fascinacijo nad umazanijo v stanovanju, začneta slikati umazane kote in umivalnike in odpreta instagram profil. v enem dnevu imata že kar nekaj sledilcev, mogoče bosta lahko služili s tem? šit, soseda sesa! nič ne bo s tem. umazani kot na plastičen, nazoren način prikazuje ljudi, ki nimajo (več) nadzora nad svojimi življenji. utapljajo se v umazaniji tako dolgo, da jim ta postane domača, dokler si ne bodo dejansko želeli ostati v njej. tega utapljanja resda ni prijetno opazovati, a priznati moram, da se tudi pri meni poraja neke vrste fascinacija…

 

11.) Alex Kama Devetak: Skoraj bi že obupal

 

Tako kot Selma je tudi Alex prispeval zgodbo iz svojega prvenca (Nedaleč), izdanega v okviru Urške. Zmaga na tem natečaju je garancija kakovosti. Alex v svoji zgodbi piše o Frenku in vsem, kar je ta mladenič pripravljen storiti za lastno stanovanje. Frenk se bo na dolgo in široko zlagal o sebi in svojem ne-čisto-zavoženem-a-tudi-ne-ravno-idealnem življenju, vse, da bo naredil dober vtis na najemodajalko. Pripoved je humorna, a smeh je napet. V ozadju te pripovedi se namreč nahajajo namigi o tragediji, ki se je zgodila v Frenkovem domačem kraju. Namigi v bralcu gojijo občutek nelagodja. Iz tega nelagodja se porodi zanimanje: kaj se je zgodilo? Skoraj bi že obupal je znotraj zbirke Nedaleč del cikla zgodb, zgrajenih okoli tega dogodka. Brez drugih zgodb iz cikla umanjkajo pomembni detajli o prej omenjeni tragediji, kar pa ni pomanjkljivost – izpuščanje podatkov pripomore še k večjemu zanimanju. Slog je tekoč in zveni naravno. Lika sta živa, karikirana, a hkrati trodimenzionalna. Pri Branki, najemodajalki, je moteče edino to, da konstantno bere Frenkove misli. Natančnega bralca bo morda zmotila še nekonsistentnost v pravopisu Frenkovega vzdevka – je ta Marjo ali Marijo Špinel? A to so zgolj podrobnosti. Tudi pri Alexu ni težko uganiti, od kod mu nagrada.

 

12.) Hana Bujanović Kokot: Leseni mož

 

Hana, druga urednica antologije, piše o deklici in njenih gozdnih prijateljih. Iz tega opisa bi se dalo sklepati, da bo Leseni mož, podobno kot Tržaška pravljica, še ena feel-good family-friendly zgodba. Pa ni ne eno ne drugo. Gozdna motivika in fantastični element resda dajeta vtis pravljice. To, kar Lesenega moža iztrga iz cone bralčevega udobja, je motiv razpadle družine. Omenjeni motiv ne sili v ospredje, skriva se v mimoidočih impresijah in tako poraja nikoli odgovorjena vprašanja o vzroku razpada. O stanju doma v resnici izvemo toliko, kot če bi deklico in njeno depresivno mamo en dan mimogrede obiskali. Ker ni odgovora na vprašanje in ker tudi deklica, ki je morda premlada, da bi situacijo doma dodobra razumela, skriva morebitno žalost, je zgodba toliko bolj tragična. Omenjeni fantastični element spodbuja psihološko obarvane interpretacije. Deklica se na poti v drevesno hišico prelevi v lesenega moža iz naslova, v bajeslovnega zaščitnika gozda in njegovih prebivalcev. Nadene si trdo kožo, da bi pred živalmi izpadla močna in da bi jo te vzljubile in zanjo skrbele. Narava ji lahko nameni trenutek navidezne miline, ne more pa ji nadomestiti očeta. In ne more je rešiti pred padcem z lestve. Leseni mož je fantastično-, a hkrati naturalistično-impresionistična zgodba, polna prikritega pomena. Vsekakor pa ni feel-good ali family-friendly.

 

13.) Katarina Kolar: Vesna

 

Velik del prej obravnavanih zgodb je za doseganje želenega učinka uporabilo razne (moderne) pripovedne tehnike in slogovne posebnosti – brisanje besed, zamolčevanje, neupoštevanje pravopisa ipd. Bralec se mora nanje navaditi, ko pa mu to uspe, ga zgodbe nagradijo z uvidom, s katarzo v obliki estetskega užitka. Tako se je zdelo meni. Pri Vesni Katarine K. se mi žal zdi, da do tega občutka ne pride.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

Pripoved skuša replicirati raztresenost in mučno seznanjanje z dejstvi v primeru smrti ljubljene osebe, v tem primeru pripovedovalkine prijateljice po imenu Vesna. Da to doseže, se poslužuje pisanju neurejenih, disociativnih misli in hipnotičnemu ponavljanju glavne ugotovitve (Vesna je umrla.). Glede slednjega si je avtorica dala duška: polovico zgodbe predstavljajo četrt strani dolgi odstavki, sestavljeni zgolj iz tega stavka.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

Ti odstavki dobro prikažejo notranjo stisko pripovedovalke, a so hkrati tako dolgi in vizualno izstopajoči, da pri branju (se pravi, če jih bralec ne preskoči, kar pa bo zagotovo storil) predstavljajo oviro in konec koncev zgodbi le malo dodajo. Zgodba proti koncu opusti svoj posebni slogovni prijem in zaokroži svoje sporočilo, a to stori tako hitro in površno, da konec izpade antiklimaktičen. Do katarze ne pride. Morda je bil to namen, a jaz sem se po branju samo spraševal, v čem je bil sploh smisel.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

 

14.) Tanja Špes: Polževi premisleki

 

Zadnja zgodba v antologiji, ki je le-tej posodila naslov, ima, podobno kot Larina, bolj malo fabule, tisto malo, kar je je, pa služi igri z jezikom. V tem primeru gre za personifikacijo polža. Iz tega procesa personifikacije dobimo več posrečenih stavkov, npr. o nošenju hiše s sabo, prepirih med moškim in ženskim delom osebnosti in "brezdomcih". Ti stavki lahko služijo kot malo nerodne metafore za zapečkarstvo, partnerske odnose in … brezdomce. Malo nerodne so zato, ker se v bistvu zdi, da zgodba ne dopušča dovolj prostora za interpretacijo. Ko govorim o "personifikaciji polža", govorim o dobesedni antropomorfizaciji polža kot živali, ne pa tudi o primerjavi človeka s polžem. Ker se zgodba naslanja bolj na prvo in ne toliko na drugo, si omeji razsežnosti besednih iger. Bralec iz besedila v resnici ne more razbrati metafore za zapečkarstvo subjekta, ker v bistvu ni nobenega podteksta – subjekt je vezan na svojo hišo, zato ker je dobesedno polž. Zgodba je pripoved človeškega polža, ne polžjega človeka. Zgodbi manjka prizemljenosti. Če bi avtorica razrahljala primere, bi spodbudila bralčevo sodelovanje. Tako pa zgodba bolj kot končan izdelek izpade kot rezultat vaje. Rezultat je sicer zanimiv, na čase celo zabaven, a to ni vedno dovolj.

 

***

 

Kot sem omenil na začetku, se Polževi razmisleki ob svojem izidu niso soočali s protestnimi pismi ali moralističnim zgražanjem, kot se je to zgodilo ob najavi izida Bog si ga drka na nas. To sicer pomeni, da se mora antologija mlade kratke proze bistveno bolj potruditi, da bodočega bralca opozori nase. Po svoje pa je odsotnost škandalov neke vrste blagoslov, saj se pri literarnokritični analizi lahko tako osredotočimo na samo vsebino. Le-ta pa dokazuje, da Polževi razmisleki škandala v resnici ne potrebujejo. Zgodbe so raznolike in povečini visoko kvalitetne. Bolj kot pri antologiji poeziji se kaže raznovrstnost v slogovnih pristopih: na voljo imamo straightforward opise vsakdanjega življenja, fantastično-obarvane pripovedi in (post)modernistične eksperimente s snovjo in sižejem. Med antologijama je opazna še razlika v literarnem posredovanju različnih oblik negotovosti mladih. Pesniki so glasni in grobi, udrihajo po družbi in vsem, kar smatrajo kot slabo. Prozaisti so medtem bolj tihi in umirjeni, v svojih zgodbah prikažejo več dejavnikov, ki prispevajo k tej negotovosti: skrhani medosebni odnosi, nestabilni viri dohodka, stanovanjska kriza in težave z duševnim zdravjem. Avtorji in avtorice antologije proze izpadejo ne kot oratorji, ki z neprijetnim in skoraj snobovskim odnosom odrivajo morebitne poslušalce, kot se to zdi pri antologiji poezije, ampak kot sogovorniki, ki z milejšo retoriko vabijo poslušalce k sebi. Seveda je nekaj izjem, a splošni vtis Polžjih razmislekov je ta, da so bralcu bolj prijazni. Gre tudi za uredniško bolje izpeljano in dodelano literarno delo. Upam, da sem s tem prispevkom uspel opozoriti nanj.

 

Dominik Lenarčič

SATANOVI STIHI ali BRANJE ANTOLOGIJE, KI BO V TEM PRISPEVKU OSTALA NEIMENOVANA

 

Izid pesniških zbirk na Slovenskem običajno mine brez večjega medijskega rompompoma. Vau, še eno smo dobili! Dajte jo na kup z ostalimi. Nedolgo nazaj pa je izšla zbirka, ki si je uspela priboriti več kot 5 minut pozornosti. Žal ne zaradi njene vsebine. Zgodbo verjetno že poznaš: v pripravi je antologija mladih pesnic in pesnikov. Izšla naj bi pod okriljem Društva slovenskih pisateljev. Vid Karlovšek in Lenart Sušnik, urednika te antologije, zbereta prispevke in predlagata naslov. Razkritju naslova pa sledi zgražanje določene skupine ljudi in celo protestno pismo, naslovljeno na Društvo. Le-to na podlagi odziva (in odločitve njenega predsednika) zavrne izdajo. Antologija brez večjih zapletov najde novega založnika, polemika zaradi naslova pa služi kot poceni promocijska kampanja ob izidu.

Če si to zgodbo dovolj pozorno spremljal, si morda opazil, da je bil diskurz okoli antologije omejen skoraj izključno na naslov – o sami vsebini zbirke in njeni (ne)primernosti se je komaj kaj reklo. Pa je res bogokletna? Žal je škandal pripomogel k temu, da je na to vprašanje težje odgovoriti, kot bi moralo biti; knjižnice in knjigarne so se knjigi izognile v širokem loku. Na zalogi jo trenutno imata samo dve slovenski knjižnici (NUK in UKM), kupiti pa jo je mogoče le direktno pri uredniku založbe. Ni je lahko dobiti v roke.

Kjer pa je volja, je tudi moč - to dokazuje izvod, čigar fotografija krasi ta prispevek. Antologijo sem bral kot mlad pesnik in kot amaterski raziskovalec na področju sociologije medijev. Na eni strani sem hotel videti, kakšne pesmi pišejo moji kolegi. Na drugi strani pa sem hotel preveriti hipotezo, da je bila moralna panika okoli te knjige napihnjena in da ji v resnici ne moremo očitati žaljenja in drugih nespodobnosti.

Glej ga zlomka, prav sem imel. Antologija ni noben bogokletni manifest, temveč spodobna, čeprav na čase zbadljiva in nebrušena zbirka pesmi mladih slovenskih ustvarjalcev. Za recenzije antologij se spodobi, da se nameni par besed prispevkom vseh sodelujočih. Začel bom torej s kratko analizo pesmi posameznih avtoric in avtorjev.

 

1.) Lara Božak

 

"vse je v ravnovesju

čeprav si kdaj

ne priznam"

 

Lara Božak, prva Lara v antologiji, se nam predstavi s pesmimi o vztrajanju. Subjektinja se v njih sooča z osebnimi, a zato nič manjšimi preprekami in razočaranji. Nebesna telesa v naslovih (Venera, Neptun in Saturn) pesmim podeljujejo neko zunajzemeljsko prvino, poleg tega pa dajejo občutek, da subjektin cilj leži nekje v višavah. Ta cilj je žal težko doseči. Ljudje nimamo kril, imamo tako telesne kot duševne omejitve, ki bi jih radi razumeli in presegli. Subjektinja pri tem ni nobena izjema. Predstavniki sončnega sistema pa asociirajo tudi na kozmično ravnovesje, nevidno silo, ki skrbi, da življenje vseeno ne steče s tirnice. Pesmi s skrbnim pletenjem niti iz centralnih motivov (npr. lilije v Veneri ali kolovrat v Saturnu) pomagajo ustvariti notranjo kontinuiteto. Dober začetek antologije.

 

2.) Nejka Jevšek

 

"Kako tiho

izginjam v to ljubezen

ko spiš"

 

Pesmim Nejke Jevšek je skupna refleksija o odnosu z (nekdanjim) ljubimcem. Krhke, intimne pesmi brez naslovov odražajo občutek melanholične zmedenosti, stanja, ko prevarana subjektinja (omenjena je bila neka Sara, tako da sklepam, da je šlo za varanje) ne premore več jeze, ampak samo še tiho žalovanje za izgubljenim. Pesmi izmenično uporabljajo motive iz narave (kamni in voda) in urbanega sveta (vlak, avtobusi in okna) - prvi se pojavljajo v grenko-sladkih nostalgičnih sanjah o minulih časih, drugi pa v mrzli, za notranjo stisko ne meneč se aktualnosti, iz katere so sanje pobeg. Enostavne, iz okolja vzete impresije krepijo melanholično vzdušje. Na čase se pojavi kakšen odpiljen, bolj poetičen verz, ki pa zaradi relativno običajnega besedišča in metaforike izstopa iz pesmi (tukaj recimo govorim o dlani, ki pokriva ljubimčevo goloto v prvi pesmi). Mene je tudi malo razočaralo, da nobena od avtoričinih pesmi nima naslova, na njihovem mestu je mogoče najti samo slab nadomestek iz treh zvezdic. Človek potrebuje ime in pesem potrebuje naslov. Tako vsaj jaz mislim.

 

3.) Vid Karlovšek

"narod uporablja dežnike

da ne bi bil moker kot cucek

ko vsi pljuvajo po njem"

 

V izbranih pesmih Vida Karlovška je težko najti skupne točke. To ni obsodba, to samo pomeni, da je avtorjeva ponudba pesmi izjemno raznolika. Prva pesem, balada o črnem vesolju, je zgrajena iz hipnotičnega ponavljanja besed (črno črno črno), ki je na koncu prekinjeno z domiselno metatekstualno opazko. Pesem dežnikarji po vijuganju med besednimi igrami in smiselno umeščenimi frazemi prispe do poante o soljudeh. Tema pesmima je recimo skupen element družbene kritike. Ta element je delno prisoten še v pesmi koraki drdrajo, le-to bogatita zvočnost in raskava impresija. Zadnji dve pesmi - pepel postajam in nekam – medtem krasi udarna metaforika. Če zdaj pomislim, je vsem pesmim skupna igra z jezikom – ustvarjanje zvočnih podob ter jezikovno preigravanje, katerega namen je lansirati z norčavostjo in zgroženostjo prežeto sporočilo človeški družbi: Dost te mam! Karlovšek je eden najbolj suverenih in samozavestnih avtorjev v tej zbirki.

Mimogrede: Vid, čestitke za naziv uršljana 2022. Na festivalu ti nisem mogel osebno čestitati, tako da bo moral ta zapis zadostovati.

 

4.) Hannah Koselj Marušič

 

"držalo mi je dežnik

oklepala sem se njegovih vej

in katatonično strmela v travo pred seboj"

 

Četrti sklop s pesmimi Hanne Koselj Marušič je poseben. Začetni pesmi, od katerih ima le prva naslov (Bila bi kuščar), delujeta kot razcepljena siamska dvojčka, celota, ki je bila zaradi neznanega razloga razpolovljena. Obe pesmi govorita o psiholoških travmah, poleg tega pa si delita motive luščenja, drevesa in dežja. To, da druga pesem ne nosi naslova, še krepi vtis, da bi  morala dve pesmi biti ena. To je recimo ena posebnost. Druga posebnost Hanninega sklopa je ta, da je edini s kompletnim pesniškim ciklom. Cikel "r" je presenetljivo tenkočutna in iskrena pripoved o odnosu z odsotnim očetom. Težko rečem, čigav odnos je to, saj se v tem ciklu z(a)briše meja med avtorico in subjektinjo. Vsem pesmim v sklopu je skupno nasprotje med pretresljivo vsebino in nežnim, nezaznamovanim jezikom, ki to vsebino posreduje. Od avtorice bi glede na to, kar v pesmih opisuje, skoraj pričakovali zajetno uporabo sočnim izrazov in vulgarizmov - nežnost je prijetno presenečenje. Nedolžno zveneč jezik pa hkrati daje vtis stoičnosti, kot da avtorica/subjektinja kljub vsem grozotam, ki jih doživlja skuša reči: "Eh, saj ni nič. V redu sem!" Odlična poezija z osebno noto.

 

5.) Urša Majcen

 

"ne rabiš

parade fetusov

da jih držiš za rokico"

 

V uvodnem sestavku sem omenil, da zna biti antologija na čase zbadljiva. Pesmi Urše Majcen so primer tega, kar sem imel v mislih s tem komentarjem. Namen njenih pesmi je provocirati, sprožiti zgražanje. To dosežejo z izdatno rabo s spolnostjo in rojevanjem povezanih podob. Pesem z naslovom kraljica bom je edina, ki ji uspe poskrbeti za provokacijo in za literarni užitek hkrati. Pri ostalih pesmih se žal zdi, da prvo povozi drugo – "lovke iz maternice" in "parade fetusov" izpadejo kot drobci substance, utopljeni v družbeno angažiranem topilu. Poleg tega se kot bralec ne morem znebiti občutka, da se pesmi naslajajo nad mojim odporom do podob, ki jih prikazujejo. Poezija ne rabi biti vedno lepa, nekaj lepote pa vseeno ne bi škodilo. Malo spoštovanja do bralca tudi ne. Sklop, ki ga raje preskočim.  

 

6.) Hana Meško

 

"pestujem željo po izhodu iz sveta nesmislov

a se vedno znova znajdem v srakinem labirintu"

 

Hana Meško v svojih pesmih piše o osamljenosti in negotovosti. Pogost je motiv hoje, sprehajanja po parkih, tržnicah in (metaforičnih) svetiščih. Med temi sprehodi subjektinja razmišlja o tem, kaj zamuja/kaj je zamudila. Hkrati se sooča s strahom, da jo svet ni več pripravljen sprejeti, da jo je prežvečil in izpljunil kot čigumi brez okusa. Mogoče so za tak občutek delno krivi ljubimci. Njihov odtis je bil v pesmih Nejke Jevšek še svež(e boleč), v Haninih pesmih pa so postali nekaj postranskega, še en kamenček v mozaiku vsakdanje žalosti. Vpogled v ta mozaik dobimo v pesmi z naslovom francoska lička. Pesem je tok misli, pogovor z veverico v parku, prepleten z komentarji okolice. V teh komentarjih, bogatih z metaforami, je mogoče najti sledi subjektinjih želja in strahov. Najbolj solidna pesem v sklopu. Pravzaprav so vse solidne, moram pa opozoriti na občasne klišeje, kot je npr. telo-svetišče v pozabljeni boginji. V tej pesmi je podoba sicer domiselno obdelana, a vseeno izpade nekam prežvečeno.

 

7.) Martin Mikolič

 

"Pomagam slišati zobe,

delam s pacienti, to me pač vleče,

ko pade bomba,

bolečina v križu,

kaos."

 

Martin Mikolič ponuja ravno take pesmi, ki grejo meni osebno najbolj na živce. Take, ki se požvižgajo na slovnična in skladenjska pravila in ki obenem bralca izzivajo, da v njih poskusi najti kakršnekoli sledi smisla. Jaz sem poskusil in našel sledove komentarja na medčloveške, pa tudi medgeneracijske odnosov v kriznih situacijah. V pesmi In kaj ima s tem Elvis Presley sem našel še komentar na to, kako današnja hiperkapitalistična družba krepi občutek raztresenosti in izmučenosti. Odnosi so skrhani in nestabilni, verjetno zaradi raztresenosti subjekta. Ta raztresenost se kaže ravno v pogostih kršitvah jezikovnih norm. Subjektova bolezen je bolezen sodobnega človeka, shizofrenija kot posledica gonje po nenehnem ohranjanju stikov in produktivnosti. Ta bolezen lahko doleti vse nas. Pesmi, kakršne so Martinove, potrebujemo, da nas spomnijo na to.

 

8.) Nela Poberžnik

 

"nihče noče zares slišati mojega smrtnega kričanja

čeprav obožujejo vonj moje pičke"

 

Nela Poberžnik, avtorica zloglasnega verza, na katerem so se lomila kopja in peresa ter avtorica likovnih vložkov v knjigi. Njene (večinoma nenaslovljene) pesmi so podobno kot Uršine udarne, brezkompromisne in neokusne (težko je biti okusen, ko pa je okoli tebe toliko gnilega), a niso same sebi namen. Subjektinja v Nelinih pesmih je popolna izobčenka, ki je že obupala nad tem, da bi kaj spremenila. Zdi se, da tudi ona trpi za shizofrenijo, raztresenost verzov, a njena shizofrenija je nekoliko bolj zdrava kot Martinova. Pesniška govorka je kačepična opazovalka izkoriščevalskega kapitalističnega sistema, ki uživa v trpinčenju ljudi, kakršna je ona, a hkrati od njih pričakuje usluge. Čeprav se zdi, da se je subjektinja vdala fatalizmu, ni nič manj nevarna. Pesmi za dneve, ko se moraš razpizdit.

 

9.) Lara Pustinek Miočić

 

"          bežiš po tekočem traku

in ne slišiš

popravljalcev trajanja"

 

Lara Pustinek Miočić, druga Lara v antologiji, ponuja najbolj odbite in eksperimentalne pesmi v celotni antologiji. Najbolj izstopata pesmi z naslovom risba I in Ali se kdaj izklopiš preden si nadeneš stekleno pregrado? s svojo konstruktivistično vizualno podobo in verzi, ki so postavljeni bodisi vodoravno, bodisi navpično in ki se na ključnih točkah razcepijo in bralcu ponudijo dve različni branji, ne v smislu recepcije, ampak v smislu dejanskih prebranih besed. Ti pesmi eksperimentalni naravi primerno uporabljata laboratorijsko motiviko. Ostali pesmi v sklopu se poslužujeta uporabi zamikov (diagram I) in brkljanju z ustaljenimi pesniškimi formami (haiku + 1). Ta zadnja formo haikuja spremeni tako, da vsakemu od treh verzov doda en zlog: 5-7-5 se spremeni v 6-8-5. Predvidevam, da je pesnica tudi v tretjem verzu hotela dodati zlog, pa je pozabila na sinicezo, zlivanje dveh glasov v enega ("odprta v krvi" – [odprtau kərvi]). Manjka malo znanja o verzologiji. Sicer pa je Lara Pustinek Miočić tako kot Vid Karlovšek ena najboljših v antologiji.

 

Lenart Sušnik

 

"In potem se pač zbudiš nekega jutra z lažjo glavo in se

spomniš, kaj pomeni biti otrok."

 

Tako kot Lara Pustinek Miočić se je tudi Lenart Sušnik odločil eksperimentirati z obliko svojih pesmi. On jih je oblikoval kot odstavke, tako da spominjajo na krajše prozne zapise. Na tej osnovi bi pričakoval, da bo v pesmih prisoten narativ, ki bo posredoval snov. Tak vtis je sprva mogoče dobiti le pri nekaterih pesmih, npr. pri tisoč dvesto enainštirideset, boga Neona da nas oprosti grehov in Konc, kjer zametki pripovedi na prvi pogled niso dovolj močni, da bi upravičili prozi podobno vizualno obliko. Če pogledamo na izbrane pesmi kot cikel, pa vidimo obris nekakšne zgodbe, čustvenega potovanja, ki se začne z anksioznostjo in potem potuje od norosti in predaje do jasnosti uma, ki jo je mogoče doseči šele takrat, ko se človek pomiri. Subjekt v Lenartovih pesmi se počuti odtujenega. Iz tega občutka odtujenosti izhaja strah, iz tega samozaničevanje, iz tega pa samopoškodovalno vedenje, ki je v avtorjevih pesmih še posebej pogosto. Tako pogosto, da se mi skoraj izključi del možganov, ki mi veleva avtorja ločevati od pesniškega govorca, in me začne skrbeti za piščevo mentalno dobrobit. A verjamem, da pesnice in pesniki skrbijo same/sami zase.

 

Pavla Zabret

 

"dva nalgesina

in čik na tešče

je vse kar rabiš

da zanetiš

prva dva ognja

iz pogorišča

zadnjih tisočev"

 

Pesmi Pavle Zabret me spominjajo na pesmi Vida Karlovška. Oba izkoriščata uporabo besed z istim korenom in hitro nizanje asociacij. Prav tako oba zavzemata družbeno-kritično držo, ki jo hkrati prežemata šaljivost in zgroženost. Medtem, ko je Vid v svojem izražanju bolj subtilen, skoraj uglajen, je Pavla bistveno bolj drzna in direktna. Nastopajoči v Pavlinih pesmih, h katerim sodi tudi subjektinja, so trmoglavi. Zastrupljajo se s tabletami, alkoholom in samozadovoljevanjem in se ne ozirajo na posledice svojih dejanj. Prvi del sklopa (dve pesmi z naslovom 3.) je brezglavi žur, v katerem poteka to zastrupljanje. Drugi del (pesmi 5. in 8. – kaj je s tem sistemom številčenja?) je maček, pogorišče po tem žuru. Na tem pogorišču nastopi čas za kritično pretresanje samodestruktivnega vedenja človeštva na vzorcu posameznice oz. posameznika.

 

***

 

Veliko pesnic/pesnikov v zbirki je pikrih, veliko jih negoduje nad višjimi silami in veliko jih piše o draženju spolnih organov. Ne moremo pa jim očitati, da so bogokletni, vsekakor ne zgolj na podlagi naslova (takrat še) neizdanega in neprebranega dela. To pa ne upravičuje (če smo iskreni) pretirano žolčnega odziva podpornikov antologije, ki so govorili o cenzuriranju ustvarjalcev, čeprav do tega dejansko ni prišlo, in potegovali nerazumljive vzporednice s Salmanom Rushdiejem. Meni se je zdelo, da so pisci prispevkov in do neke mere tudi sodelujoči pri antologiji situacijo izkoristili za obračun s svojimi političnimi nasprotniki. Pa še to: razen protestnega pisma in tvita ene od vidnih političnih figur med nasprotniki antologije nisem zaznal večjega pogroma, vsaj ne tako močnega in odmevnega, kot je bil odziv njenih podpornikov.

Škandal naj bi bila svojevrstna promocijska kampanja za antologijo. V uvodu sem že namignil, da polemika morda ni bila tako koristna – knjiga je zaradi nje manj dostopna, diskurz okoli nje pa je omejen na moralno paniko in odziv na to paniko. Iz treh (!) spremnih besed v antologijo je mogoče opaziti, da je polemika okoli naslova zajela tudi strokovno analizo. Le ena od njih se dejansko ukvarja s samimi pesmi, pa še to ne z vsemi, saj jo je napisal eden od sodelujočih avtorjev. Sama analiza pesmi, kolikor jo pač je, je medtem kratka in površna. Preostanek besed je izrečenih z namenom zagovora izbire naslova. Še enkrat bom povedal: antologija ima TRI spremne besede, 25 strani je namenjenih zanje, dejanske snovi pa je dovolj za 2. Bralec lahko zaključi kar pri zadnjem sklopu pesmi, ničesar ne bo zamudil.

Antologija je knjiga, ki ji je bilo sojeno, še preden je izšla. Na enem bregu so jo odpisali kot najnovejši primerek sodobne izrojene umetnosti, na drugem pa so jo brez pomisleka podprli. Sodbe iz doline zmernosti medtem niso dobile priložnosti, da bi se jih slišalo. Škandala je konec. Tisto, kar antologija potrebuje zdaj, je literarno-kritiško pretresanje same vsebine. Tega trenutno primanjkuje. Upam, da se bo to še spremenilo.

 

Dominik Lenarčič