ANDY WEIR: JAJCE

 

Prevod zgodbe objavljam z dovoljenjem avtorja.

 

Bil si na poti domov, ko si umrl.

Bila je prometna nesreča. Nič posebno omembe vrednega, a vseeno smrtonosna. Za sabo si pustil ženo in dva otroka. Bila je neboleča smrt. Reševalci so naredili vse, da bi te rešili, a brez uspeha. Tvoje telo je bilo tako uničeno, da je bilo tako zate bolje, verjemi mi.

In takrat si spoznal mene.

"Kaj … kaj se je zgodilo?" si vprašal. "Kje sem?"

"Umrl si," sem rekel neposredno. Nima smisla mencati z besedami.

"Videl sem … tovornjak. Drsel je …"

"Ja," sem rekel.

"U-umrl sem?"

"Ja. A naj ti ne bo hudo. Vsi enkrat umrejo," sem rekel.

Ozrl si se naokoli. Ničesar ni bilo. Samo ti in jaz. "Kaj je ta kraj?" si vprašal. "Je to onostranstvo?"

"Bolj ali manj," sem rekel.

"Si ti bog?" si vprašal.

"Ja," sem odvrnil. "Jaz sem Bog."

"Moja žena … moja otroka," si rekel.

"Kaj z njimi?"

"Bodo v redu?"

"To rad vidim," sem rekel. "Pravkar si umrl in tvoja glavna skrb je za tvojo družino. To ti je dobra stvar."

Pogledal si me z očaranostjo. Tebi nisem izgledal kot Bog. Izgledal sem kot moški. Ali mogoče ženska. Morda neka nejasna figura avtoritete. Bolj podoben srednješolskemu učitelju kot pa vsemogočnemu.

"Ne skrbi," sem rekel. "V redu bodo. Tvoja otroka se te bosta spominjala kot popolnega v vsakem oziru. Nista imela časa, da bi te zasovražila. Tvoja žena bo na zunaj jokala, a bo naskrivaj olajšana. Bodiva iskrena, vajin zakon je razpadal. Če ti je kaj v uteho, se bo zaradi olajšanosti počutila zelo krivo."

"O," si rekel. "Kaj se potem zgodi zdaj? Ali grem v nebesa ali pekel ali kaj?"

"Ne v eno, ne v drugo," sem rekel. "Reinkarniran boš."

"A," si rekel. "Torej so imeli hindujci prav."

"Vse religije imajo po svoje prav," sem rekel. "Sprehodi se z mano."

Sledil si mi na sprehodu skozi nič. "Kam greva?"

"V bistvu nikamor," sem rekel. "Samo lepo je, če med pogovorom hodiva."

"V čem je potem smisel?" si vprašal. "Ko se bom ponovno rodil, bom nepopisan list, mar ne? Dojenček. Moje izkušnje in vse, kar sem v tem življenju storil, bo tako brez pomena."

"Nikakor!" sem rekel. "V sebi imaš vse znanje in izkušnje vseh tvojih prejšnjih življenj. Zdaj se jih pač ne spomniš."

Prenehal sem hoditi in te objel okoli ramen. "Tvoja duša je bolj veličastna, čudovita in gromozanska, kot si lahko predstavljaš. Človeški um lahko vsebuje le majhen del tega, kar si. To je kot če bi vtaknil prst v kozarec vode, da bi preveril, ali je ta topla ali hladna. V posodo daš majhen del sebe in ko jo prineseš nazaj ven, si pridobil vse izkušnje, ki jih je ta imela."

"Zadnjih 48 let si bil v človeku, tako da se še nisi raztegnil in občutil preostanek tvoje izjemne zavesti. Če bi ostala tukaj dovolj dolgo, bi se začel spominjati vsega. A nima smisla početi tega med vsakim življenjem."

"Kolikokrat sem bil torej reinkarniran?"

"O, velikokrat. Veliko velikokrat. In to v veliko različnih življenj," sem rekel. "Tokrat boš kitajsko kmečko dekle v letu 540 n. št."

"Čakaj, kaj?" si zajecljal. "Pošiljaš me nazaj v času?"

"No, tehnično ja. Čas, kot ga ti poznaš, obstaja le v tvojem vesolju. Tam, od koder jaz prihajam, so stvari drugačne."

"Od koder ti prihajaš?" si rekel.

"O, seveda," sem pojasnil. "Prihajam od nekod. Nekod drugje. In obstajajo takšni, kot sem jaz. Vem, da boš hotel izvedeti, kako je tam, ampak, iskreno, ne bi razumel."

"O," si rekel, malo razočaran. "Čakaj malo, če sem reinkarniran v druga časovna obdobja, potem sem se lahko kdaj srečal s seboj."

"Lahko. To se ves čas dogaja. In ker se obe življenji zavedata le sami sebe, sploh ne veš, da to tega pride."

"V čem je potem smisel?"

"Resno?" sem vprašal. "Resno? Ti sprašuješ mene po smislu življenja? Ni to malo stereotipno?"

"No, saj je legitimno vprašanje," si vztrajal.

Pogledal sem te v oči. "Smisel življenja, razlog, zakaj sem ustvaril to vesolje, je, da bi ti dozorel."

"Misliš človeštvo? Želiš, da mi dozorimo?"

"Ne, samo ti. To celotno vesolje sem ustvaril zate. Z vsakim novim življenjem rasteš in zoriš ter postajaš večji in močnejši intelekt."

"Samo jaz? Kaj pa vsi ostali?"

"Nobenega drugega ni," sem rekel. "V tem vesolju sva samo ti in jaz."

Odsotno si me pogledal. "Ampak vsi ljudje na Zemlji …"

"Vsi so ti. Različne inkarnacije tebe."

"Čakaj. Jaz sem vsi!?"

"Že začenjaš dojemati," sem rekel in ti čestital z udarcem po hrbtu.

"Jaz sem vsak človek, ki je kdaj živel?"

"Ali ki bo kdaj živel, ja."

"Jaz sem Abraham Lincoln?"

"In tudi John Wilkes Booth si," sem dodal.

"Jaz sem Hitler?" si rekel, zgrožen.

"In milijoni, ki jih je ubil."

"Jaz sem Jezus?"

"In vsi, ki so mu sledili."

Umolknil si.

"Vsakič, ko si nekoga ustrahoval, si ustrahoval sebe. Vsako dejanje dobrote, ki si ga naredil, si naredil sebi. Vsak srečen in žalosten trenutek, ki ga je kdaj doživel kateri koli človek, si ali boš, doživel ti."

Dolgo si razmišljal.

"Zakaj?" si me vprašal. "Zakaj bi vse to storil?"

"Ker boš nekoč postal tak kot jaz. Ker to tudi si. Si eden moje vrste. Si moj otrok."

"Vau," si rekel, osupel. "Torej praviš, da sem bog?"

"Ne. Ne še. Fetus si. Še vedno rasteš. Ko boš odživel vsa človeška življenja skozi ves čas, potem boš dovolj zrastel, da se boš lahko rodil."

"Torej celotno vesolje," si rekel, "je samo …"

"Jajce," sem odgovoril. "Zdaj je čas za tvoje naslednje življenje."

In poslal sem te na pot.

 

 ***

 

Izvirnik:

https://galactanet.com/oneoff/theegg_mod.html

 

Prvotno objavljeno v Nebulae, letnik XIII, številka 1 (pomlad 2024). 

Dominik Lenarčič

BOG IMA RAJE POLŽE ali RECENZIJA ANTOLOGIJE MLADE PROZE

 

Polževi razmisleki, zbirka, ki predstavlja prozni ekvivalenti antologiji mlade poezije, že na prvi pogled daje vedeti, da ubira drugačen pristop kot Bog si ga drka na nas. Medtem, ko antologija poezije daje vtis črne Pandorine skrinjice, polne škandaloznih verzov in surovih ilustracij, antologija proze bodočega kupca pozdravlja z nežno belino in prijetnimi črno-belimi risbami. Če ju postavite skupaj, sta si kot jin in jang.

Zbirka proze je odziv na uspeh njej sorodne zbirke pesmi in na relativno nevidnost kratkih pripovedi mladih literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev pri nas. Ker izid ni spremljal noben škandal, bi vam malokdo (izjema so seveda avtorji, urednici in drugi sodelavci) zameril, da ste zanjo izvedeli šele zdaj. To krivico bom skušal popraviti s sledečo recenzijo. Tako kot zadnjič bom šel skozi vse prispevke in jih kritiško pretresel, potem pa bom še malo razmišljal o zbirki kot celoti. Pa dajmo!

 

1.) Nina Kremžar: Jutranja kava

 

Najpomembnejša stvar Ena najpomembnejših stvari Ena od stvari, ki ti jih povejo na delavnicah pisanja kratkih zgodb, je ta, da pomemben del procesa pisanja predstavlja "zgoščevanje" oz. črtanje nepotrebnih besed in stavkov. Tako kot pri poeziji tudi pri kratki prozi nobena beseda ne sme iti v nič. Seveda se zgoščevanje v tem kontekstu razume kot brisanje – to, kar se zbriše, se v končni zgodbi ne pojavi. Nina pa v Jutranji kavi črtane besede obdrži in jih uporabi kot sredstvo dodajanja nove pomenske plasti. Zgodba sama govori o prepiru, ki ga imata zakonca med zajtrkom. Prečrtane besede predstavljajo tisto, kar pripovedovalka skuša prikriti: fizično nasilje partnerja in njeni neizgovorjeni poskusi upora. Gre torej za nazoren opis toksičnega razmerja, pri katerem skuša žrtev omiliti resnost situacije. V resnici obstajata dve različici zgodbe – ena, ki se prebere brez prečrtanega in ena, ki se prebere v celoti –, obe pa imata grenak priokus, saj se končata z obžalovanjem. Zahtevnost zgodbe zahteva večkratno branje. Predstavljam si tudi, da jo je težko brati na glas. Jutranja kava kot obred je na nek način znanilec, kako bo potekal dan. Prva zgodba v antologiji je medtem znanilec, da nas v nadaljevanju čaka dobra kratka proza.

 

2.) Aljoša Toplak: Lava lučka

 

Lava lučka je zgodba o dveh fantih, zadetih kot mambi, ki sedita v dnevni sobi s prižganim televizorjem in buljita v namizno svetilko. Aljoša to preprosto in izjemno banalno situacijo uporabi kot odskočno desko za filozofsko diskusijo o smislu (literarnega) ustvarjanja in zapuščini umetnika, ki bo slavo doživel šele po smrti. Prisotna je tudi izrazita metatekstualna komponenta. Slog je minimalizem par excellence – avtor z majhnim številom likov in nezapletenim dogajanjem v literarni obliki implementira načelo "manj je več". Dialog, v katerem se ponavljajo določeni izrazi, deluje enako hipnotično kot lučka, omenjena v naslovu. Zgodba je filozofska (na eni točki je omenjen Karl Popper), a dovolj poljudna, da ne odžene tistih, ki niso imeli prilike spremljati predavanj na filofaksu.

Kaj pa naj še zapišem? Manj je več.

 

3.) Tinkara Uršič Fratina: Guinness

 

Poleg zgoščevanja obstaja še ena spretnost pri pisanju kratke proze: zamolčevanje. To pomeni namerno izpuščanje detajlov in pojasnil v imenu vnašanja vrzeli, ki jih bralec dopolni z lastno interpretacijo. Takega pristopa se v svoji zgodbi poslužuje Tinkara. Guinness v osnovi govori o treh prijateljih v dublinskem pubu – Luki, Sari in Anji. Luka in Sara sta par, Anja pa je "third wheel", njuna osamljena spremljevalka. Kmalu se izkaže, da imata Luka in Anja skrito razmerje. Izkaže se tudi, da vzporedno tečeta dve zgodbi – ena se odvija v preteklosti, druga v sedanjosti. V slednji Sare ni na spregled, nazadnje je omenjena, ko Anja in Luka položita svečko na "sveže zakopan grob". Kaj se je zgodilo? To mora bralec uganiti sam. Guinness, tako kot Jutranja kava, zahteva več branj. Tukaj so ta tako rekoč obvezna, saj večina namigov sprva ostane neodkritih. Vzporedni zgodbi imata podoben, če ne celo isti dogajalni kraj in čas. Avtorica s tem spočetka prikrije dejansko časovno razcepljenost, iluzija ene zgodbe pa se razblini s koncem, ki je zaradi te iluzije tako še večje presenečenje, kot bi bilo sicer. Guinness se bere podobno kot kriminalka, od bralca zahteva zaupanje: da ne bo obupal pri prvih nejasnostih in da mu bodo te predstavljale motiv za iskanje odgovorov na osrednjo skrivnost.

 

4.) Mojca Petaros: Tržaška pravljica

 

Tržaška pravljica je zgodba o spoštovanju narave. Avtorica glede sporočila ne ovinkari. Prav tako ni subtilna glede primerjave med burjo, (nad)naravno silo, ki skuša prebivalce Trsta opozoriti nase in v njih prebuditi občutek ponosa, ter med družinskim članom (npr. teto), ki so ga/jo začeli pojmovati kot samoumevnega/samoumevno. Nekaterim bralcem takšna neposrednost morda ne bi prijala. Jaz nisem eden od njih. To, kar zgodba izgubi v diskretnosti, nadomesti s prijetno "feel-good" atmosfero in dinamičnimi, iskrivimi liki, med katerimi vsak, pa naj je še tako nepomemben, dobi svoje ime. Tržaška pravljica je, tako tako namiguje naslov, pravljica, preprosta zgodba s preprostim in lahko razumljivim sporočilom, primerna za vse starosti. In s tem ni nič narobe.

 

5.) Lara Gobec: O nekdanjih dekletih in teflonskih ploščah

 

Na tej točki je v antologiji že mogoče opaziti veliko raznolikost v formi samih zgodb. Lara, ki je sicer bolj znana kot pesnica, s svojo zgodbo pokaže še en pisateljski pristop – pesem v prozi. Dogajanja v zgodbi ni veliko: pripovedovalka sedi na pralnem stroju in razmišlja o ljudeh, ki jih je poslušala in katerih travme in bridke spomine je vpijala kot spužva. Spužva pa ne more vpijati v nedogled. Tuje skrbi jo dušijo in razžirajo, bolečina pa se pozna le na razbolelih prstih na pripovedovalkinih nogah. Fabula oz. samo dogajanje je v zgodbi zgolj podlaga za surove, metaforične podobe in poetične refleksije o medosebnih odnosih in lastnih strahovih. Pozna se, da je avtorica pesnica. S tem, ko zgodba poudari jezikovno-metaforično plat, izpade bolj iskreno in poglobljeno kot nekatere v-fabulo-bolj-usmerjene primerke, hkrati pa v prozo vnaša posebno vrsto estetskega užitka, značilnega za pesništvo. Še ena solidna.

 

6.) Jona Levar: O mačku, ki je hotel leteti

 

Zgodba O mačku, ki je hotel leteti je, tako kot Tržaška pravljica, preprosta feel-good zgodba, ki pa se ukvarja s še bolj banalnimi temami: s sanjami, razočaranjem, ljubeznijo in mački, ki ponoči skačejo naokoli. Prav tako pričujoča zgodba ne ovinkari glede sporočila, Jona bralca prepričuje, da je ljubezen med dvema osebama preprosta in da včasih ne moremo uresničiti svojih sanj. Gre za zelo očitno in nekam klišejsko sporočilo, ki ga avtorica žal ne uspe posredovati tako, da ne bi zgodba izpadla trivialna. Najbolj zanimiv aspekt je maček in (malo prisiljena) primerjava njegovih poskusov letenja med policami z neuresničenimi sanjami spečega para. Tega se je očitno zavedala tudi avtorica, saj velik del zgodbe zavzema ravno poročilo o njegovih skokih. Malo manj bi lahko napisala o razmišljanjih napol zaspanih ljudeh. Nekaj je na njej, a ni še čisto tam.

 

7.) Selma Skenderović: Orehova lupina

 

Selma, ena od dveh urednic antologije, nam postreže z zgodbo iz svojega prvenca Zakaj molčiš, Hava?. Avtorici so knjigo izdali kot zmagovalki Urške 2020. Ta podatek nam pove, kaj lahko pričakujemo od izbrane zgodbe. Orehova lupina je tragična in naturalistična pripoved o Verici, pripovedovalkini prijateljici s prekomerno težo. Zgodba spremlja počasen in boleč razpad njunega prijateljstva, h kateremu prispeva pojav Veričinih samodestruktivnih teženj. Odnos razpada po obrokih, prelomnice so označene z navedbami prijateljičinih kilogramov v kurzivi. Te navedbe gradijo napetost, pričakovanje Veričine smrti, ki pa ne pride v pričakovani obliki. Pomembno vlogo v zgodbi odigra oreh. Drevo pooseblja odnos med prijateljicama, ko se le-te začneta oddaljevati druga od druge, drevo zboli in tako kot sam odnos začne razpadati, dokler od njega ne ostanejo samo trpki spomini. Selma v Orehovi lupina dokaže, da ni postala "uršljanka" brez razloga – zgodba je tekoča, kritične točke pa odlično tempirane. Prav tako se avtorica s prizemljeno in srhljivo-realno tematiko spopade na zrel in skrben način, brez zdrsov v moraliziranje ali pretirano čustveno vznesenost. Še en vrhunec antologije.

 

8.) Rok Gominšek: Sprehod na leto

 

Tip se sprehodi do Mercatorja. Hodi, filozofira o supergah, stavnih listkih in sprehodih. Najkrajša zgodba v antologiji. Živ jezik, ki naslika živega lika. Nekaj posrečenih stavkov. Hoja v trgovino in nazaj se sprva ne zdi kot tema za zgodbo. A Rok zna. Poskočen slog iz dolgcajta naredi kratek cajt. Je to proza ali hip hop? Short story hip hop. Shop, walk to shop. Več se ne da povedat. Samo še enkrat prebrat. Je dost kratko, tako da se da.

 

9.) Katarina Gomboc Čeh: Velikonočna sobota

 

Zdi se mi, da kristjani v fikciji običajno nastopajo v eni od dveh vlog: kot simbol duhovne in moralne čistosti (če je avtor dela sam vernik) ali kot simbol nazadnjaštva in družbene togosti (če avtor ni vernik). V obeh primerih liku kristjanu ni omogočeno, da bi zaživel kot oseba, kot človek z realnimi željami, težavami in upi. Njegov namen je vedno biti slamnat vojščak v kulturni vojni. Ela in drugi liki v Velikonočni soboti Katarine G. C. k sreči niso simboli, ampak ljudje iz mesa in krvi. Zgodba spremlja velikonočni obred, ob katerem Eline misli uhajajo k preteklosti. Spominja se razpadlih romanc s starimi prijatelji in načrtov, ki jih nikoli ni uspela izvesti. Podobe iz starih časov (njena stara ljubimca Adam in Tomaž) jo preganjajo v sedanjosti. Edino, kar lahko stori, je, da pogoltne svoje razočaranje, da potlači svoje tiho koprnenje in se vrne v realnost. Liki, ki nastopajo v zgodbi, so resda kristjani, a avtorica ne dovoli, da bi to bila njihova edina značilnost. V današnjem politiziranem svetu, v katerem se zdi, da mora vsak (fiktivni ali resnični) človek biti simbol za nekaj, nas Ela, Adam in Tomaž spomnijo, da ti je dovoljeno samo obstajati, začeti družino in se kdaj pa kdaj zamisliti nad zamujenimi priložnostmi.

 

10.) Ana Lorger: Umazani kot

 

umazani kot ane lorger je estetsko najmanj prijeten prikaz življenja mladih v tej antologiji. neprijetnost je mogoče začutiti že na slovnični ravni – stavki so kratki, nagrmadeni so skupaj, kar pri bralcu vzbuja občutek anksioznosti. so tudi brez velikih začetnic… in brez presledkov pred tropičji. na vsebinski ravni se neprijetnost kaže v poraznem duševnem stanju glavnih junakinj, v morečem nesmislu njunih bednih življenj. na nek še posebno ušiv dan junakinji odkrijeta fascinacijo nad umazanijo v stanovanju, začneta slikati umazane kote in umivalnike in odpreta instagram profil. v enem dnevu imata že kar nekaj sledilcev, mogoče bosta lahko služili s tem? šit, soseda sesa! nič ne bo s tem. umazani kot na plastičen, nazoren način prikazuje ljudi, ki nimajo (več) nadzora nad svojimi življenji. utapljajo se v umazaniji tako dolgo, da jim ta postane domača, dokler si ne bodo dejansko želeli ostati v njej. tega utapljanja resda ni prijetno opazovati, a priznati moram, da se tudi pri meni poraja neke vrste fascinacija…

 

11.) Alex Kama Devetak: Skoraj bi že obupal

 

Tako kot Selma je tudi Alex prispeval zgodbo iz svojega prvenca (Nedaleč), izdanega v okviru Urške. Zmaga na tem natečaju je garancija kakovosti. Alex v svoji zgodbi piše o Frenku in vsem, kar je ta mladenič pripravljen storiti za lastno stanovanje. Frenk se bo na dolgo in široko zlagal o sebi in svojem ne-čisto-zavoženem-a-tudi-ne-ravno-idealnem življenju, vse, da bo naredil dober vtis na najemodajalko. Pripoved je humorna, a smeh je napet. V ozadju te pripovedi se namreč nahajajo namigi o tragediji, ki se je zgodila v Frenkovem domačem kraju. Namigi v bralcu gojijo občutek nelagodja. Iz tega nelagodja se porodi zanimanje: kaj se je zgodilo? Skoraj bi že obupal je znotraj zbirke Nedaleč del cikla zgodb, zgrajenih okoli tega dogodka. Brez drugih zgodb iz cikla umanjkajo pomembni detajli o prej omenjeni tragediji, kar pa ni pomanjkljivost – izpuščanje podatkov pripomore še k večjemu zanimanju. Slog je tekoč in zveni naravno. Lika sta živa, karikirana, a hkrati trodimenzionalna. Pri Branki, najemodajalki, je moteče edino to, da konstantno bere Frenkove misli. Natančnega bralca bo morda zmotila še nekonsistentnost v pravopisu Frenkovega vzdevka – je ta Marjo ali Marijo Špinel? A to so zgolj podrobnosti. Tudi pri Alexu ni težko uganiti, od kod mu nagrada.

 

12.) Hana Bujanović Kokot: Leseni mož

 

Hana, druga urednica antologije, piše o deklici in njenih gozdnih prijateljih. Iz tega opisa bi se dalo sklepati, da bo Leseni mož, podobno kot Tržaška pravljica, še ena feel-good family-friendly zgodba. Pa ni ne eno ne drugo. Gozdna motivika in fantastični element resda dajeta vtis pravljice. To, kar Lesenega moža iztrga iz cone bralčevega udobja, je motiv razpadle družine. Omenjeni motiv ne sili v ospredje, skriva se v mimoidočih impresijah in tako poraja nikoli odgovorjena vprašanja o vzroku razpada. O stanju doma v resnici izvemo toliko, kot če bi deklico in njeno depresivno mamo en dan mimogrede obiskali. Ker ni odgovora na vprašanje in ker tudi deklica, ki je morda premlada, da bi situacijo doma dodobra razumela, skriva morebitno žalost, je zgodba toliko bolj tragična. Omenjeni fantastični element spodbuja psihološko obarvane interpretacije. Deklica se na poti v drevesno hišico prelevi v lesenega moža iz naslova, v bajeslovnega zaščitnika gozda in njegovih prebivalcev. Nadene si trdo kožo, da bi pred živalmi izpadla močna in da bi jo te vzljubile in zanjo skrbele. Narava ji lahko nameni trenutek navidezne miline, ne more pa ji nadomestiti očeta. In ne more je rešiti pred padcem z lestve. Leseni mož je fantastično-, a hkrati naturalistično-impresionistična zgodba, polna prikritega pomena. Vsekakor pa ni feel-good ali family-friendly.

 

13.) Katarina Kolar: Vesna

 

Velik del prej obravnavanih zgodb je za doseganje želenega učinka uporabilo razne (moderne) pripovedne tehnike in slogovne posebnosti – brisanje besed, zamolčevanje, neupoštevanje pravopisa ipd. Bralec se mora nanje navaditi, ko pa mu to uspe, ga zgodbe nagradijo z uvidom, s katarzo v obliki estetskega užitka. Tako se je zdelo meni. Pri Vesni Katarine K. se mi žal zdi, da do tega občutka ne pride.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

Pripoved skuša replicirati raztresenost in mučno seznanjanje z dejstvi v primeru smrti ljubljene osebe, v tem primeru pripovedovalkine prijateljice po imenu Vesna. Da to doseže, se poslužuje pisanju neurejenih, disociativnih misli in hipnotičnemu ponavljanju glavne ugotovitve (Vesna je umrla.). Glede slednjega si je avtorica dala duška: polovico zgodbe predstavljajo četrt strani dolgi odstavki, sestavljeni zgolj iz tega stavka.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

Ti odstavki dobro prikažejo notranjo stisko pripovedovalke, a so hkrati tako dolgi in vizualno izstopajoči, da pri branju (se pravi, če jih bralec ne preskoči, kar pa bo zagotovo storil) predstavljajo oviro in konec koncev zgodbi le malo dodajo. Zgodba proti koncu opusti svoj posebni slogovni prijem in zaokroži svoje sporočilo, a to stori tako hitro in površno, da konec izpade antiklimaktičen. Do katarze ne pride. Morda je bil to namen, a jaz sem se po branju samo spraševal, v čem je bil sploh smisel.

Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.

 

14.) Tanja Špes: Polževi premisleki

 

Zadnja zgodba v antologiji, ki je le-tej posodila naslov, ima, podobno kot Larina, bolj malo fabule, tisto malo, kar je je, pa služi igri z jezikom. V tem primeru gre za personifikacijo polža. Iz tega procesa personifikacije dobimo več posrečenih stavkov, npr. o nošenju hiše s sabo, prepirih med moškim in ženskim delom osebnosti in "brezdomcih". Ti stavki lahko služijo kot malo nerodne metafore za zapečkarstvo, partnerske odnose in … brezdomce. Malo nerodne so zato, ker se v bistvu zdi, da zgodba ne dopušča dovolj prostora za interpretacijo. Ko govorim o "personifikaciji polža", govorim o dobesedni antropomorfizaciji polža kot živali, ne pa tudi o primerjavi človeka s polžem. Ker se zgodba naslanja bolj na prvo in ne toliko na drugo, si omeji razsežnosti besednih iger. Bralec iz besedila v resnici ne more razbrati metafore za zapečkarstvo subjekta, ker v bistvu ni nobenega podteksta – subjekt je vezan na svojo hišo, zato ker je dobesedno polž. Zgodba je pripoved človeškega polža, ne polžjega človeka. Zgodbi manjka prizemljenosti. Če bi avtorica razrahljala primere, bi spodbudila bralčevo sodelovanje. Tako pa zgodba bolj kot končan izdelek izpade kot rezultat vaje. Rezultat je sicer zanimiv, na čase celo zabaven, a to ni vedno dovolj.

 

***

 

Kot sem omenil na začetku, se Polževi razmisleki ob svojem izidu niso soočali s protestnimi pismi ali moralističnim zgražanjem, kot se je to zgodilo ob najavi izida Bog si ga drka na nas. To sicer pomeni, da se mora antologija mlade kratke proze bistveno bolj potruditi, da bodočega bralca opozori nase. Po svoje pa je odsotnost škandalov neke vrste blagoslov, saj se pri literarnokritični analizi lahko tako osredotočimo na samo vsebino. Le-ta pa dokazuje, da Polževi razmisleki škandala v resnici ne potrebujejo. Zgodbe so raznolike in povečini visoko kvalitetne. Bolj kot pri antologiji poeziji se kaže raznovrstnost v slogovnih pristopih: na voljo imamo straightforward opise vsakdanjega življenja, fantastično-obarvane pripovedi in (post)modernistične eksperimente s snovjo in sižejem. Med antologijama je opazna še razlika v literarnem posredovanju različnih oblik negotovosti mladih. Pesniki so glasni in grobi, udrihajo po družbi in vsem, kar smatrajo kot slabo. Prozaisti so medtem bolj tihi in umirjeni, v svojih zgodbah prikažejo več dejavnikov, ki prispevajo k tej negotovosti: skrhani medosebni odnosi, nestabilni viri dohodka, stanovanjska kriza in težave z duševnim zdravjem. Avtorji in avtorice antologije proze izpadejo ne kot oratorji, ki z neprijetnim in skoraj snobovskim odnosom odrivajo morebitne poslušalce, kot se to zdi pri antologiji poezije, ampak kot sogovorniki, ki z milejšo retoriko vabijo poslušalce k sebi. Seveda je nekaj izjem, a splošni vtis Polžjih razmislekov je ta, da so bralcu bolj prijazni. Gre tudi za uredniško bolje izpeljano in dodelano literarno delo. Upam, da sem s tem prispevkom uspel opozoriti nanj.

 

Dominik Lenarčič

TO BI LAHKO IZDALI TUDI VI ali FANTASTIČNI SVETOVI BOJANA EKSELENSKEGA

 

Si vedel, da obstajajo slovenski avtorji (znanstvene) fantastike? Na policah knjigarn jih morda še nisi opazil, v knjižnici pa si morda naključno koga našel. Dejstvo je, da je pri nas ta žanr zapostavljen. Zakaj? Zaradi majhne ponudbe. Zaradi majhne vidnosti. Zaradi majhne ... kvalitete?

Vse to pa ne pomeni, da je slovenska ZF mrtva. Letos bo Supernova (https://cld.si/supernova.html), revija za spekulativno fikcijo, s šestim letnikom praznovala pet let izhajanja. Portal Znanstvena fantastika (https://www.znanstvena-fantastika.si/) bo letos praznoval tretje leto obstoja. Tukaj je nekaj imen, ki prispevajo k obema:

- Jaka Tomc,

- Aljoša Toplak,

- Ivan Šokić,

- Andrej Ivanuša,

in nenazadnje avtor današnje knjige:

- Bojan Ekselenski.

Ekselenski (mimogrede, a ni to carsko ime?) je gotovo najplodovitejši avtor slovenske fantastike in znanstvene fantastike. V svoji samostojni pisateljski karieri je zgradil že kar zajetno bibliografijo "fantastičnih" del.  Današnji primerek je eno od teh del - zbirka kratkih zgodb z naslovom To se lahko zgodi tudi vam, izdana v samozaložbi leta 2019.

Zbirka je sestavljena iz petih ohlapno tematskih sklopov zgodb. Vsak sklop se zaključi s sliko gora – sprva ni čisto jasno, kaj to pomeni, a na koncu knjige vse postane jasno. Nekatere zgodbe bolj posegajo po fantastičnih elementih, nekatere malo manj, vsem pa je skupno to, da jim ni skupno nič - vsaka zgodba je unikat. Zgodba lahko predstavi prigode novih likov, ki si jih je izmislil avtor, lahko pa sledi znanim imenom znanstveno-fantastičnih romanov in filmov. Vinska arbitraža je zgodba slednjega kova, zanjo lahko rečem, da je pozitivno nora. V nekaterih je opaziti rahle sledove družbene kritike (Črvina vernih ali apokalipsa nevernih, Krogla). Povečini se zgledujejo po stvaritvah tujih avtorjev, z izjemo Slave za nesmrtnost, ki govori o tipičnem slovenskem pisatelju. Med bolj fantastičnimi bi izpostavil še naslednje zgodbe: Otroška napaka, Zmajska psihiatrija, Reload, Gospod predsednik in Terorist. Niso pa vse ujete v oblakih domišljijskega, zadnji sklop namreč sestavljata dve zgodbi, osnovani po resničnih dogodkih (Ukradeno darilo ter Hecnosti generalne inšpekcije in druge vojaške prigode), in potopis, kjer slike gora končno dobijo smisel.

To je bila predstavitev, zdaj pa še malo evalvacije. Pričujočemu delu žal manjka ostrine. Nekatere zgodbe so nedodelane oz. dajejo občutek, da so bile napisane na mah in niso bile večkrat prebrane. Ko občuješ z high-concept idejami, je dobro, da si za zgodbo vzameš čas. Vzemiva primer zgodbe Časovni kredit. V njej skuša zaposleni poslovnež Bogatin (haha) najti čas za svoje otroke. V ta namen podpiše pogodbo, ki bi mu dodelila dve dodatni uri na dan. Žal pa pogodbe ni prebral v celoti. To je super ideja za zgodbo, a bojim se, da končni izdelek le-te ni izkoristil v celoti. Zgodba predstavi časovni gimmick, poslovnež ga parkrat izkoristi, potem pa nanj kar pozabi. Zgodba se potem splazi do preobrata, ob katerem se še zdaj praskam po glavi. In medtem, ko je gospod Moneybags tekom celotne zgodbe tarnal nad svojo situacijo, sem se jaz spraševal: Kako je on občutil, da je dan za dve uri daljši? Je to vplivalo na njegov dnevni ritem? Kateri del dneva je bil daljši? Poleg tega jezik, uporabljen v tej (in kateri drugi) zgodbi, izapde nekam surov in izumetničen. Za samozaložniško knjigo je zbirka zgodb pravzaprav soliden izdelek, z nekaj "posebnostmi". Naslov uvoda ni na isti višini kot naslovi tematskih sklopov. Včasih se za končano zgodbo naslednja začne na novi strani, včasih pa ne. Naslovnica je lepo oblikovana, na zadnji strani pa se del belega besedila ne vidi zaradi svetlega ozadja. V oči mi je padla tudi naslednja nedoslednost v Zvezdnem otroku: mama Wunderkinda se iz Katjuše brez opozorila preimenuje v Ano.

Skratka: hibe so, a naj te nikar ne odvrnejo od te knjige. Zbirka To se lahko zgodi tudi vam ponuja razburljivo potovanje skozi izbor presunljivih fantastičnih svetov, potovanje, ki se lahko primerja kvečjemu z halucinogenimi drogami. Res je, da embalaža te LSD tabletke ni brez napak, a vedno je bolj važna vsebina. Izbrano knjigo, pa tudi druge, lahko najdeš in kupiš (oz. si izposodiš, ko bo to seveda spet možno) na avtorjevi spletni strani in preko Biblosa. Povezave najdeš spodaj.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljene povezave:

http://samozalozba.eu/ (avtorjeva stran)

https://www.biblos.si/avtor?q=Bojan%20Ekselenski