Polževi razmisleki, zbirka, ki predstavlja prozni ekvivalenti antologiji mlade poezije, že na prvi pogled daje vedeti, da ubira drugačen pristop kot Bog si ga drka na nas. Medtem, ko antologija poezije daje vtis črne Pandorine skrinjice, polne škandaloznih verzov in surovih ilustracij, antologija proze bodočega kupca pozdravlja z nežno belino in prijetnimi črno-belimi risbami. Če ju postavite skupaj, sta si kot jin in jang.
Zbirka proze je odziv na uspeh njej sorodne zbirke pesmi in na relativno nevidnost kratkih pripovedi mladih literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev pri nas. Ker izid ni spremljal noben škandal, bi vam malokdo (izjema so seveda avtorji, urednici in drugi sodelavci) zameril, da ste zanjo izvedeli šele zdaj. To krivico bom skušal popraviti s sledečo recenzijo. Tako kot zadnjič bom šel skozi vse prispevke in jih kritiško pretresel, potem pa bom še malo razmišljal o zbirki kot celoti. Pa dajmo!
1.) Nina Kremžar: Jutranja kava
Najpomembnejša stvar Ena
najpomembnejših stvari Ena od stvari, ki ti jih povejo na delavnicah
pisanja kratkih zgodb, je ta, da pomemben del procesa pisanja predstavlja
"zgoščevanje" oz. črtanje nepotrebnih besed in stavkov. Tako
kot pri poeziji tudi pri kratki prozi nobena beseda ne sme iti v nič. Seveda se
zgoščevanje v tem kontekstu razume kot brisanje – to, kar se zbriše, se v
končni zgodbi ne pojavi. Nina pa v Jutranji kavi črtane besede obdrži in
jih uporabi kot sredstvo dodajanja nove pomenske plasti. Zgodba sama govori o
prepiru, ki ga imata zakonca med zajtrkom. Prečrtane besede predstavljajo
tisto, kar pripovedovalka skuša prikriti: fizično nasilje partnerja in njeni neizgovorjeni
poskusi upora. Gre torej za nazoren opis toksičnega razmerja, pri katerem skuša
žrtev omiliti resnost situacije. V resnici obstajata dve različici zgodbe – ena,
ki se prebere brez prečrtanega in ena, ki se prebere v celoti –, obe pa imata
grenak priokus, saj se končata z obžalovanjem. Zahtevnost zgodbe zahteva
večkratno branje. Predstavljam si tudi, da jo je težko brati na glas. Jutranja
kava kot obred je na nek način znanilec, kako bo potekal dan. Prva zgodba v
antologiji je medtem znanilec, da nas v nadaljevanju čaka dobra kratka proza.
2.) Aljoša Toplak: Lava lučka
Lava lučka je zgodba o dveh fantih, zadetih kot mambi, ki sedita v dnevni sobi s prižganim televizorjem in buljita v namizno svetilko. Aljoša to preprosto in izjemno banalno situacijo uporabi kot odskočno desko za filozofsko diskusijo o smislu (literarnega) ustvarjanja in zapuščini umetnika, ki bo slavo doživel šele po smrti. Prisotna je tudi izrazita metatekstualna komponenta. Slog je minimalizem par excellence – avtor z majhnim številom likov in nezapletenim dogajanjem v literarni obliki implementira načelo "manj je več". Dialog, v katerem se ponavljajo določeni izrazi, deluje enako hipnotično kot lučka, omenjena v naslovu. Zgodba je filozofska (na eni točki je omenjen Karl Popper), a dovolj poljudna, da ne odžene tistih, ki niso imeli prilike spremljati predavanj na filofaksu.
Kaj pa naj še zapišem? Manj je več.
3.) Tinkara Uršič Fratina: Guinness
Poleg zgoščevanja obstaja še ena spretnost pri pisanju kratke proze: zamolčevanje. To pomeni namerno izpuščanje detajlov in pojasnil v imenu vnašanja vrzeli, ki jih bralec dopolni z lastno interpretacijo. Takega pristopa se v svoji zgodbi poslužuje Tinkara. Guinness v osnovi govori o treh prijateljih v dublinskem pubu – Luki, Sari in Anji. Luka in Sara sta par, Anja pa je "third wheel", njuna osamljena spremljevalka. Kmalu se izkaže, da imata Luka in Anja skrito razmerje. Izkaže se tudi, da vzporedno tečeta dve zgodbi – ena se odvija v preteklosti, druga v sedanjosti. V slednji Sare ni na spregled, nazadnje je omenjena, ko Anja in Luka položita svečko na "sveže zakopan grob". Kaj se je zgodilo? To mora bralec uganiti sam. Guinness, tako kot Jutranja kava, zahteva več branj. Tukaj so ta tako rekoč obvezna, saj večina namigov sprva ostane neodkritih. Vzporedni zgodbi imata podoben, če ne celo isti dogajalni kraj in čas. Avtorica s tem spočetka prikrije dejansko časovno razcepljenost, iluzija ene zgodbe pa se razblini s koncem, ki je zaradi te iluzije tako še večje presenečenje, kot bi bilo sicer. Guinness se bere podobno kot kriminalka, od bralca zahteva zaupanje: da ne bo obupal pri prvih nejasnostih in da mu bodo te predstavljale motiv za iskanje odgovorov na osrednjo skrivnost.
4.) Mojca Petaros: Tržaška pravljica
Tržaška pravljica je zgodba o spoštovanju narave. Avtorica glede sporočila ne ovinkari. Prav tako ni subtilna glede primerjave med burjo, (nad)naravno silo, ki skuša prebivalce Trsta opozoriti nase in v njih prebuditi občutek ponosa, ter med družinskim članom (npr. teto), ki so ga/jo začeli pojmovati kot samoumevnega/samoumevno. Nekaterim bralcem takšna neposrednost morda ne bi prijala. Jaz nisem eden od njih. To, kar zgodba izgubi v diskretnosti, nadomesti s prijetno "feel-good" atmosfero in dinamičnimi, iskrivimi liki, med katerimi vsak, pa naj je še tako nepomemben, dobi svoje ime. Tržaška pravljica je, tako tako namiguje naslov, pravljica, preprosta zgodba s preprostim in lahko razumljivim sporočilom, primerna za vse starosti. In s tem ni nič narobe.
5.) Lara Gobec: O nekdanjih dekletih in teflonskih ploščah
Na tej točki je v antologiji že mogoče opaziti veliko raznolikost v formi samih zgodb. Lara, ki je sicer bolj znana kot pesnica, s svojo zgodbo pokaže še en pisateljski pristop – pesem v prozi. Dogajanja v zgodbi ni veliko: pripovedovalka sedi na pralnem stroju in razmišlja o ljudeh, ki jih je poslušala in katerih travme in bridke spomine je vpijala kot spužva. Spužva pa ne more vpijati v nedogled. Tuje skrbi jo dušijo in razžirajo, bolečina pa se pozna le na razbolelih prstih na pripovedovalkinih nogah. Fabula oz. samo dogajanje je v zgodbi zgolj podlaga za surove, metaforične podobe in poetične refleksije o medosebnih odnosih in lastnih strahovih. Pozna se, da je avtorica pesnica. S tem, ko zgodba poudari jezikovno-metaforično plat, izpade bolj iskreno in poglobljeno kot nekatere v-fabulo-bolj-usmerjene primerke, hkrati pa v prozo vnaša posebno vrsto estetskega užitka, značilnega za pesništvo. Še ena solidna.
6.) Jona Levar: O mačku, ki je hotel leteti
Zgodba O mačku, ki je hotel leteti je, tako kot Tržaška pravljica, preprosta feel-good zgodba, ki pa se ukvarja s še bolj banalnimi temami: s sanjami, razočaranjem, ljubeznijo in mački, ki ponoči skačejo naokoli. Prav tako pričujoča zgodba ne ovinkari glede sporočila, Jona bralca prepričuje, da je ljubezen med dvema osebama preprosta in da včasih ne moremo uresničiti svojih sanj. Gre za zelo očitno in nekam klišejsko sporočilo, ki ga avtorica žal ne uspe posredovati tako, da ne bi zgodba izpadla trivialna. Najbolj zanimiv aspekt je maček in (malo prisiljena) primerjava njegovih poskusov letenja med policami z neuresničenimi sanjami spečega para. Tega se je očitno zavedala tudi avtorica, saj velik del zgodbe zavzema ravno poročilo o njegovih skokih. Malo manj bi lahko napisala o razmišljanjih napol zaspanih ljudeh. Nekaj je na njej, a ni še čisto tam.
7.) Selma Skenderović: Orehova lupina
Selma, ena od dveh urednic antologije, nam postreže z zgodbo iz svojega prvenca Zakaj molčiš, Hava?. Avtorici so knjigo izdali kot zmagovalki Urške 2020. Ta podatek nam pove, kaj lahko pričakujemo od izbrane zgodbe. Orehova lupina je tragična in naturalistična pripoved o Verici, pripovedovalkini prijateljici s prekomerno težo. Zgodba spremlja počasen in boleč razpad njunega prijateljstva, h kateremu prispeva pojav Veričinih samodestruktivnih teženj. Odnos razpada po obrokih, prelomnice so označene z navedbami prijateljičinih kilogramov v kurzivi. Te navedbe gradijo napetost, pričakovanje Veričine smrti, ki pa ne pride v pričakovani obliki. Pomembno vlogo v zgodbi odigra oreh. Drevo pooseblja odnos med prijateljicama, ko se le-te začneta oddaljevati druga od druge, drevo zboli in tako kot sam odnos začne razpadati, dokler od njega ne ostanejo samo trpki spomini. Selma v Orehovi lupina dokaže, da ni postala "uršljanka" brez razloga – zgodba je tekoča, kritične točke pa odlično tempirane. Prav tako se avtorica s prizemljeno in srhljivo-realno tematiko spopade na zrel in skrben način, brez zdrsov v moraliziranje ali pretirano čustveno vznesenost. Še en vrhunec antologije.
8.) Rok Gominšek: Sprehod na leto
Tip se sprehodi do Mercatorja. Hodi, filozofira o supergah, stavnih listkih in sprehodih. Najkrajša zgodba v antologiji. Živ jezik, ki naslika živega lika. Nekaj posrečenih stavkov. Hoja v trgovino in nazaj se sprva ne zdi kot tema za zgodbo. A Rok zna. Poskočen slog iz dolgcajta naredi kratek cajt. Je to proza ali hip hop? Short story hip hop. Shop, walk to shop. Več se ne da povedat. Samo še enkrat prebrat. Je dost kratko, tako da se da.
9.) Katarina Gomboc Čeh: Velikonočna sobota
Zdi se mi, da kristjani v fikciji običajno nastopajo v eni od dveh vlog: kot simbol duhovne in moralne čistosti (če je avtor dela sam vernik) ali kot simbol nazadnjaštva in družbene togosti (če avtor ni vernik). V obeh primerih liku kristjanu ni omogočeno, da bi zaživel kot oseba, kot človek z realnimi željami, težavami in upi. Njegov namen je vedno biti slamnat vojščak v kulturni vojni. Ela in drugi liki v Velikonočni soboti Katarine G. C. k sreči niso simboli, ampak ljudje iz mesa in krvi. Zgodba spremlja velikonočni obred, ob katerem Eline misli uhajajo k preteklosti. Spominja se razpadlih romanc s starimi prijatelji in načrtov, ki jih nikoli ni uspela izvesti. Podobe iz starih časov (njena stara ljubimca Adam in Tomaž) jo preganjajo v sedanjosti. Edino, kar lahko stori, je, da pogoltne svoje razočaranje, da potlači svoje tiho koprnenje in se vrne v realnost. Liki, ki nastopajo v zgodbi, so resda kristjani, a avtorica ne dovoli, da bi to bila njihova edina značilnost. V današnjem politiziranem svetu, v katerem se zdi, da mora vsak (fiktivni ali resnični) človek biti simbol za nekaj, nas Ela, Adam in Tomaž spomnijo, da ti je dovoljeno samo obstajati, začeti družino in se kdaj pa kdaj zamisliti nad zamujenimi priložnostmi.
10.) Ana Lorger: Umazani kot
umazani kot ane lorger je estetsko najmanj prijeten prikaz življenja mladih v tej antologiji. neprijetnost je mogoče začutiti že na slovnični ravni – stavki so kratki, nagrmadeni so skupaj, kar pri bralcu vzbuja občutek anksioznosti. so tudi brez velikih začetnic… in brez presledkov pred tropičji. na vsebinski ravni se neprijetnost kaže v poraznem duševnem stanju glavnih junakinj, v morečem nesmislu njunih bednih življenj. na nek še posebno ušiv dan junakinji odkrijeta fascinacijo nad umazanijo v stanovanju, začneta slikati umazane kote in umivalnike in odpreta instagram profil. v enem dnevu imata že kar nekaj sledilcev, mogoče bosta lahko služili s tem? šit, soseda sesa! nič ne bo s tem. umazani kot na plastičen, nazoren način prikazuje ljudi, ki nimajo (več) nadzora nad svojimi življenji. utapljajo se v umazaniji tako dolgo, da jim ta postane domača, dokler si ne bodo dejansko želeli ostati v njej. tega utapljanja resda ni prijetno opazovati, a priznati moram, da se tudi pri meni poraja neke vrste fascinacija…
11.) Alex Kama Devetak: Skoraj bi že obupal
Tako kot Selma je tudi Alex prispeval zgodbo iz svojega prvenca (Nedaleč), izdanega v okviru Urške. Zmaga na tem natečaju je garancija kakovosti. Alex v svoji zgodbi piše o Frenku in vsem, kar je ta mladenič pripravljen storiti za lastno stanovanje. Frenk se bo na dolgo in široko zlagal o sebi in svojem ne-čisto-zavoženem-a-tudi-ne-ravno-idealnem življenju, vse, da bo naredil dober vtis na najemodajalko. Pripoved je humorna, a smeh je napet. V ozadju te pripovedi se namreč nahajajo namigi o tragediji, ki se je zgodila v Frenkovem domačem kraju. Namigi v bralcu gojijo občutek nelagodja. Iz tega nelagodja se porodi zanimanje: kaj se je zgodilo? Skoraj bi že obupal je znotraj zbirke Nedaleč del cikla zgodb, zgrajenih okoli tega dogodka. Brez drugih zgodb iz cikla umanjkajo pomembni detajli o prej omenjeni tragediji, kar pa ni pomanjkljivost – izpuščanje podatkov pripomore še k večjemu zanimanju. Slog je tekoč in zveni naravno. Lika sta živa, karikirana, a hkrati trodimenzionalna. Pri Branki, najemodajalki, je moteče edino to, da konstantno bere Frenkove misli. Natančnega bralca bo morda zmotila še nekonsistentnost v pravopisu Frenkovega vzdevka – je ta Marjo ali Marijo Špinel? A to so zgolj podrobnosti. Tudi pri Alexu ni težko uganiti, od kod mu nagrada.
12.) Hana Bujanović Kokot: Leseni mož
Hana, druga urednica antologije, piše o deklici in njenih gozdnih prijateljih. Iz tega opisa bi se dalo sklepati, da bo Leseni mož, podobno kot Tržaška pravljica, še ena feel-good family-friendly zgodba. Pa ni ne eno ne drugo. Gozdna motivika in fantastični element resda dajeta vtis pravljice. To, kar Lesenega moža iztrga iz cone bralčevega udobja, je motiv razpadle družine. Omenjeni motiv ne sili v ospredje, skriva se v mimoidočih impresijah in tako poraja nikoli odgovorjena vprašanja o vzroku razpada. O stanju doma v resnici izvemo toliko, kot če bi deklico in njeno depresivno mamo en dan mimogrede obiskali. Ker ni odgovora na vprašanje in ker tudi deklica, ki je morda premlada, da bi situacijo doma dodobra razumela, skriva morebitno žalost, je zgodba toliko bolj tragična. Omenjeni fantastični element spodbuja psihološko obarvane interpretacije. Deklica se na poti v drevesno hišico prelevi v lesenega moža iz naslova, v bajeslovnega zaščitnika gozda in njegovih prebivalcev. Nadene si trdo kožo, da bi pred živalmi izpadla močna in da bi jo te vzljubile in zanjo skrbele. Narava ji lahko nameni trenutek navidezne miline, ne more pa ji nadomestiti očeta. In ne more je rešiti pred padcem z lestve. Leseni mož je fantastično-, a hkrati naturalistično-impresionistična zgodba, polna prikritega pomena. Vsekakor pa ni feel-good ali family-friendly.
13.) Katarina Kolar: Vesna
Velik del prej obravnavanih zgodb je za doseganje želenega učinka uporabilo razne (moderne) pripovedne tehnike in slogovne posebnosti – brisanje besed, zamolčevanje, neupoštevanje pravopisa ipd. Bralec se mora nanje navaditi, ko pa mu to uspe, ga zgodbe nagradijo z uvidom, s katarzo v obliki estetskega užitka. Tako se je zdelo meni. Pri Vesni Katarine K. se mi žal zdi, da do tega občutka ne pride.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Pripoved skuša replicirati raztresenost in mučno seznanjanje z dejstvi v primeru smrti ljubljene osebe, v tem primeru pripovedovalkine prijateljice po imenu Vesna. Da to doseže, se poslužuje pisanju neurejenih, disociativnih misli in hipnotičnemu ponavljanju glavne ugotovitve (Vesna je umrla.). Glede slednjega si je avtorica dala duška: polovico zgodbe predstavljajo četrt strani dolgi odstavki, sestavljeni zgolj iz tega stavka.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Ti odstavki dobro prikažejo notranjo stisko pripovedovalke, a so hkrati tako dolgi in vizualno izstopajoči, da pri branju (se pravi, če jih bralec ne preskoči, kar pa bo zagotovo storil) predstavljajo oviro in konec koncev zgodbi le malo dodajo. Zgodba proti koncu opusti svoj posebni slogovni prijem in zaokroži svoje sporočilo, a to stori tako hitro in površno, da konec izpade antiklimaktičen. Do katarze ne pride. Morda je bil to namen, a jaz sem se po branju samo spraševal, v čem je bil sploh smisel.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
14.) Tanja Špes: Polževi premisleki
Zadnja zgodba v antologiji, ki je le-tej posodila naslov, ima, podobno kot Larina, bolj malo fabule, tisto malo, kar je je, pa služi igri z jezikom. V tem primeru gre za personifikacijo polža. Iz tega procesa personifikacije dobimo več posrečenih stavkov, npr. o nošenju hiše s sabo, prepirih med moškim in ženskim delom osebnosti in "brezdomcih". Ti stavki lahko služijo kot malo nerodne metafore za zapečkarstvo, partnerske odnose in … brezdomce. Malo nerodne so zato, ker se v bistvu zdi, da zgodba ne dopušča dovolj prostora za interpretacijo. Ko govorim o "personifikaciji polža", govorim o dobesedni antropomorfizaciji polža kot živali, ne pa tudi o primerjavi človeka s polžem. Ker se zgodba naslanja bolj na prvo in ne toliko na drugo, si omeji razsežnosti besednih iger. Bralec iz besedila v resnici ne more razbrati metafore za zapečkarstvo subjekta, ker v bistvu ni nobenega podteksta – subjekt je vezan na svojo hišo, zato ker je dobesedno polž. Zgodba je pripoved človeškega polža, ne polžjega človeka. Zgodbi manjka prizemljenosti. Če bi avtorica razrahljala primere, bi spodbudila bralčevo sodelovanje. Tako pa zgodba bolj kot končan izdelek izpade kot rezultat vaje. Rezultat je sicer zanimiv, na čase celo zabaven, a to ni vedno dovolj.
***
Kot sem omenil na začetku, se Polževi razmisleki ob svojem izidu niso soočali s protestnimi pismi ali moralističnim zgražanjem, kot se je to zgodilo ob najavi izida Bog si ga drka na nas. To sicer pomeni, da se mora antologija mlade kratke proze bistveno bolj potruditi, da bodočega bralca opozori nase. Po svoje pa je odsotnost škandalov neke vrste blagoslov, saj se pri literarnokritični analizi lahko tako osredotočimo na samo vsebino. Le-ta pa dokazuje, da Polževi razmisleki škandala v resnici ne potrebujejo. Zgodbe so raznolike in povečini visoko kvalitetne. Bolj kot pri antologiji poeziji se kaže raznovrstnost v slogovnih pristopih: na voljo imamo straightforward opise vsakdanjega življenja, fantastično-obarvane pripovedi in (post)modernistične eksperimente s snovjo in sižejem. Med antologijama je opazna še razlika v literarnem posredovanju različnih oblik negotovosti mladih. Pesniki so glasni in grobi, udrihajo po družbi in vsem, kar smatrajo kot slabo. Prozaisti so medtem bolj tihi in umirjeni, v svojih zgodbah prikažejo več dejavnikov, ki prispevajo k tej negotovosti: skrhani medosebni odnosi, nestabilni viri dohodka, stanovanjska kriza in težave z duševnim zdravjem. Avtorji in avtorice antologije proze izpadejo ne kot oratorji, ki z neprijetnim in skoraj snobovskim odnosom odrivajo morebitne poslušalce, kot se to zdi pri antologiji poezije, ampak kot sogovorniki, ki z milejšo retoriko vabijo poslušalce k sebi. Seveda je nekaj izjem, a splošni vtis Polžjih razmislekov je ta, da so bralcu bolj prijazni. Gre tudi za uredniško bolje izpeljano in dodelano literarno delo. Upam, da sem s tem prispevkom uspel opozoriti nanj.
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar