Prevod zgodbe objavljam z dovoljenjem avtorja.
Bil si na poti domov, ko si umrl.
Bila je prometna nesreča. Nič posebno omembe vrednega, a vseeno smrtonosna. Za sabo si pustil ženo in dva otroka. Bila je neboleča smrt. Reševalci so naredili vse, da bi te rešili, a brez uspeha. Tvoje telo je bilo tako uničeno, da je bilo tako zate bolje, verjemi mi.
In takrat si spoznal mene.
"Kaj … kaj se je zgodilo?" si vprašal. "Kje sem?"
"Umrl si," sem rekel neposredno. Nima smisla mencati z besedami.
"Videl sem … tovornjak. Drsel je …"
"Ja," sem rekel.
"U-umrl sem?"
"Ja. A naj ti ne bo hudo. Vsi enkrat umrejo," sem rekel.
Ozrl si se naokoli. Ničesar ni bilo. Samo ti in jaz. "Kaj je ta kraj?" si vprašal. "Je to onostranstvo?"
"Bolj ali manj," sem rekel.
"Si ti bog?" si vprašal.
"Ja," sem odvrnil. "Jaz sem Bog."
"Moja žena … moja otroka," si rekel.
"Kaj z njimi?"
"Bodo v redu?"
"To rad vidim," sem rekel. "Pravkar si umrl in tvoja glavna skrb je za tvojo družino. To ti je dobra stvar."
Pogledal si me z očaranostjo. Tebi nisem izgledal kot Bog. Izgledal sem kot moški. Ali mogoče ženska. Morda neka nejasna figura avtoritete. Bolj podoben srednješolskemu učitelju kot pa vsemogočnemu.
"Ne skrbi," sem rekel. "V redu bodo. Tvoja otroka se te bosta spominjala kot popolnega v vsakem oziru. Nista imela časa, da bi te zasovražila. Tvoja žena bo na zunaj jokala, a bo naskrivaj olajšana. Bodiva iskrena, vajin zakon je razpadal. Če ti je kaj v uteho, se bo zaradi olajšanosti počutila zelo krivo."
"O," si rekel. "Kaj se potem zgodi zdaj? Ali grem v nebesa ali pekel ali kaj?"
"Ne v eno, ne v drugo," sem rekel. "Reinkarniran boš."
"A," si rekel. "Torej so imeli hindujci prav."
"Vse religije imajo po svoje prav," sem rekel. "Sprehodi se z mano."
Sledil si mi na sprehodu skozi nič. "Kam greva?"
"V bistvu nikamor," sem rekel. "Samo lepo je, če med pogovorom hodiva."
"V čem je potem smisel?" si vprašal. "Ko se bom ponovno rodil, bom nepopisan list, mar ne? Dojenček. Moje izkušnje in vse, kar sem v tem življenju storil, bo tako brez pomena."
"Nikakor!" sem rekel. "V sebi imaš vse znanje in izkušnje vseh tvojih prejšnjih življenj. Zdaj se jih pač ne spomniš."
Prenehal sem hoditi in te objel okoli ramen. "Tvoja duša je bolj veličastna, čudovita in gromozanska, kot si lahko predstavljaš. Človeški um lahko vsebuje le majhen del tega, kar si. To je kot če bi vtaknil prst v kozarec vode, da bi preveril, ali je ta topla ali hladna. V posodo daš majhen del sebe in ko jo prineseš nazaj ven, si pridobil vse izkušnje, ki jih je ta imela."
"Zadnjih 48 let si bil v človeku, tako da se še nisi raztegnil in občutil preostanek tvoje izjemne zavesti. Če bi ostala tukaj dovolj dolgo, bi se začel spominjati vsega. A nima smisla početi tega med vsakim življenjem."
"Kolikokrat sem bil torej reinkarniran?"
"O, velikokrat. Veliko velikokrat. In to v veliko različnih življenj," sem rekel. "Tokrat boš kitajsko kmečko dekle v letu 540 n. št."
"Čakaj, kaj?" si zajecljal. "Pošiljaš me nazaj v času?"
"No, tehnično ja. Čas, kot ga ti poznaš, obstaja le v tvojem vesolju. Tam, od koder jaz prihajam, so stvari drugačne."
"Od koder ti prihajaš?" si rekel.
"O, seveda," sem pojasnil. "Prihajam od nekod. Nekod drugje. In obstajajo takšni, kot sem jaz. Vem, da boš hotel izvedeti, kako je tam, ampak, iskreno, ne bi razumel."
"O," si rekel, malo razočaran. "Čakaj malo, če sem reinkarniran v druga časovna obdobja, potem sem se lahko kdaj srečal s seboj."
"Lahko. To se ves čas dogaja. In ker se obe življenji zavedata le sami sebe, sploh ne veš, da to tega pride."
"V čem je potem smisel?"
"Resno?" sem vprašal. "Resno? Ti sprašuješ mene po smislu življenja? Ni to malo stereotipno?"
"No, saj je legitimno vprašanje," si vztrajal.
Pogledal sem te v oči. "Smisel življenja, razlog, zakaj sem ustvaril to vesolje, je, da bi ti dozorel."
"Misliš človeštvo? Želiš, da mi dozorimo?"
"Ne, samo ti. To celotno vesolje sem ustvaril zate. Z vsakim novim življenjem rasteš in zoriš ter postajaš večji in močnejši intelekt."
"Samo jaz? Kaj pa vsi ostali?"
"Nobenega drugega ni," sem rekel. "V tem vesolju sva samo ti in jaz."
Odsotno si me pogledal. "Ampak vsi ljudje na Zemlji …"
"Vsi so ti. Različne inkarnacije tebe."
"Čakaj. Jaz sem vsi!?"
"Že začenjaš dojemati," sem rekel in ti čestital z udarcem po hrbtu.
"Jaz sem vsak človek, ki je kdaj živel?"
"Ali ki bo kdaj živel, ja."
"Jaz sem Abraham Lincoln?"
"In tudi John Wilkes Booth si," sem dodal.
"Jaz sem Hitler?" si rekel, zgrožen.
"In milijoni, ki jih je ubil."
"Jaz sem Jezus?"
"In vsi, ki so mu sledili."
Umolknil si.
"Vsakič, ko si nekoga ustrahoval, si ustrahoval sebe. Vsako dejanje dobrote, ki si ga naredil, si naredil sebi. Vsak srečen in žalosten trenutek, ki ga je kdaj doživel kateri koli človek, si ali boš, doživel ti."
Dolgo si razmišljal.
"Zakaj?" si me vprašal. "Zakaj bi vse to storil?"
"Ker boš nekoč postal tak kot jaz. Ker to tudi si. Si eden moje vrste. Si moj otrok."
"Vau," si rekel, osupel. "Torej praviš, da sem bog?"
"Ne. Ne še. Fetus si. Še vedno rasteš. Ko boš odživel vsa človeška življenja skozi ves čas, potem boš dovolj zrastel, da se boš lahko rodil."
"Torej celotno vesolje," si rekel, "je samo …"
"Jajce," sem odgovoril. "Zdaj je čas za tvoje naslednje življenje."
In poslal sem te na pot.
***
Izvirnik:
https://galactanet.com/oneoff/theegg_mod.html
Prvotno objavljeno v Nebulae, letnik XIII, številka 1 (pomlad 2024).
Dominik Lenarčič
