Vladimir in Estragon čakata pred knjigarno. Zjutraj jima je zanesljiv vir prišepnil, da lahko v večernih urah pričakujeta slavnostno otvoritev tretjega dela Kraljemorčeve kronike Patricka Rothfussa v ljubljanskem Konzorciju. Končno! Po več kot desetih letih, vneto pričakovani zaključek serije! Gospoda se napotita v prestolnico in se usedeta pod drevo nasproti knjigarne. Tam preživita dopoldan … in popoldan … in dobršen del večera. Ljudje hodijo mimo in se čudijo nenavadnima posameznikoma pod drevesom. Ko pade noč in ko se približa ura zaprtja knjigarne, se eden od njiju opogumi in stopi do recepcije.
»Oprostite,« ta začne. »povedali so nama, da bodo danes zvečer razkrili novo knjigo Patricka Rothfussa …«
»Danes še ne, gospod,« mu odgovori receptor. »Danes še ne.«
S to informacijo se razočarana gospoda vrneta domov. A naslednjo jutro jima tisti zanesljivi vir spet naznani prihod tretje knjige. In Didi in Gogo se zjutraj ponovno namestita pod drevo pred knjigarno in vneto pričakujeta novo knjigo.
Nekoč sem počel isto kot Beckettova junaka. Želel sem si epske fantazijske pripovedi, ki bi me prevzela, a ki hkrati ne bi obsegala več kot tri knjige, saj ne maram (pre)dolgih serij. Na mah sem kupil prvi in drugi del Kraljemorčeve kronike. Takrat sta se mi zdeli vredni tistih 40 evrov, ki sem jih zapravil zanju. Požrl sem ju. Všeč sta mi bili. In ker sta mi bili všeč, sem čakal na tretjo. Čakal sem, vneto sem čakal na Kamnita vrata. Tudi mnogi drugi so čakali. Počasi, eden za drugim, so začeli odhajati. Dovolj so imeli večletnega čakanja, prelomljenih obljub in lažnih datumov izidov. Tako smo tam pod drevesom ostali samo mi trije. Didi, Gogo in jaz. Kmalu sem se čakanja naveličal še jaz. Vstal sem in odšel domov. Doma sem knjigi pospravil v predal, kjer sta nabirali prah vse do dneva, ko sem ju vzel ven, da bi ju prodal. Danes nista več v moji lasti.
Za Patricka Rothfussa, nekoč zlatega dečka fantazijskega žanra, si verjetno že slišal, čeprav si vmes nanj mogoče že pozabil. O njem in vsebini njegovega sage v treh (mogoče bi bilo bolj pravilno, če rečem dveh) delih zato ne bom izgubljal besed. V primeru, da bi vseeno rad izvedel več, te usmerjam na odličen esej Aljoše Toplaka[1], v katerem se avtor posveča zgodbi in pomanjkljivostim Kraljemorčeve kronike. Tisto, kar je pomembno za pričujoči prispevek, je to, da po več kot desetletju trajajočem in še vedno ne zaključenem premoru med zadnjo knjigo (Modrijanov strah, prvotno izdan leta 2011) in zaključkom predvidene trilogije o tretji knjigi še vedno ni ne duha ne sluha. V tem času smo Slovenci dali skozi kar 6 vlad. Sergej Hvala, slovenski prevajalec serije, je imel čas pripraviti nov prevod Gospodarja prstanov in Silmarilliona. Mimogrede, enako dolgo na zaključek serije čaka še tistih nekaj oboževalcev Pesmi ognja in ledu Georgea R. R. Martina, še enega fantazijskega pisca, ki je nekoč užival spoštovanje bralcev in kolegov, a se danes nanj še komaj kdo spomni. Pri Martinovih delih se vsaj kažeta bogastvo likov in literarnega sveta, ki sta do vele-premora vsaj do neke mere upravičevala obseg samih knjig in več let trajajoče premore med njihovim izidom. S tem bogastvom pride prestiž, česar si Rothfuss po mojem mnenju ni prislužil. Prej citirani Toplakov prispevek te bo opozoril na plitvost zgodbe in sveta v njegovi seriji, zaradi katere se bo potencialni bralec morda pri branju večkrat počutil ogoljufanega. Tretja knjiga teh težav morda ne bi rešila, a imeli bi vsaj zaključeno serijo knjig. Tako pa smo bralci med letoma 2011 in 2025 imeli dovolj časa, da smo ugotovili, da Patrick Rothfuss v bistvu nikoli ni bil wunderkind, prej povprečen pisec povprečne in precenjene fantazije. Leta 2023 je uspel izdati novo obstransko knjigo v seriji (se pravi, spin-off) z naslovom The Narrow Road Between Desires, za katero se je izkazalo, da v bistvu ni nova, ampak da gre za predelavo novele The Lightning Tree iz leta 2014. Po tolikem času si še nove zgodbe ne more izmisliti. Mladinska knjiga se (kolikor jaz vem) prevoda še ni lotila, niti se ni lotila prevoda zgodbe o Auri The Slow Regard of Silent Things (2014). Rothfussovo serijo so očitno odpisali ne samo naši bralci, ampak tudi naši založniki …
Ob pisanju sem se spomnil prispevka na blogu Neila Gaimana[2] (ta je resda tudi izgubil naše spoštovanje, a on vsaj nima nezaključenih serij), v katerem je ta izpostavil, da je nepravično pričakovati novih knjig od Martina. Po svoje ima Gaiman prav. Rothfuss in Martin nam ne dolgujeta novih knjig. Mi pa njima ne dolgujemo svojega denarja. 3 leta bi še šlo, po 14 letih pa noben izgovor ne zaleže več. Po tolikem času se stranke začnejo upravičeno spraševati, kaj za vraga se vendar dogaja. Nekateri imajo dovolj. Odidejo. Glede na to, kakšen odnos imata Rothfuss in Martin do svojih bralcev, je to naš edini primeren odziv.
Nek (ne nujno zanesljiv) vir mi je prišepnil, da knjiga izide do konca tega leta. Usliši moj nasvet, dragi bralec, odpravi se domov!
Dominik Lenarčič
[1] Aljoša Toplak: Patrick Rothfuss, fast food fantazija. Objavljeno 16. julija 2018 na spletnem blogu Znanstvena fantastika. https://www.znanstvena-fantastika.si/2018/07/patrick-rothfuss-knjige-ki-potegnejo.html
[2] Neil Gaiman: Entitlement Issues… Objavljeno 12. maja 2009 na spletnem blogu na avtorjevi spletni strani. https://journal.neilgaiman.com/2009/05/entitlement-issues.html
