Kakšen je obraz rasizma? Pravi obraz rasizma? Ga
vidimo v obubožanih soseskah? V premožnih predmestjih? Je ta obraz viden ali
ne? Je mogoče pokazati nanj in ga izpostaviti? Se mogoče giblje v sencah, pod krinko
navidezne korektnosti? Vsa ta vprašanja se mi porajajo ob pregledu novic o protestih
onstran luže. Porajajo se mi tudi ob pogledu na knjigo z naslovom Imenovali
so jo dvoje src pisateljice Marlo Morgan.
Fiktivno pripoved, kot v predgovoru prizna tudi
avtorica sama, je v slovenskem prevodu Vere Čertalič prvič izšla leta 1996 pri
založbi Ocean/Eno, nosilki Pižamovih prevodov del R. J. Palacio (Čudo in njeni
spinoff-i). Leta 2017 je doživela ponatis. Govori o odisejadi pripovedovalke, Američanke srednjih let, čez Avstralsko celino. Pot opravi v spremstvu
pripadnikov ogroženega plemena avstralskih staroselcev – t.i. "Resničnega
ljudstva". Na poti se nauči zavreči verige sodobnega
hiperkapitalističnega sveta in naveže stik z neokrnjeno naravo.
Knjige nisem prebral do konca. Uspel sem zaužiti
kakšno četrtino, nato pa me je od te poduhovljene mineštre začel boleti trebuh
in sem preskočil na zaključek. Kratka poglavja, ki jih jaz običajno štejem kot
prednost, saj se v gorah besedila hitro izgubim, niso pomagala. Prezrl sem
opozorila. To, da avtorica v epigrafu med drugimi citira tudi samo sebe, sem
prezrl. Njen nerealistični odziv na to, ko so ji pripadniki ljudstva sežgali vse imetje, sem prezrl. Preostale nerealistične odzive
"civiliziranega človeka" sem prav tako prezrl. Sčasoma se mi je
nepristen in osladen način izražanja pripovedovalke priskutil. Prenehal sem
brati. Včasih bi vztrajal še pri tako očitno slabi knjigi, tokrat pa si
preprosto nisem hotel odžirati časa.
S tem se moje ukvarjanje s knjigo ni končalo. Želel
sem se pozanimati o avtorici. Kdo je ta Marlo Morgan in kaj ona ve o
Aboridžinih? No, hiter pregled njene strani na Wikipediji
in sledeči proces poizvedovanja
sta v odgovor ponudila naslednje: figo. Marlo Morgan v resnici nima pojma o
njih. Fiktivna pripoved je bila ravno to: fiktivna pripoved brez enega samega
zrna resnice. "Resnično ljudstvo" ni bilo resnično (spremno pismo
starešine na koncu knjige tako postane krepka zaušnica). Potovanje prek puščave
se ni nikoli zgodilo. Verjetno gre za napihnjeno reportažo o turističnem
ogledu.
Kmalu po izidu knjige so se nekateri začeli oglašati. Staroselci
se niso strinjali z idealizirano predstavitvijo njihovega načina življenja. Morganova
se je morala opravičiti za njene laži. Kljub opravičilu pa je 8 let po izidu
prve knjige izšlo nadaljevanje. Nič se ni naučila.
Rasizem ima dva obraza: na enega si nariše svastiko in
z njim paradira po ulicah, na drugega pa obesi dobrohoten nasmešek. Kaj je ta knjiga dosegla? Predstavila nam je izmaličeno podobo oškodovanih, domnevnih divjakov, ki da ne poznajo mesne omake.
Knjige nisem prebral v celoti. Jo bom zdaj, ko vem,
kar vem, prebral do konca?
Pa kaj še.
Dominik Lenarčič
Viri in dodatno branje:
Ni komentarjev:
Objavite komentar