 |
| Posnetek zaslona: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/ |
Na prehodu med novembrom in decembrom bi se moral v dvoranah Cankarjevega doma letos odvijati 36. slovenski knjižni sejem. Hodniki bi morali biti natrpani s polnimi stojnicami in hitečimi obiskovalci. Naokoli bi morala tekati razposajena mularija. Sejem bi moral biti eden od glavnih dogodkov leta. A letos ga ni bilo. Cankarjev dom je bil prazen. Nekaj se je govorilo o spletni trgovini in posnetkih dogodkov, a ne morem sigurno reči, da se je sploh odvijal kakšen sejem. V medijih vse do konca sejma nisem zasledil nobene objave o njem. O čem pa naj bi poročali? Out of sight, out of mind, I guess.
Kristalno jasno mi je, zakaj ga niso izvedli. Praznična nakupovalna mrzlica (vročica?) ni dobra smrt. Človeška življenja so konec koncev bolj pomembna kot cifre in vzpenjajoča se črta na grafu. Ko so oznanili spletno različico sejma, sem bil ambivalenten: kot študent bibliotekarstva sem vedel, da bo to nekaj pomembnega, a hkrati nisem našel zadostnega razloga, da bi mi bilo mar. Mar bi mi bilo kvečjemu za tri spletne dogodke in za opravljene seminarske naloge. Kupil ne bi nič, imam preveč slabih izkušenj s spletnim nakupovanjem knjig. A ni super, ko lahko fizično pristopiš do človeka iz mesa in krvi, mu daš keš, in takoj dobiš tisto, po kar si prišel?
No, na zadnji dan sem preko posrednika v familiji le naročil dva naslova Mladinske knjige, pa še takrat samo zato, ker sem enega rabil za študij, drugega pa sem pač imel na seznamu. Postopek je bil čisto brezoseben: naročil sem knjigi, čakal kak teden, potem pa sta se pojavili na našem pragu. Medlega popusta ne bom omenjal. Poštnina ga je izničila. Rečem lahko vsaj to, da sta dobri knjigi.
Spadam med Gorenjce. Sem v toksičnem razmerju s svojimi bankovci – preprosto se ne morem ločiti od njih. Letošnje leto ni bila izjema (bila je ena velika izjema na vseh drugih področjih). Stiskač sem bil tudi na prejšnjih sejmih, brez dobrega razloga. Želim si, da bi takrat kupil eno knjigo več. Želim si tudi, da je ne bi takoj popihal domov, ko sem naredil kljukico za faks. Toliko stvari bi lahko še doživel.
Zdaj je, kar je. Mogoče se bo naslednje leto spet pojavila priložnost.
Dominik Lenarčič
