Živimo v norem svetu. Krasnem norem svetu. Svetu, kjer lastne užitke in dobrobit postavljamo pred vsem. Svetu, kjer se ne menimo za nepravične strukture. Svetu, kjer se ne menimo za napovedi mrke prihodnosti, a rade volje te napovedi uporabimo pri osebnih spopadih. Najsi si determinist ali vernik v svobodno voljo, ne gre zanikati, da živimo v krasnem norem svetu.
Moj izvod Huxleyjevega magnum opusa, v izdaji za Maturo 2017, je skupaj z deli Zamjatina in Orwella eno od starejših del v "Airstrip Ena" - na tej stezi je pristal istočasno z žepnico 1984. Tri klasične antiutopije predstavljajo temelj moje podzbirke. Verjamem, da mi ni treba podrobneje predstavljati vsebine in tem Krasnega novega sveta. Avtomatizacija proizvajanja ljudi. Sodobni kastni sistem. Komercializem z roko v roki s kulturo hedonizma. Promiskuiteta. Skrito nezadovoljstvo. Trk kultur. Smrt kot izhod iz družbenega kolesja. Če si maturiral leta 2017 ali če si samo vzel knjigo v roke, si se že srečal z vsem tem.
Krasni novi svet Aldousa Huxleyja je podoben drugim antiutopijam (še posebej tistim, katerim je bil za zgled 😉). Prihaja pa do nekaterih razlik. Nebeški nadzornik Mustafa Mond za razliko od Dobrotnika nima status božanstva. Boga je zamenjala resnična zgodovinska oseba, ki je oblikovala 20. in 21. stoletje (tukaj se lahko odločiš, če gre za Forda ali Freuda). Krasna nova družba zajema kar cel svet. Protagonisti, katerih propad je neizbežen, so kar trije, in vsak od njih se sreča z drugačnim koncem: Bernard Marx je izgnan. Helmholtz Watson se vrne v svojo službo. Divjak John pa s svojim samomorom povzroči škandal o primernosti tem eseja na maturi. Svetovna država medtem obstoji, saj so državljani pregloboko zakoreninjeni v svoje determinirane psihološke procese.
V resničnem svetu pa se Krasni novi svet od drugih antiutopij razlikuje po tem, da njegove vsebine niso v celoti izkoristili za ideološke obračune, vsaj ne do tolikšne mere kot Orwella. Isto ne morem reči za sam naslov dela, ki je postal sinonim za nezaželeno družbeno situacijo v kakršnem koli smislu. Postal je bolj pomemben kot vsebina. Bolj pomemben kot kritika raje, ki v nenehnem iskanju sreče poganja kapitalistični stroj, pri tem pa se ne ozira na nesmiselnost takšnega neskončnega podviga. In bolj pomemben od dejstva, da se je v pisanju proze dobro izogibati govoričenju. Zamjatinu sem očital pretirano rabo vezajev, Huxleyju pa očitam razvlečene diskusije o stanju sveta. Show, don't overtell. Resno, zgodba se začne šele s 4. ali 5. poglavjem, tisti prepir med Johnom in Mondom pa zavzema skoraj pol knjige. Vseeno ni tako slabo kot pri nekaterih drugih Huxleyjevih delih (bral sem njegovo antitezo Krasnemu novemu svetu z naslovom The Island, ki vsebuje 1% zgodbe in 99% antropoloških esejev).
Živimo v krasnem norem svetu. Delno smo si sami krivi, da je
tako nor, delno pa tudi ne. Vprašanje pa je, če smo pripravljeni pogledati
onstran lastnega praga, onstran samega naslova knjige, in se prepirati glede
česa kaj bolj pomembnega kot ideoloških drobnarij. Rad bi verjel, da smo zmožni
tega. A sprašujem se, če je sploh še čas za upanje ...
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar