"Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava."
Raz 8,7
Kmalu nas ne bo več. V filmih so si ta dogodek predstavljali kot trk meteorita, kot jedrsko vojno ali nekaj podobnega. Hecno, oba primera imata nekaj z ognjem. Gasilec sem, navajen sem človeških grozot. Človeških. Roke se mi potijo. Tipkovnica je mastna. Moral jo bom spet razstaviti. Pravzaprav ne vem, zakaj to počnem. Sedim v prašni sobi v svojem zanikrnem stanovanju in tipkam svoje tegobe v Word. Nima smisla. Nikogar ne bo, da bi to prebral. Kmalu nas ne bo več. Žge me v nos. Vroče je.
Klic smo dobili zjutraj, na čisto navaden torek. Goreče stanovanje v bližnjem mestu, nič neobičajnega. Fantje smo se oblekli, se vrgli v tovornjak, jaz sem nato nekaj časa preklinjal bogatina v audiju, naj se umakne z intervencijske poti, in naposled smo odrinili. Pot do tja tudi ni bila kaj posebna, slabo asfaltirana cesta skozi travnike in redka drevesa. Poleg mene na desni je sedel prostovoljec Miha, star kakih 20 let, skuštranih las in mozoljastega obraza. Slišal sem, da želi postati vrtnar. V šali sem ga opomnil na ironijo, on pa se mi je začel živčno krohotati.
"Vse je enkrat prvič, fantič," sem mu rekel. "Prej, ko dobiš jeklene živce, bolje zate".
V odgovor sem dobil samo: "Hm".
Tudi prav, sem si mislil, ne maram klepetulj.
Redka drevesa so zamenjale hiše. Cesta je bila popolnoma prazna. Zapuščena. In ko sem zagledal v daljavi dim, sem vedel, da nekaj ni v redu. Nekaj je bilo v barvi. Bila je nenavadna. Temna, modrikasta. Strupena. Pogledal sem Miho in vidil, da se mu je pospešil srčni utrip. Jekleni živci, fantič, sem si mislil. Pravzaprav bom iskren z vami, moji lastni živci so se že malce mehčali. Na cesti so stali ljudje, grabila jih je panika. Kričali so. Umaknili so se, še preden sem lahko potrobil. Mislil sem si, da ti ljudje še nikoli niso videli požara. A to ni bilo vse, globje smo šli, več je bilo teh paničnih prikazni. Še več ljudi, prestrašenih ljudi. Upočasnil sem. Trobil sem kot nor. Kot da nas niso opazili! Kako to, da ne opaziš gasilskega tovornjaka! Brodili smo skozi, počasneje, kot bi si želel.
Kar sem vam opisal sem videl že neštetokrat. To je zgolj ena od posebnosti homo sapiensa, ki nam pač otežuje delo. V takih primerih lahko ohranim jeklene živce. Tisti dan je bilo drugače. Naše polžje počasno potovanje skozi gruče ljudi mi je omogočilo podrobnejši pregled dogajanja. Nekateri od njih so jokali, enega sem videl sključenega na pragu stanovanja s spuščeno glavo in iztegnjenimi rokami. Molil je. Dlje ko sem gledal, več sem videl. Dva sta iz stanovanja grobo vlekla televizor. Enega sem videl, kako je sosedu grozil z nožem. V neki zakotni ulici sem nekoga videl početi nekaj nepojmljivega. Nek norec se je smejal. Šipe so pokale. Grmelo je. Kaos. Bolesten kaos in njegova bolestna glasbena spremljava. Spet sem pogledal Miho. Njemu je bilo še bolj nelagodno. Ubožec. Pogledal sem nazaj in videl, da so bili tudi fantje na trnih.
Zdaj smo bili že skoraj na cilju, naravnost je bila slepa ulica. Z leve je prihajal tisti modrikast dim. Pogoltnil sem. Tukaj smo. Zavil sem na kraj dogodka.
"Pizda!"
Prepričan sem, da sem to izrekel. Verjetno je bila to v tistem trenutku edina primerna izjava. Ne vem, od tistega trenutka naprej me je spomin zapustil. Vem le, da v svojem življenju nisem videl česa podobnega. Je bil tisto požar? Glede na okoliščine bi kdo drug rekel "ja. Sam bi glede te besede imel zadržke. Ta stvar ni bila kakšna naravna pogruntavščina, kaj šele človeška. Kje je tu kemija? Znanost? Ta stvar je bila živa! Spomin se mi vrača. Prvinski šok je bil mimo. Od osuplosti sem skoraj pozabil ustaviti tovornjak. Žgalo me je v nos. Vroče mi je bilo. Vroče je bilo tudi Mihi. Videl sem, da ga grabi strah, a je fant le ohranil jeklene živce. Videl sem mu na njegovem obrazu. Njegov pogum me je zbudil s transa. Fante sem z nekaj spodbude spravil na noge. Zunaj smo vsi otrpnili. Potrebovali smo nekaj časa, da predelamo situacijo.
"Dobro," sem rekel po kaki minuti, "pa začnimo".
Spomnim se, da smo se trudili ves dan in še dlje. Spomin me glede tega ne vara. Poklicali smo okrepitve iz vseh bližnjih, nato še daljnih mest. Vse zaman. Ta stvor se ni pustil ukrotiti, pa če bi izčrpali vse reke, jezera in morjá tega sveta. Eden za drugim so tovariši odložili cevi, naposled še jaz. Ko zreš v žrelo pogube, je obup neizbežen. Stal je samo še prostovoljec.
"Pozabi, Miha," sem mu skušal dopovedati, "nima smisla".
Ni si dal dopovedati. Ne vem, ali ga je zares gnal pogum ali zgolj neumnost. Do zdaj je gorelo že pol mesta. Verjetno bi nadaljeval, če mu ne bi zmanjkalo vode.
Ko pogledam skozi okno, vidim prizor iz Razodetja. Saj, to ni nič drugega kot božje posredovanje. S čim smo si to zaslužili? Ne vem, najbrž z vsem. Kmalu nas ne bo več.
Detektor dima se je sprožil. Tuli. Žge me v nos. Vroče je.
Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 5., št. 8 (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-C1I2TVU4?ty=2020).
Dominik Lenarčič
