 |
| Ulov iz Konzorcija |
Novica, da bo najnovejše bone za zagon gospodarstva mogoče izkoristiti tudi za kulturne storitve oz. za nakup knjig, je bila zame, in za mnoge druge, dobrodošla novica. Veselje je bilo pri meni v resnici dvojno, saj sta se razveselila oba dela mojega jaza:
Bibliofil v meni je bil vesel, ker je lahko na mah pridobil večje število knjig za svojo zbirko.
Gorenc v meni je bil prav tako vesel, saj so z bonom pridobljene knjige praktično zastonj - ni mu bilo treba vleči večjih vsot iz tošla.
Ob končanem obisku Konzorcija sta bila sicer oba zadovoljna, a ne toliko, kot bi lahko bila – Bibliofil si je želel, da bi lahko v torbo spravil še kakšno knjigo, Gorenc pa je tiho negodoval nad tem, da Bibliofilova lakota ni bila potešena.
Oba pa sta ob pogledu na bolj skromno bero iz knjigarne pomislila: Mater, so knjige drage! In koliko jih je!
Knjige so drage. Predrage. Golobov Virus v trdi vezavi trenutno stane skoraj 40 evrov – definitivno več, kot bi bil ti, bralec, verjetno pripravljen odšteti za žanrsko književnost (saj to je že luksuzen izdelek!). Ali pa za katerokoli knjigo. Večina knjig v knjigarni stane nekje med 20 in 40 evrov, s povprečno vrednostjo 25, kar je malo preveč za impulzivni nakup. Ljudje še vedno hočejo brati in ker so cene takšne, kakršne pač so, grejo rajši v knjižnico. Prebivalec Slovenije naj bi si na leto izposodil približno 12 knjig, kupil pa 2 ali 3 (statistika iz Ruglja, 2019). Na trgu so seveda tudi bistveno cenejše knjige, a s ceno zna pasti tudi kvaliteta. Dejansko pa bi lahko našli tudi slabe knjige z visoko ceno … 20 evrov je zame tista maksimalna meja sprejemljivosti, karkoli nad to mejo, pa že začne Gorenca boleti želodec. A Bibliofil ima lakoto po knjigah in žal velik del knjig na njegovem seznamu presega to mejo. Vsaka od štirih zgoraj fotografiranih knjig je bila bližje 30 evrom kot 20. Pravzaprav je bil kar izziv najti dovolj knjig in ravno pravšnje knjige, da ne bi bilo potrebno zajetno doplačilo. Če ne bi bil jaz tako zahteven bralec, in bi kupoval same žepnice, bi bila bera verjetno večja.
Problem pa ni samo, da so knjige drage, ampak tudi to, da jih je preveč. Na leto v Sloveniji izide približno 3000 knjig, dejansko jih izide nekje med 5000 in 6000, a le pol jih je za širšo publiko (statistika spet iz Ruglja, 2019). 3000 knjig je kljub vsemu za našo malo državico kar veliko. Vsaj meni se tako zdi ... Naval (novih) naslovov je precejšen, ko Bibliofil vstopi v knjigarno, se mu zvrti zaradi nepregledne ponudbe. Ko si opomore, gre domov (preveč mu je slabo, da bi ostal in kaj kupil) in doda 2 ali 3 knjige na svoj seznam želja. Knjig pa ne dodaja v nedogled, jih tudi odstranjuje – žal to redko naredi zato, ker je te knjige že pridobil, pogosteje zato, ker je že minilo toliko časa, da se mu nakup ne lušta več. In zato, ker mu Gorenc ne dovoli v enem mesecu kupiti več kot dve knjigi. Slovenski bralec se utaplja v vsebinah, rešilni jopiči v obliki knjižnih priporočil in orodij, kot so Dobreknjige.si, pa komajda pomagajo. Eno je mačehovski odnos do slovenske knjige, drugo pa preprosto nezmožnost, da bi še naprej lahko plaval po tem gostem morju.
Malo sem zagrenjen, to si verjetno že uganil. Razen tega, da naj Slovenci malo manj pišemo in da naj se že enkrat ukine davek na knjigo, ne morem predlagati ničesar. Bibliofil in Gorenc sta oba utrujena od vseh notranjih bojev. Izkoriščenje bonov je bil redek trenutek knjižnega veselja, v resnici edini v tem letu. Knjižnega sejma letos namreč spet ni bilo. Ko sem slišal novico, sem bil apatičen. Zakaj? En vzrok je otopelost zaradi jeze nad ljudmi, ki svobodo cenijo bolj kot življenje in ga zato grenijo nam ostalim, drug vzrok pa ugotovitev, da se mi na koncu leta ne ljubi več kupovati knjig, saj sem jih že skozi leto dovolj dobil. In ker bi na letošnjem neobstoječem sejmu lahko samo kupoval knjige, druženje pa zaradi razmer odpade, nimam razloga, da bi mi bilo mar. Verjetno bom pogledal kakšno predavanje ali intervju, če bom imel čas. To je pa tudi to.
Nočem, da bi se ta zapis o slovenskih knjigah tako kot vsak drugi končal na grenki noti, a ne spomnim se ničesar lahkotnega ali duhovitega.
Dominik Lenarčič
Rugelj, S. (2019). Krčenje: diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo: 2008-2020. Cankarjeva založba.
