"It was the pit—the maelstrom—the ultimate abomination. Carter, it was the unnamable!"
H. P. Lovecraft: The Unnamable
Oče mrko zre v ostanke kosila na svojem krožniku. Vem, kaj sledi taki tišini. Izgubljena prisebnost, razbiti krožniki, boleče glasilke. Zlomljena srca. Zaradi adrenalina mi je že slabo. Želodec nerodno meša brozgo v meni. Kaj sem ti storil, oče? Saj nisem jaz kriv, da mame ni več. Nisem jaz trčil v rit njenega avta in jo poslal v graben. Mogoče bi si tokrat moral ti izprašati vest. Oče še vedno zre v svoj krožnik. Ne vem, kako dolgo lahko še prenesem to zatišje pred viharjem. Nekaj bi moral reči. "Kaj ti je zdaj?" ali "Boš spet kaj razbil?" Nič ne rečem. Ne najdem poguma za očitke. Pogleda me v oči. Zdaj zdaj se bo spet začelo! Saj je sama takrat ugotovila, da nam je zmanjkalo mleka. Pozabil si ji povedati. Sama se je odpeljala v trgovino. Sama. Pričakujem očetov izbruh. Namesto tega dobim samo mlačno, utrujeno izjavo:
"Anže, mislim da je čas."
Stopam za očetom. Glede na svojo starost je nepričakovano zagnan. Skoraj neučakan. Ko stopiva s trave na potko, se skoraj neslišno šelestenje trave umakne drobljenju kamenčkov. Sijajno modro nebo brez oblakov prekrijejo zaplate krošenj mešanega gozda. Gozdni šum deluje pomirjevalno. Kot da me oče ne bi vodil neznano kam. Naenkrat spregovori:
"Si kaj slišal o sosedovi Mariji?"
Spomnim se pripovedke, ki jo je z mano delil njen vnuk Luka. Z babico sta šla v gozd nabirat gobe. Luka je zaostajal. Mislil je, da je videl srno. Ko se je obrnil, babice ni bilo več na spregled. Jasno, da ga je prevzel prvinski otroški strah. Ostal je sam. Zapustili so ga. Zdaj bo padla noč, potem pa bojo prišli volkovi in ga požrli. Takrat je zaslišal krik. Volk! Ne, to ni volk. Skozi podrast se je prebila babica. Zvrnila se je na hrbet. Nekaj je momljala. Luka se ji je preplašen približal. Babičin obraz je bil bled. Njene oči so okamnele. Iz njenih ust se je slišalo: "Sam hudič … sam hudič". Luka je urno stekel v vas in s sabo pripeljal mamo. Skupaj sta jo privlekla nazaj domov in jo spravila v posteljo. Doma so pričakovali, da se bo še isti dan pomirila in povedala, kaj je videla. Verjetno jo je samo prestrašila kakšna srna, mogoče celo volk. Babica je že stara, njeni živci pa krhki. Bo že v redu.
Od takrat je minil en teden. Marija Hribar še vedno momlja tisto o hudiču. To sem izvedel od Lukove mame. Brez te informacije se z Lukovo zgodbico ne bi dolgo ukvarjal. Tako pa lahko samo premlevam …
"No?"
Očetov osoren glas me v hipu zdrami.
"J-j-ja. Sem slišal zanjo."
"Tisto, kar je videla, ni bila srna. Kaj šele volk. Ne, jaz vem, kaj je videla."
"Kaj pa je videla?"
Oče se ustavi. Kako si ga vendar drznem vprašati? Zdaj bo začel! Oče k sreči ne izbruhne. Samo strmi v praznino. Nekaj trenutkov molče stojiva, nato pa oče spet spregovori:
"Ko je umrla tvoja mama, sem bil izgubljen. V moji glavi je bila nepopisna praznina."
Za kratek čas umolkne. Preseneča me, kako priseben je. To mu ni podobno.
"Na dan novice sem se odpravil v gozd. Upal sem, da se mi bodo na poti razjasnile misli."
Stopava čez korenine. Na tleh rastejo jurčki.
"Lazil sem po hribu. Vzpenjal sem se kot v starih časih."
Vzpenjava se. Brodiva skozi podrast.
"Takrat sem našel brezno. In v njem …"
Pot nama prestreže črviva lesena ograja. Ena deska je že odpadla. Oče tiho zakolne. Videti je zamišljen.
"Veš, to ograjo sem postavil jaz. Takrat, ko si bil ti še majhen. Nisem hotel, da ga kdo vidi."
"Vidi koga?"
Oče mi ne odgovori. Namesto tega stopi skozi vrzel v ograji. Sledim mu. Naenkrat zaslišim najbolj nenaraven zvok v mojem življenju. Neko umazano, zdrizasto, sluzasto mlaskanje. Srkanje! Kaj je to?!
Oče spregovori: "Anže, to je najina skrivnost. In moje darilo tebi."
S trdo roko me potisne proti breznu. Na robu instinktivno pogledam dol.
Sam hudič.
Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 6, št. 11.
Dominik Lenarčič
