Proti njemu je drvel avtomobil, črna alfa, ki se je komaj izognila otroku na cesti. Preden se je lahko zavedal, kaj se dogaja, ga je že zbil. Noge so mu samovoljno poletele v zrak. Trebuh se mu je sploščil na nosu avtomobila. Glava mu je priletela v spodnji kot vetrobrana, udarec mu je pred oči priklical drobne kristale svetlobe. S sunkom je poletel v zrak. Po sekundi lebdenja je pristal na hrbtu na trdem asfaltu. Oči je imel odprte. Gledal je poletno nebo brez oblakov, videl pa ga ni več.
Lenart Šelih je pravkar doživel svojo smrt. Videnje ga je vrglo nazaj v naslednjega v vrsti, mladeniča z narobe obrnjeno čepico. Lenart bi ga skoraj podrl.
"Ejga!" je izjavil ta mladenič in Lenartu pomagal vstati. "To mora bit' pa hudo!"
Lenart ni odgovoril, saj je bil še zmeraj v šoku. Ko mu je ženska srednjih let v barvitih oblačilih govorila, kako mu bodo njena očala na stojalu omogočila vpogled v čas njegove smrti, si je mislil, da gre za ceneni trik. Ni si predstavljal, da bo videl tako živ, realističen prizor. Zakaj je temu triku sploh nasedel? Zaradi dolgčasa? Preobilice denarja? Preveč alkohola v krvi? Praznične ekstaze? Vse te misli so mu v hipu šle skozi glavo, nato pa se mu je porodilo grozljivo vprašanje: "Sem res videl svojo smrt?"
Ta misel je Lenarta, sicer urejenega moškega 30. let, ki je zdaj izgledal bolj kot bleda prikazen, povlekla ven iz šotora. Svež zrak in tržna mrzlica mu nista uspeli pregnati misli iz glave. Začel je hoditi. Kar je videl, je bilo nedvomno resnično. Potreboval je kako minuto, da se je iztrgal morbidni otopelosti. Po hitrem premisleku situacije je prišel do sklepa: izogibati se mora cestam. Stopil je na pločnik. Naenkrat mu je tok misli prekinil oster zvok na levi.
Dominik Lenarčič
