Pešec za pot od filofaksa do ljubljanske avtobusne postaje potrebuje nekje okoli 20 minut. Če gre verjeti Google Zemljevidom, razdalja znaša približno 1 kilometer in pol – premalo, da bi za to najel kolo ali počakal na trolo, a vseeno malo preveč za hojo. Malo preveč, ne dovolj, da bi iskal alternative. Sicer pa bi ti po tem, ko si večji del dneva preživel za klopjo, malo gibanja vseeno dobro delo.
Torej potrpiš. Čas hoje skušaš smotrno izkoristiti. Preveriš sporočila na telefonu. Poklepetaš s kolegom, s katerim si deliš del poti. Ali pa poješ jabolko, ki ti je še ostalo od malice. Če se odločiš za tretje, boš prej ali slej moral najti koš za ogrizek. V takšni situaciji sem se nekoč znašel jaz. Hodil sem po Slovenski cesti in iskal koš. Razmišljal sem, ali naj poiščem poseben koš za biološke odpadke ali naj ogrizek preprosto odvržem v prvo kanto, ki jo najdem. Ker so bili na moji poti samo koši za mešane smeti in ker sem itak moral uloviti bus, sem si dovolil manjši državljanski prekršek in se odločil za drugo opcijo. Prvi koš na moji poti je stal pod streho pri križišču med Slovensko in Šubičevo cesto.
Imam morda neobičajno navado, da pogledam v notranjost smetnjaka, preden kaj vržem vanj. Verjetno zato, da preverim, da ni že zvrhan, zagotovo ne zato, ker bi pričakoval, da bom v njem našel kaj zanimivega. Tisti dan mi je ta navada omogočila, da sem v smetnjakovi notranjosti res nekaj našel. Šlo je za prizor, ob katerem ljudje mojega kova ne ostanejo in ne bi smeli ostati ravnodušni, saj se njihove kariere in življenja vrtijo okoli tega predmeta.
Dragi bralec, v tistem košu sem našel knjigo. Rumeno mehko vezano dobro ohranjeno fantazijsko knjigo v nemščini. Točnega naslova se ne spomnim (mislim, da je bilo nekaj v zvezi z noži?), a to ni tisto pomembno vprašanje. Kaj hudiča je počela tam? Jaz sem lahko samo ugibal. Je bil defekten izvod? Se jo je lastnik naveličal? Tudi to v bistvu ni pomembno. Pomembno je, da sem našel knjigo v smeteh. In da sem jo vzel ven, malo pobrisal (k sreči je bila še razmeroma čista in suha) in odnesel domov, razmišljajoč, v kakšni družbi živimo, da do tega sploh pride. Nisem fetišist, vem, da je knjiga hočeš nočeš kos blaga, s katerim lahko lastnik potem, ko ga kupi, počne karkoli hoče. Ker je šlo za žanrsko knjigo, je bil to verjetno eden od vsaj tisoč primerkov. Kdor pa je vsaj enkrat v svojem življenju v roke vzel knjigo ali se celo tako ali drugače posvetil njihovemu preučevanju, pisanju in/ali izdajanju, ve, da knjiga ni samo potrošniški material. Zakaj bi drugače zganjali vik in krik, ko jo nekdo vrže na grmado?
Dovolj o tem, zgodba se tukaj ne konča. Knjige nisem nameraval obdržati, niti je nisem imel namen prebrati. Nemškega jezika kljub vseživljenjskemu trudu nikoli nisem uspel osvojiti, prav tako nisem želel začeti s še eno knjižno serijo. Prav tako je ni imelo smisla skušati prodati, saj kupci knjig vedno iščejo ene in iste vrste knjig, za nakupe naključnih knjig pa se le redko odločijo. Na koncu sem jo ob naslednjem obisku filofaksa odložil v fakultetno knjigobežnico, v upanju, da jo bo vzel kak mimoidoči študent germanistike ali kak popotnik iz nemško govorečega sveta.
S tem, ko sem knjigo odložil na zanjo bistveno bolj primerno mesto, sem mislil, da je ne bom nikoli več videl. A vendar zgodbe še vedno ni konec.
Nekateri oddelki na filofaksu imajo na hodnikih škatle, ki služijo kot nabiralniki za tiskovine in ponekod tudi seminarske naloge. Nek drugi dan, ko je po prej opisani dogodivščini že minilo nekaj časa, sem se sprehajal po enem od teh hodnikov. Moralo je biti eno od zadnjih let, ki sem jih še imel preživeti kot študent na fakulteti. Naenkrat na tem hodniku srečam starega prijatelja. Ne, ni bil kolega, niti ni bil eden od profesorjev. Pravzaprav sploh ni bil človek. Bila je knjiga. Rumena mehko vezana fantazijska knjiga v nemščini, na las podobna tisti, ki sem jo nekoč izvlekel iz koša za smeti. Sliši se neverjetno, ampak je res. Stala je na enem od nabiralnikov, z naslovnico obrnjeno proti meni. Tokrat se mi ni niti malo sanjalo, kako in zakaj se je znašla tam. Ker pa sem pisec, moram vsaj poskusiti. Rekel bi, da me je knjiga še zadnjič pred mojim odhodom s fakultete skušala pozdraviti in se mi zahvaliti za vse, kar sem zanjo storil. Res je, da imajo knjige svoja življenja samo v prenesenem pomenu, a boljše razlage se ne spomnim in se tudi ne bom skušal spomniti. Nekaj sekund sem še zrl v knjigo, potem pa sem se obrnil od nje in nadaljeval pot.
In tukaj se zgodba zares konča. Ko sem naslednjič šel po tem hodniku, knjige ni bilo več tam. Kaj se je zgodilo z njo in v čigavo lastništvo je prešla, ne vem in mi ni dano vedeti. Upam le, da to ni bil konec njenega knjižnega življenja …
Dominik Lenarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar