A ne gre hitreje?
Na vlaku je, če odštejem konstantno brnenje in zadušeno jekleno stokanje stroja, smrtna tišina. Potniki nemo zrejo predse z odsotnimi ali zaskrbljenimi pogledi. Njihov odhod očitno ni bil tako gladek kot moj. Ali pa se niso sami odločiti, kdaj so odšli. Vedno nam govorijo, da ne moremo, da celo ne smemo sami izbrati čas, kdaj se bomo odpravili. Klinc pa taka pravila. Tapkam po mizi, da bo vsaj kak zvok v kupeju. Da se bo vlak že enkrat podvizal in nas dostavil na našo končno destinacijo. Mater, a res ne gre hitreje?
"Vse v redu?"
Starec pri sosednjem sedežu me zaspano opazuje. Pa saj nisem bil tako glasen, ali pač?
"Ja, ja, vse je v redu," mu odvrnem. "Samo malo sem živčen."
Starec poznavalsko pokima: "Saj smo vsi."
Živčen, pa kaj še. Če bi vedel, da bo pot trajala celo večnost, bi s sabo vzel knjigo. Odločim se, da ne bom več skušal s prsti pošiljati sporočil v Morsejevi abecedi, in da bom raje počel, kar na potovanju z vlakom počnejo vsi: gledal bom skozi okno. Ko bi bilo vsaj kaj za gledat. Tema, tema in oblaki. Nobene luči, ki bi razbila monotonost. Nobenih kažipotov, ki bi kazali, koliko je še do cilja. Fak, a se bo res tako vleklo?!
"Hej."
Spet on. S pogledom ošine dlan, ki mi stisnjena v pest počiva na mizi. Sploh se nisem zavedal.
"Aja, oprostite. Res ne vem, kaj se me loteva."
Starec me še naprej motri s pogledom. Kot da ni zadovoljen z mojim odzivom. Pospravim roko in ga kar direktno vprašam: "A mogoče veste, koliko je še do tam?"
"Kaj se ti tako mudi?"
"No … samo zanima me. Veste, jaz sem že dolgo čakal, da se odpravim. Vedno so mi pravili, da bo tam bolje kot prej. Bolj mirno. Rad bi imel mir. Ne morem več čakati."
Starec me pogleda, najprej strogo, potem pa njegov obraz prekrije žalost. Obrne se stran in po daljšem premoru izreče bistvo: "Odšel si samovoljno. Pa tako mlad si še."
V žalosti je skrit očitek. Moj odgovor mu ni všeč in jaz tega ne prenesem.
"Je kaj mogoče narobe s tem?" ga nagovorim, bolj napadalno, kot bi si želel. "Se ne smemo sami odločati? Vi me ne poznate. Ne veste, kaj sem dal skozi, tako da me nimate pravice obsojati!"
Starec ne reče ničesar. Moja napadalnost izpuhti ob pogledu na njegov žalostni obraz. Zdaj odvrnem pogled še jaz. Po mizi ne tapkam več. Želim si samo, da bi končno prispeli.
Prvotno objavljeno Supernovi, št. 15, letn. VIII.
