Labirinti žanrskih branj: Krasni novi svetovi
Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica, 6. 5. 2025
Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) v okviru projekta »Mesto bere« organizira letne bralne akcije, ki se osredotočajo na žanrsko literaturo. Prva taka akcija – Poetike kratkih form – se je osredotočala na sodobno kratko prozo, druga – Podobe zločina in kazni – pa na kriminalne romane. Letošnja bralna akcija pod imenom Krasni novi svetovi je obsegala fantastično literaturo, s poudarkom na (anti)utopijah. Bralne akcije v okviru projekta se tradicionalno zaključijo s simpozijem, odprtim za širšo javnost – tako je bilo tudi letos.
Po uvodnih besedah predstavnikov knjižnice se je simpozij uradno začel z video nagovorom priznanega pisatelja, urednika in univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Blatnik je kot strokovnjak za slovensko založništvo postavil vprašanje, ali se lahko slovenski pisci preživljajo z izdajanjem žanrske književnosti v slovenščini. Podal je primer Kaje Bucik, avtorice ljubezensko-fantastičnega romana Srebrne vezi, ki se je sicer uveljavila z izdajanjem romanov v angleščini na Amazonu. Paradoks, tako ugotavlja Blatnik, je ta, da lahko slovenski avtor od pisanja preživi le, če piše v angleščini. Nasploh je vse več branja v angleškem jeziku. Blatnik zato izpostavlja potrebo po pisanju (kvalitetnih!) del v slovenščini ter vzpostavljanju okolja, ki delom slovenskih avtorjev daje možnost obstanka. Omenil je tudi potrebo po bralcih, ki bi zmogli prepoznati resnično kvalitetna žanrska dela, saj so ta relativno prezrta s strani literarnih kritikov.
V prvem sklopu predavanj so spregovorili različni strokovnjaki na področju (slovenske) književnosti: literarni zgodovinar, upokojeni profesor in pionir slovenske Wikipedije Miran Hladnik, univerzitetna profesorica slovenske književnosti in pesnica Alojzija Zupan Sosič ter predavateljica češke književnosti Jana Šnytová. Hladnik je govoril o prvih (anti)utopijah slovenskih avtorjev, pri čemer se je osredotočil na 6 del iz 19. stoletja: Dijaka v luni Andreja Volkarja, Deveto deželo Josipa Stritarja, Indijo Koromandijo Antona Mahniča, Razodetje Janeza Trdine, 4000 Ivana Tavčarja ter Abadon Janeza Mencingerja. Kot ugotavlja Hladnik, tehnologija v njih ne igra pomembne vloge, poudarek je na vlogi slovenstva (avtorji ga pojmujejo kot utopično, neuresničljivo idejo) in nezaupanju do »Evrope« oz. večjih globalnih enot. Zanimivo je tudi medsebojno oplajanje del, vsako delo je nastalo kot odgovor prejšnjim. Več o Hladnikovi analizi si lahko preberete v njegovem javno objavljenem članku na wikiverzi: https://sl.wikiversity.org/wiki/Ki_utopi_vse_skrbi.
Zupan Sosičeva je v svojem prispevku ovrgla oznako antiutopije kot zgolj »fantastičnega žanra« in kot utemeljitev pokazala na sodobne družbene ureditve, ki spominjajo na klasike tega žanra (Zamjatin, Huxley, Orwell, Čapek in Atwood). Posvetila se je tudi temeljnim značilnostim antiutopičnega žarna: dominacija izbranih družbenih slojev, (prisilni) urniki, nadzor, prostorski in časovni odmik (odvijanje zgodbe na odročnem kraju/v prihodnosti) ter determinizem v smislu, da je boj proti antiutopičnim okoliščinam obsojen na propad in zato nesmiseln. Na vsebinski ravni opaža še metafizični nihilizem, permanentni antagonizem med posameznikom in družbo, brezdušno birokratizacijo in tehnizacijo, izpričevanje razočaranja nad svetom s strani prvo- ali tretjeosebnega pripovedovalca ter prisoten didaktični element. Kot izjemen primer sodobne slovenske antiutopije je izpostavila roman Filio ni doma Berte Bojetu in njegovo s kresnikom nagrajeno nadaljevanje Ptičja hiša, zaradi poudarka na spolni dominaciji in spolnem nasilju ta verjetno še najbolj spominjata na Deklino zgodbo. Kot odlike Filio ni doma je Zupan Sosičeva izpostavila odstopanje od žanrskih smernic: poleg mešanja žanrov, srečnega konca in prisotnega nadaljevanja, vse je namreč netipično za antiutopični žanr, je izpostavila še literarno presežni slog in filozofsko globino (vir zla ni okolje, v katerem liki živijo, ampak liki sami).
Šnytová se je medtem posvečala ZF delom znamenitega češkega pisatelja Karla Čapka: dramatičnima deloma R. U. R. (v tej se prvič pojavi beseda »robot«) in Bela bolezen ter romanom Tovarna absolutnega, Krakatit in Vojna z močeradi. Obravnavala je tako avtorjevo življenje v času zadnjih izdihljajev predvojnih demokratičnih sistemov in vzpona fašizma/nacizma kot v njegovih delih pogosto prisoten motiv vsemogočnega izuma (npr. Absolutno v Tovarni in Močeradi v Vojni) ter etična vprašanja, vezana na njegovo uporabo oz. zlorabo. Predavanje je bilo namenjeno še osvetlitvi prevodov Čapkovih del v slovenščino.
V drugem sklopu sta spregovorila pesnica, kritičarka in urednica Veronika Šoster ter pisatelj, kritik in urednik Aljoša Harlamov. Šoster je opisala svoje izkušnje kot profesionalna (bralni klub Žanrsko branje ter knjižna zbirka Piknik pri LUD Literaturi) in prostočasna bralka antituopij. Nanizala je številne klišeje antiutopičnega žanra (totalitarizem, sistemi nadzora, tehnologija v škodo človeštva, degradacija okolja, izguba pravic in svobode, družbeno razslojevanje, uporniki, izbranci, po novem še zombiji in kanibalizem) in probleme, ki tarejo sodobna antiutopična dela, med njimi premajhno inovativnost pri idejah, preveč predvidljivo strukturo, premalo dogajanja in preveč opisovanja ter nenazadnje premajhno literarno vrednost. Kot probleme s sodobno slovensko antiutopijo je poleg premalo dogajanja izpostavila še pretirano zatekanje v magični realizem – kot hvalevredni izjemi je izpostavila romana Mamuti Jerneja Županiča in Luknje Andreja Blatnika. A zakaj bi vseeno brali antiutopije? Šoster omenja čar špekulacij o scenarijih prihodnosti, vzdušje in nekatere izjemne preobrate v delih. Obravnavala je tudi (ne)posrečeno upodabljanje antiutopij na filmskih/televizijskih ekranih. Harlamov je za njo k tematiki antiutopij pristopil na striktno strokoven sociološki način. Kot osnovo vsake antiutopije je izluščil špekuliranje o vzpostavitvi družbe popolnega nadzora nad posamezniki: cenzura in antiintelektualizem (Fahrenheit 451), religiozna in patriarhalna represija (Deklina zgodba, Filio ni doma), evgenika in čustvena otopitev (Krasni novi svet) ter panoptikum (1984 in Krizolacija Dana Podjeda). Ti sistemi, tako ugotavlja Harlamov, nastanejo z ali tudi brez pomoči tehnologije, po možnosti po nekem apokaliptičem dogodku (glej npr. Cesto Cormaca McCarthyja). Antiutopije pogosto nastanejo od zgoraj navzdol (elitni sloji vzpostavijo red), pri Huxleyju in Bradburyju pa k izgradnji in ohranitvi antiutopije pripomorejo posamezniki sami. A antiutopija lahko nastane brez naše privolitve, takšno prepričanje, ki je veljalo nekoč, se je začelo pojavljati tudi danes. Ob zaključku je opozoril na zaskrbljujoč porast mladinske antiutopije, ki odraža možnost razvoja nihilizma med mlajšimi generacijami. Simpozij se je zaključil z odprto mizo, pri kateri so sodelovali Hladnik, Šnytová, Šoster in Harlamov in v okviru katere so sodelujoči razpravljali o vizionarski kvaliteti antiutopij in spreminjajoči se recepciji ZF del v prihodnosti.
Kot obiskovalec moram omeniti, da je bila dvorana, v kateri je simpozij potekal, nabito polna. To kaže na kljub vsem poraznim statistikam prisotno zanimanje slovenskih bralcev za ZF, tudi za slovensko ZF. H gojitvi tega zanimanja prispevajo tudi knjižnice s svojimi bralnimi akcijami. Ravno izpostavljanje slovenskih žanrskih del je bila največja odlika simpozija, poleg v zgornjem besedilu že omenjenih del so bila v programski knjižica omenjena še naslednja dela: Hiša brez ogledal Simone Klemenčič, Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, Androidi čutijo v barvah Jake Tomca, Beg med zvezdami Vida Pečjaka, Delci svetlobe Lenarta Zajca, Iksion Mihe Remca ter tudi Kmečka idila Bojana Meserka in Onstran zaznave Eda Rodoška. Ker nisem sodeloval pri bralni akciji MKL, ne morem potrditi, če so se vsa ta dela tudi dejansko pojavila na bralnem seznamu, a nedvomno je ta dogodek služil kot opomnik, da imamo Slovenci kvalitetno žanrsko književnost (tudi ZF) in da je vredno posegati po njej.
Sedaj, ko veste zanje, po katerem delu boste posegli vi?
Prvotno objavljeno v Supernovi, letnik X, številka 19.
Dominik Lenarčič
