Marjan je bil projektni načrtovalec pri lokalnem gradbenem podjetju. Veljal je za izjemno uspešnega dedca z jasnim načrtom - vsi, ki so ga poznali, so se s svojimi idejami za novogradnje najprej obrnili nanj. Samoaktualizacija tako zanj ne bi smela biti problem. Kdor pa se je seznanil z Maslowo hierarhijo potreb ve, da je najvišjo stopnjo mogoče doseči le, če človek zadosti vsem nižjim potrebam. Čisto na dnu so fiziološke potrebe in tisti dan je imel Marjan težave ravno z njimi. Če je hotel pravočasno priti v službo, je moral odriniti čez par minut. Marjan je bil star 41 let, v tistem trenutku pa je pred zaprtimi straniščnimi vrati poskakoval, kot da bi bil štirikrat mlajši.
"Draga, lahko prosim pohitiš?"
"Marjan, saj veš, da ne morem."
Njegova žena je imela že cel teden prebavne motnje. Za veliko potrebo je potrebovala več kot eno uro. Dlje, kot si je Marjan v tistem trenutku lahko privoščil.
"Že dobro, draga," je rekel Marjan z mirnim glasom, čeprav sam ni bil niti najmanj miren. Preklinjal je svoje prijatelje, ki so ga sinoči povabili na pijačo in ki so bili krivi za njegovo trenutno stanje. "Bom šel k Antonu."
To zadnje ni izrekel zlahka. Anton, njegov sosed, ga ni maral. Za to ni bil kriv Marjan sam, temveč njegov sin, ki je pred tedni vdrl v sosedov vrt in potacal njegove drage vijolice. Anton Marjanu in njegovi družini še vedno ni odpustil, tako da od njega ni bilo dosti pričakovati. A vredno je bilo poskusiti.
Odpravil se je k sosedovi hiši. Tam se je obesil na zvonec in molil, da bo nekoga dobil. V notranjosti hiše je jezno zaropotalo, sosed verjetno v zgodnjih jutranjih urah ni pričakoval obiska. Vrata so se odprla, skoznje je pokukal starec z ledenim pogledom. Anton.
"Jutro, sosed," je skušal čim bolj prijazno izpasti Marjan. "Smem uporabiti tvoje stranišče?"
Kljub nadvse diplomatskemu nastopu mu je sosed pred nosom zaloputnil vrata.
"Anton, prosim, saj ne bom dolgo!"
"Spel' se!" Zadušeno kletev je pospremil zvok škrtanja ključavnice. Zdaj je zaklel še Marjan. Tako domača kot sosedova stranišča so mu zaprla vrata. Že se je poklapan odpravljal nazaj, ko mu je v oči padel stari hrast na robu gozda za hišami. Kot da bi ga narava klicala: Pridi k meni! Dovoli, da ti ublažim muke! Marjan se je že napol olajšan odpravil k drevesu, ko ga je zmotil nadvse nadležen zvok:
"Atiii!"
Njegov sin, njegov zaklad, njegov nepoboljšljivi barabin.
"Matija? Kaj počneš tu? Ne bi moral na avtobus?"
"Zamudil sem ga. Me lahko pelješ v šolo?"
Marjan je bil na robu potrpljenja. "Prav," je izustil med stisnjenimi zobmi. "Samo malo počakaj. Takoj bom nazaj."
Letel je proti gozdu kot prestrašena srna. Njegove hlače, jez, ki je zadrževal smrtonosno poplavo, so pokale po šivih. Skočil je čez malo polje krtin in pristal pred drevesom, z roko na mednožju. Spustil si je zadrgo, odpel gumb in pustil, da vse njegove skrbi, vse njegove frustracije, stečejo iz njegovega telesa v gladkem, rahlo zaudarjajočem curku božje sreče.
Dominik Lenarčič
