BRALEC JE LASTNE USODE KOVAČ ali 10 ODGOVOROV SLOVENSKEMU BRALNEMU SKEPTIKU

V čem je smisel branja tiskanih knjig? Zakaj bi v digitalni dobi v roke vzel drago, težko, plesnivo papirnato buklo? Knjige so staromodne, branje knjig pa težko in zamudno. Pametni telefon je boljši od knjige. Sodoben je. Od njega hitreje dobiš občutek omame. Tudi druge aktivnosti so boljše od nje. Zakaj bi bral knjige?

Taisto vprašanje si je postavljal Miha Kovač, dolgoletni urednik pri slovenskih založbah in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Knjiga z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, izdana v koronskem letu 2020 pri Mladinski knjigi, je avtorjev poskus, da bi našel ustrezne odgovore na vprašanja okoli branja.

Knjiga je pol-strokovna, poljudno-znanstvena monografija o prednostih branja v časih, ko medijsko krajino dominira pametni telefon v rokah ne tako zelo pametnih ljudi. Rezultati dolgoletnega raziskovalnega dela so splošni javnosti predstavljeni v obliki oštevilčenega seznama. Podobno metodo je pred Kovačem uporabil že svetovno znani Jordan B. Peterson v svojih 12 pravilih za življenje. K sreči se Kovač, za razliko od Petersona, ne poslužuje praznemu moraliziranju in neverjetnim družbenim opazkam. Knjiga znotraj svojih platnic našteje nekaj pogostih razlogov za nebranje, kot so:

- nimam časa

- telefonček je boljši

- tek, nakupovanje in druženje s sprijatelji so boljši

- branje je naporno

ipd.

Našteje pa tudi nekaj razlogov za branje:

- večji besednjak

- boljša pozornost

- boljše razumevanje besedil, ljudi in sveta

- bolj si pameten nasploh (dokazano!)

Spet ipd. Bralec knjig, intelektualec digitalne dobe, ima svoje življenje pod nadzorom. Za spopad z njegovimi izzivi je ustrezno oborožen. Meni se zdi to dober razlog za branje. Avtor morda ne odgovori na vse zadržke nebralcev, ampak tisto, kar ponudi kot odgovor nanje, bi moralo biti dovolj prepričljivo. Bralska modrost, začinjena z osebnimi anekdotami in preverljivimi znanstvenimi dognanji, je zbrana v estetsko prijetni obleki. Besedilo, napisano v enostavnem jeziku in razčlenjeno v prebavljive kose, spremljajo prijetne ilustracije in profesionalne fotografije.

Berem, da se poberem je knjiga, ki je bila kot nalašč ustvarjena za slovenskega bralnega skeptika. Če izvzameš omembe Prešerna in Cankarja, so splošne ugotovitve koristne tudi za tiste izven našega državnega ozemlja. Ti, dragi bralec, verjetno ne potrebuješ njenih nasvetov. Mogoče pa jih potrebuje tvoja mama.

(vseeno jo preberi še ti)

Dominik Lenarčič

O KNJIŽNEM SEJMU, KI GA NI BILO

Posnetek zaslona: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/

Na prehodu med novembrom in decembrom bi se moral v dvoranah Cankarjevega doma letos odvijati 36. slovenski knjižni sejem. Hodniki bi morali biti natrpani s polnimi stojnicami in hitečimi obiskovalci. Naokoli bi morala tekati razposajena mularija. Sejem bi moral biti eden od glavnih dogodkov leta. A letos ga ni bilo. Cankarjev dom je bil prazen. Nekaj se je govorilo o spletni trgovini in posnetkih dogodkov, a ne morem sigurno reči, da se je sploh odvijal kakšen sejem. V medijih vse do konca sejma nisem zasledil nobene objave o njem. O čem pa naj bi poročali? Out of sight, out of mind, I guess.

Kristalno jasno mi je, zakaj ga niso izvedli. Praznična nakupovalna mrzlica (vročica?) ni dobra smrt. Človeška življenja so konec koncev bolj pomembna kot cifre in vzpenjajoča se črta na grafu. Ko so oznanili spletno različico sejma, sem bil ambivalenten: kot študent bibliotekarstva sem vedel, da bo to nekaj pomembnega, a hkrati nisem našel zadostnega razloga, da bi mi bilo mar. Mar bi mi bilo kvečjemu za tri spletne dogodke in za opravljene seminarske naloge. Kupil ne bi nič, imam preveč slabih izkušenj s spletnim nakupovanjem knjig. A ni super, ko lahko fizično pristopiš do človeka iz mesa in krvi, mu daš keš, in takoj dobiš tisto, po kar si prišel?

No, na zadnji dan sem preko posrednika v familiji le naročil dva naslova Mladinske knjige, pa še takrat samo zato, ker sem enega rabil za študij, drugega pa sem pač imel na seznamu. Postopek je bil čisto brezoseben: naročil sem knjigi, čakal kak teden, potem pa sta se pojavili na našem pragu. Medlega popusta ne bom omenjal. Poštnina ga je izničila. Rečem lahko vsaj to, da sta dobri knjigi.

 

Spadam med Gorenjce. Sem v toksičnem razmerju s svojimi bankovci – preprosto se ne morem ločiti od njih. Letošnje leto ni bila izjema (bila je ena velika izjema na vseh drugih področjih). Stiskač sem bil tudi na prejšnjih sejmih, brez dobrega razloga. Želim si, da bi takrat kupil eno knjigo več. Želim si tudi, da je ne bi takoj popihal domov, ko sem naredil kljukico za faks. Toliko stvari bi lahko še doživel.

Zdaj je, kar je. Mogoče se bo naslednje leto spet pojavila priložnost.   

 

Dominik Lenarčič

 

KNJIŽNI OSCARBAIT ali PREMEŠANA PISMA VERONIKE SIMONITI

Ivana pred morjem Veronike Simoniti je letošnji dobitnik Kresnikove nagrade za najboljši slovenski roman. Izšel je pri Cankarjevi založbi. Bralec bi lahko sklepal, da bo kresnikov nagrajenec med branjem upravičil ta časten naziv. Najina mnenja se bodo glede tega morda razlikovala.

Pripovedovalka s svojim možem živi v Parizu. Nekega dne od nepremičninskega agenta dobi ponudbo za prodajo starega maminega stanovanja na Primorskem. Ponudba jo popelje nazaj domov v Slovenijo, tam namerava urediti stanovanje za novega kupca. Med premikanjem pohištva in razne šare odkrije malo goro pisne korespondence in fotografijo njene babice z mamo. Na sliki opazi, da babica z roko gladi nosečniški trebušček. Čakaj malo, ni bila njena mama edinka? Kdo je ta nerojeni otrok? Zakaj ga nihče ni omenjal? Pripovedovalka odgovor išče v pismih iz vojnega in povojnega časa, v katerih potekajo izmenjave med njeno babico in družino ter sorodniki. Med pregledovanjem njihovih zgodb se poglobi v njihov čas in njihove kraje ter odkriva razne njihove skrivnosti.

Pripoved tekom romana nenehno menja čas in kraj dogajanja. En trenutek se nahajamo v sodobnem času (glede na omembe prebežnikov in teroristov bi rekel, da se ti prizori dogajajo leta 2015), naslednji trenutek pa smo se preselili na slovensko Primorje v 40. letih prejšnjega stoletja. Prehodi v času in kraju pridejo nenapovedano, tranzicije pa niso ravno gladke. Roman se skuša ukvarjati z nekimi abstraktnimi temami, kot so vpliv preteklosti na sedanjost, skrivnosti, individualno trpljenje v (po)vojnem času itd. Začne se s preprostim zapletom: pogrešanim članom družine, ki se ga nihče ne spomni in o katerem priča ena samcata fotografija. Podlaga, vredna dobre detektivke. Ivana pred morjem se za ta zaplet ne zanima preveč. Že zgodaj ga zavrže, da bralca bombardira z neskončnimi morečimi mono- in dialogi. Ponovno ga pobere šele na zadnjih par straneh, a takrat je moje zanimanje že usahnilo. Izkazalo se je, da si nisem želel že tisočere zgodbe o drugi svetovni vojni, kjer žalostni ljudje žalostno hodijo naokrog in žalujejo. Znana slovenska blogerka je o tej knjigi zapisala, da jo spominja na več romanov, med drugimi tudi na dva kresnikova nagrajenca (Hermionin literarni blog, 2020). Mene je spominjala na Češnje, bele in rdeče Tanje Tuma iz leta 2015 (2. sv. vojna, ljubimec partizan, izgubljeni otrok, prikrivanje skrivnosti v jugoslovanskem režimu, …). Ta knjiga mi je bila ljubša, je vsaj imela jasno sporočilo glede sprave. Zapovrh pa ni bila tako mrakobna …

Žalostne zgodbe o najhujši vojni prejšnjega stoletja so vedno najboljši kandidati za tiste najprestižnejše umetniške nagrade, kot so npr. oskarji. Zgleda, da to velja tudi za Kresnika. Ivana pred morjem mi daje vtis knjižnega oscarbaita (kresnikbaita?), umetniškega dela, ki je bilo skoraj po šabloni ustvarjeno, da bi poželo slavo in gojilo odobravanje med tistimi elitnimi kritiki. Avtorici vsekakor privoščim nagrado. Ne morem pa reči, da mi je bila njena knjiga všeč.

 

Dominik Lenarčič

 

Viri:

Hermionin literarni blog. (2020, 28. avgust). Veronika Simoniti: Ivana pred morjem [Prispevek na blogu]. Pridobljeno s https://hermioninblog.blogspot.com/2020/08/veronika-simoniti-ivana-pred-morjem.html

 

 

WHO WATCHES THE WATCHMEN ali KRATKA RECENZIJA STRIPOVSKE MOJSTROVINE

Bralec, kako bi se odzval, če bi stripu podelil status legitimnega medija? Kako bi se odzval, če bi mu podelil status umetnosti? Kako bi se odzval, če bi ga postavil na isti piedestal, kamor postavljamo literaturo, film in fino umetnost? Bi se strinjal z mano? Bi se zmrdnil in me označil za bedaka?

Zakaj te to sploh sprašujem? Zato, ker v naročju držim strip o superjunakih. Strip, ki se je pojavil na Time-ovem seznamu 100 najboljših romanov (glej spodaj). Strip, ki se lahko pohvali z nagrado za najboljšo znanstveno-fantastično delo. Strip, ki je uvedel ireverzibilne spremembe v svojem mediju (mnenja se krešejo, ali je to bilo nekaj dobrega ali slabega). Ime tega stripa (ali grafičnega romana, če ti je ta izraz bolj všeč) je Watchmen. Izhajal je postopoma med letoma 1986 in 1987. Ustvaril ga je britanski dream team, ki ga sestavljata pisec Alan Moore in ilustrator David Gibbons.

Nepričakovana smrt vladnega agenta in nekdanjega vigilanta Comediana/Edwarda Blakea pretrese njegove aktivne in ne več aktivne sodelavce. Eden od še aktivnih vigilantov, čustveno neuravnovešeni Rorschach/Walter Kovacs, je prepričan, da gre za zaroto proti superjunakom. Zaman skuša opozoriti njegove nekdanje soborce proti kriminalu. Night Owl/Daniel Dreiberg je ornitolog srednjih let, ki je nevaren posel zamenjal za normalno življenje. Ozymandias/Adrian Veidt je svojo slavo izkoristil za izgradnjo velepodjetja. Doctor Manhattan/Jon Osterman, edini človek z dejanskimi supermočmi, tiho dela za vlado, skupaj s svojo ljubico Silk Spectre/Laurie Juspeczyk. Nobeden od njih nima posluha za Rorschachove nore teorije. Ko pa drug za drugim postanejo tarča nasilja in/ali diskreditacije, se pojavijo dvomi in vprašanja. Medtem pa neusmiljeno kričijo sirene prihajajoče jedrske vojne …

Zgodba temelji na naslednjih vprašanjih: kaj, če bi strip o superjunakih apliciral logiko našega sveta? Kaj, če bi bil njihov svet psihološko podoben našemu? Kaj, če bi bili junaki sami tridimenzionalni liki? Rezultat je mrakobna, na trenutke skoraj preveč šokantna dekonstrukcija zgodb o superjunakih. To pa ni tisto, kar stripu Watchmen v mojem pogledu podeljuje status mojstrovine. Ne, razlog namreč leži v njegovi zgradbi. Watchmen je razdeljen na 12 poglavij,  paneli pa po svoji lični postavitvi na čase spominjajo na tiktakanje ure. To se povezuje z vseprisotnim motivom 5 minut do polnoči, teh 5 minut pa oznanja nevarnost jedrskega holokavsta (ne pozabimo, da imajo v tem vesolju ZDA orožje, močnejše od katerekoli bombe). Tudi sama poglavja odštevajo do katastrofe - ali tukaj govorim točno o jedrski vojni ali ne, to boš ugotovil sam. Strip bogatijo še drugi detajli npr. izbira barv; paleto modre, rdeče in bele, barv, prisotnih v klasičnih stripih o superjunakih, zamenjajo zelena, vijolična in oranžna. Naslovi poglavij so vzeti od najrazličnejših virov, od pesmi Boba Dylana pa vse do Nietzscheja. Vsak posamezni naslov izpostavi centralno temo svojega poglavja.

Pri izvodu v mojem naročju gre za drugo mednarodno izdajo, ki se občasno pojavi na striparskem oddelku ljubljanskega Konzorcija. Ta izdaja vsebuje prenovljene ilustracije in dodaten material iz ljubiteljske izdaje Absolute Watchmen. Nasploh pa gre za čudovit literarni izdelek, ki ne samo da izstopa v svojem mediju, kot izstopa izvrstni Spiegelmanov Maus, ampak tudi stoji ob boku nekaterim velikanom književnosti 20. in 21. stoletja. Vredno branja, tudi če te stripi ne zanimajo.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljena povezava:

https://entertainment.time.com/2005/10/16/all-time-100-novels/slide/all/