ČAKANJE NA KAMNITA VRATA ali KAKO NAM PATRICK ROTHFUSS IN GEORGE R. R. MARTIN ŠE VEDNO LAŽETA

Vladimir in Estragon sedita pod mrtvim drevesom onstran knjigarne. Včeraj zvečer jima je zanesljiv vir prišepnil, da lahko v večernih urah pričakujeta slavnostno otvoritev tretjega dela Kraljemorčeve kronike Patricka Rothfussa. Končno! Po skoraj desetih letih, vneto pričakovani zaključek! Na voljo pa bo samo izvirnik, Sergej Hvala se še ni lotil prevoda. Pod drevesom preživita jutro ... in dopoldan ... in popoldan ... in dobršen del večera. Ljudje medtem hodijo mimo in se čudijo nenavadnežema pod drevesom. Ko pade noč in ko odbije ura zaprtja, se eden od njiju opogumi, prečka cesta, vstopi v knjigarno in nagovori prodajalko:

"Oprostite, povedali so nama, da bodo danes zvečer razkrili novo Rothfussovo knjigo …"

"Danes še ne, gospod," mu odgovori prodajalka: "Danes še ne."

S to informacijo se razočarana vrneta domov. A drug zanesljiv vir jima naznani jutrišnji prihod tretje knjige. In Didi in Gogo se zjutraj ponovno namestita pod drevo pred knjigarno in vneto pričakujeta novo knjigo.

Nekoč sem počel isto kot Beckettova junaka. Začelo se je s preprosto željo: hotel sem fantazijsko pripoved, ki za razliko od Pesmi ledu in ognja ne bi obsegala kakih sto knjig. Slišal sem za Rothfussa. Na mah sem kupil prvi in drugi del Kraljemorčeve kronike. Požrl sem ju, tako sta mi bili knjigi všeč. In ker sta mi bili všeč, sem čakal na tretjo. Čakal sem, vneto sem čakal na Kamnita vrata. Tudi mnogi drugi so čakali. Potrpežljivo smo čepeli pod drevesom. Minevala so dolga leta. Razen občasnih nejasnih obvestil nismo dobili nič. Še vedno smo čepeli pod drevesom. Počasi, eden za drugim, so začeli ljudje odhajati. Dovolj so imeli večletnega čakanja, prelomljenih obljub in lažnih datumov izidov. Zdaj pod drevesom čepi le še manjša skupina ljudi, med njimi tudi Didi in Gogo.

Med tistimi, ki so se naveličali čakanja, sem bil tudi jaz. Slabo desetletje je bilo zame nesprejemljivo dolgo obdobje. Še pred večerom sem vstal in odšel domov. Doma sem knjigi pospravil v predal, kjer sta vse do danes, ko sem ju vzel ven za naslovno fotografijo, nabirali prah. Zdaj se bosta vrnili v predal. Ne vem, če ju bom kdaj spet vzel ven.

Za Patricka Rothfussa, tega zlatega dečka fantazijskega žanra, si verjetno že slišal. Če si slišal zanj, si verjetno slišal še za njegovega otroka: Kraljemorčevo kroniko v treh dveh delih. Tukaj o njih ne bom dosti povedal. Za splošne informacije (in kritiko) te usmerjam na esej Aljoše Toplaka na portalu Znanstvena fantastika iz leta 2018 (glej spodaj). Omembi knjig pa ne uide omemba skoraj desetletne pavze od izida zadnje knjige v franšizi. George R. R. Martin ima enaki greh na duši. Si morda slišal? V prvih mesecih karantene zaradi saj-veš-koga se je šušljalo, da se je g. Martin lotil dela na Zimskih vetrovih, nekateri so brez prave podlage pravili, da je knjigo že končal (A. J., 2020; E. D., 2020; Šokić, 2020). O Patricku se medtem ni dosti govorilo. Zgleda, da je aktiven na Twitchu (https://www.twitch.tv/patrickrothfuss). Odlomki iz livestreamov na Youtubu mi razen tega, da Rothfuss obožuje neko določeno znamko kosmičev in da ni vesel tarnanja svojih oboževalcev, niso povedali nič. Dozdeva pa se mi, da Kamnitih vrat še ni dokončal.

Glej, z zamikom izida knjige ni nič narobe. Prav tako ni nič narobe, če moram na knjigo čakati. Sprejemljivi časovni razpon pa je nekje med 1 in 4 leti. Ko je minilo že 9, skoraj 10 let (!!!) od izida zadnje knjige v franšizi, imamo problem. Ljudje se upravičeno začnejo spraševati, kaj za vraga se vendar dogaja. Nekateri imajo dovolj. Ne nasedajo več novim datumom. Odidejo. Menim, da si takšen odnos avtorjev do njihovih del (in njihovih oboževalcev), kot ga imata Rothfuss in Martin, zasluži ustrezen odziv.

Nek (ne nujno zanesljiv) vir mi je prišepnil, da Kamnita vrata izidejo avgusta letos. Usliši moj nasvet, dragi bralec, odpravi se domov.  

Dominik Lenarčič

Viri in dodatno branje:

A. J. (2020, 19. marec). George R. R. Martin v karanteni: "Več časa preživljam v Zahodnjem kot v resničnem svetu". Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/george-r-r-martin-v-karanteni-vec-casa-prezivljam-v-zahodnjem-kot-v-resnicnem-svetu/517735

E. D. (2020, 19. marec). Samoizolacija prinesla nekaj dobrega oboževalcem Igre prestolov. Pridobljeno s https://siol.net/trendi/svet-znanih/samoizolacija-prinesla-nekaj-dobrega-obozevalcem-igre-prestolov-video-521230

Toplak, A. (2018, 16. julij). Patrick Rothfuss, fast food fantazija. Pridobljeno s https://www.znanstvena-fantastika.si/2018/07/patrick-rothfuss-knjige-ki-potegnejo.html

Šokić, I. (2020, 19. marec). Ne, George R. R. Martin še vedno ni dokončal 6. knjige v seriji Pesem ledu in ognja! Pridobljeno s https://nova24tv.si/sprosceno/zanimivosti/lazne-novice-na-siolu-ne-george-r-r-martin-se-vedno-ni-dokoncal-6-knjige-v-seriji-pesmi-ledu-in-ognja/

MALO MORGEN, MARLO MORGAN ali IMENOVALI SO JO DVOJE LIC

Kakšen je obraz rasizma? Pravi obraz rasizma? Ga vidimo v obubožanih soseskah? V premožnih predmestjih? Je ta obraz viden ali ne? Je mogoče pokazati nanj in ga izpostaviti? Se mogoče giblje v sencah, pod krinko navidezne korektnosti? Vsa ta vprašanja se mi porajajo ob pregledu novic o protestih onstran luže. Porajajo se mi tudi ob pogledu na knjigo z naslovom Imenovali so jo dvoje src pisateljice Marlo Morgan.

Fiktivno pripoved, kot v predgovoru prizna tudi avtorica sama, je v slovenskem prevodu Vere Čertalič prvič izšla leta 1996 pri založbi Ocean/Eno, nosilki Pižamovih prevodov del R. J. Palacio (Čudo in njeni spinoff-i). Leta 2017 je doživela ponatis. Govori o odisejadi pripovedovalke, Američanke srednjih let, čez Avstralsko celino. Pot opravi v spremstvu pripadnikov ogroženega plemena avstralskih staroselcev – t.i. "Resničnega ljudstva". Na poti se nauči zavreči verige sodobnega hiperkapitalističnega sveta in naveže stik z neokrnjeno naravo. 

Knjige nisem prebral do konca. Uspel sem zaužiti kakšno četrtino, nato pa me je od te poduhovljene mineštre začel boleti trebuh in sem preskočil na zaključek. Kratka poglavja, ki jih jaz običajno štejem kot prednost, saj se v gorah besedila hitro izgubim, niso pomagala. Prezrl sem opozorila. To, da avtorica v epigrafu med drugimi citira tudi samo sebe, sem prezrl. Njen nerealistični odziv na to, ko so ji pripadniki ljudstva sežgali vse imetje, sem prezrl. Preostale nerealistične odzive "civiliziranega človeka" sem prav tako prezrl. Sčasoma se mi je nepristen in osladen način izražanja pripovedovalke priskutil. Prenehal sem brati. Včasih bi vztrajal še pri tako očitno slabi knjigi, tokrat pa si preprosto nisem hotel odžirati časa.

S tem se moje ukvarjanje s knjigo ni končalo. Želel sem se pozanimati o avtorici. Kdo je ta Marlo Morgan in kaj ona ve o Aboridžinih? No, hiter pregled njene strani na Wikipediji  in sledeči proces poizvedovanja sta v odgovor ponudila naslednje: figo. Marlo Morgan v resnici nima pojma o njih. Fiktivna pripoved je bila ravno to: fiktivna pripoved brez enega samega zrna resnice. "Resnično ljudstvo" ni bilo resnično (spremno pismo starešine na koncu knjige tako postane krepka zaušnica). Potovanje prek puščave se ni nikoli zgodilo. Verjetno gre za napihnjeno reportažo o turističnem ogledu. 

Kmalu po izidu knjige so se nekateri začeli oglašati. Staroselci se niso strinjali z idealizirano predstavitvijo njihovega načina življenja. Morganova se je morala opravičiti za njene laži. Kljub opravičilu pa je 8 let po izidu prve knjige izšlo nadaljevanje. Nič se ni naučila.

Rasizem ima dva obraza: na enega si nariše svastiko in z njim paradira po ulicah, na drugega pa obesi dobrohoten nasmešek. Kaj je ta knjiga dosegla? Predstavila nam je izmaličeno podobo oškodovanih, domnevnih divjakov, ki da ne poznajo mesne omake.

Knjige nisem prebral v celoti. Jo bom zdaj, ko vem, kar vem, prebral do konca?

Pa kaj še.

Dominik Lenarčič

Viri in dodatno branje:

- https://en.wikipedia.org/wiki/Marlo_Morgan

-https://web.archive.org/web/20120423183450/http://www.creativespirits.info/resources/books/marlo-morgan-mutant-message-down-under-timeline

MOLITEV ZA ČERNOBIL ali RAZMIŠLJANJA O SVETLANI ALEKSIJEVIČ IN H.P. LOVECRAFTU

Veliko razmišljam o Černobilu. Mogoče preveč, kot bi bilo za normalnega človeka zdravo. Malo je krivo tisto predavanje v osnovni šoli, ko sem prvič slišal za ta kraj. Morda je malo krivo tudi dejstvo, da sem na svet prišel en dan pred 13. obletnico katastrofe. Ne verjamem v naključja. Razmišljam. Razmišljam o žrtvah. Razmišljam o eksistencialnih vprašanjih, ki jih katastrofa poraja. Razmišljam o aprilskih požarih, ki so nadaljevali niz apokalipitčnih dogodkov v tem letu. Razmišljam o tematskem predavanju v lokalni knjižnici. Razmišljam o nedostopni knjigi Ulricha Becka. Razmišljam o dokumentarcih Maje Weiss. Razmišljam o seriji na HBO. Razmišljam o podcastu, o intervjuju z režiserjem. Razmišljam tudi o Černobilski molitvi beloruske literarne novinarke Svetlane Aleksijevič, ki je predstavljala glavni vir za serijo.

Slovenski prevod Veronike Sorokin, ki je v trdih platnicah izšel leta 2009 pri usahli založbi Modrijan, še zmeraj predstavlja edini stik slovenskih bralcev z avtorico. Ravno zaradi omejene lokalizacije pisateljičinih del je bila Černobilska molitev zame prvo njeno delo.

Zanimiv je pristop: delo je zmes med romanom in reportažo. Ta pristop je avtoričin zaščitni znak. Pripomogel je k pridobitvi Nobelove nagrade.

Zanimiva je zgradba: avtorica spregovori le v spremni besedi. Ogrodje dela predstavlja kolaž individualnih zgodb ljudi, ki jih je usoda tako ali drugače povezala z elektrarno v Ukrajini. Novinarka se umakne v ozadje.

Zanimiva je vsebina: nagovorijo nas kmetje, vojaki, civilisti in otroci, rojeni pred in po katastrofi. Knjiga je razdeljena na tri ohlapno tematska poglavja, vsako se zaključi z "orkestrom" posameznikov s podobno vlogo v časovnici nesreče. Jedro je postavljeno v okvir dveh osebnih izpovedi žena černobilskih gasilcev. Bralec, ki si je ogledal serijo, bo zagotovo eno od njih prepoznal. Z njo bo tudi ponovno hlipal.

Zanimivo je sporočilo: Černobilska molitev ni obsodba jedrske energije. Prav tako ni obsodba komunističnega režima. Okoljevarstvenik in antikomunist bosta razočarana. Černobilska molitev je niz neprijetnih vprašanj o odnosu med človekom in naravo, med naravo in tehnologijo, med tehnologijo in državo, med državo in človekom. Černobila ne moremo enačiti z gulagi, Auschwitzem ali s katerimikoli vojnimi grozotami. Radiacija, groza Černobila, je nevidna groza. Neslišna. Neotipljiva. In vendar vzame svoj delež in ga bo jemala še vrsto tisočletij. Obstaja razlog, zakaj se podnaslov glasi "Kronika prihodnosti", večina žrtev Černobila se namreč še rodila ni. Černobil je porušil telesno in duševno blaginjo svojih žrtev. Izpovedi se berejo kot nekaj iz del H. P. Lovecrafta. Tukaj gre za nekaj še kako resničnega. Je bilo naključje, da odkriti reaktor v seriji spominja na Cthulhujeve lovke? Le kaj bi si Howard Philips mislil o Černobilu? (Kaj bi si mislil o atomski bombi?)

Veliko razmišljam o Černobilu. In o Černobilski molitvi. Razmišljam, kako noro bi bilo, če bi lahko poleg Lovecraftove Nove Anglije obiskal tudi "mrtvo" cono. Razmišljam, kakšen literarni zagon bi mi obisk dal. Razmišljam, s kakšno mentaliteto bi po obisku bral eksistencialitične avtorje, katerih knjige me čakajo. Razmišljam tudi, kaj si bo bralec tega besedila mislil o njem in ali bo v najbližji knjižnici poiskal temno zeleno knjigo s trdimi platnicami.

Upam, da jo boš.

Dominik Lenarčič