Začenja se. Možje izza senc so našli kovanec. Zdaj ga vnašajo v režo klavirja. Še malo, pa bomo prisiljeni zaplesati valček. Zdaj. Gospe, gospodje, postavite se na položaje, primite se za roke, in en dva tri, en dva tri, en dva tri ...
Klavirski avtomat je bil četrti roman na Airstrip Ena. Bil je tudi uvod v nenavadne svetove Kurta Vonneguta ml. Potovanja skozi njegov kozmos trajajo še danes. Sam roman je avtorjev čudovito depresiven romaneskni prvenec po Zamjatinovem in Huxleyjevem vzoru. V njem opažamo zametke Vonnegutovega značilnega sloga, ki združuje ameriški cinizem, tragikomičnost, "mehko znanstveno-fantastiko" (soft science fiction) in manifestacije postmodernizma v literarnem polju. Slog bo dosegel vrhunec v avtorjevem magnum opusu Klavnica pet. Klavirski avtomat je bila ena od tistih knjig, v katero se zaljubiš že ob prvem branju. Najprej bereš knjižnični izvod, potem greš pa v knjigarno …
En dva tri, en dva tri, en dva tri.
Zgodba se odvija v Združenih državah Amerike, enkrat po tretji svetovni vojni. Ta vojna ni zbrisala človeštva z obličja Zemlje, spodbudila je tehnološki napredek. Države so v gospodarskem razcvetu – v mestih so začeli postavljati industrijske vele-stroje, ki lahko obratujejo brez človeške delovne sile. Nekateri bi vam rekli, da se je zaradi tega dvignil življenjski standard prebivalstva. Ostali pa bi pokazali na naselbine delavcev brez dela in brez dostojanstva. Strojem, nebeškim nadzornikom te krasne nove družbe, ni mar za to izgubo. Kapitalizem bo šel naprej tudi brez ljudi. Stroji so sveti, ni hujšega zločinca, kot "saboterja", ludista, ki mu je še ostalo malo človečnosti.
En dva tri, en dva tri, en dva tri.
V tej novi družbi imajo direktorji in inženirji najvišji možni status. Eden od teh srečnežev je Paul Proteus, direktor obrata v izmišljenem mestu Ilium. Paul ima na vrhu lestvice vse, kar si želi: visoko plačo, obljubljeno napredovanje, hudo ženo, hudo bajto, en hud avto in en ne tako hud avto. Kljub temu pa mu je nelagodno. Ni zadovoljen s sistemom, v katerem je konec koncev zgolj še eden od zobnikov. Ni edini. Kolesje se premika. Železje se drgne ob železje. Rja. Škripanje. Kapitalizem je obsojen na propad, vsaj po mnenju nekaterih. Paul se tekom pripovedi zaplete v zaroto, katere namen je sistem obrniti na glavo. Jim bo uspelo? Glede na to, da gre za klasično antiutopijo, bi bralec že moral vedeti odgovor na to vprašanje.
En dva tri, en dva tri, en dva tri.
Ja, Paulu ne uspe. Edino, kar se
spremeni, je to, da se iz direktorja spremeni v odpadnika. Ko že zgleda, da bo
sistem propadel, se ponovno začne vzpostavljati. S stroji ni mogoče živeti,
brez njih pa tudi ne. Raji ni mar, bo že shajala. Tu najdemo tragikomedijo – ko
z vsemi močmi podiraš sistem, pa se ta opomore od vsakega udarca, lahko samo
obupaš in se smeješ. Smeješ, ker drugega več ne premoreš.
En dva tri, en dva tri, en dva tri.
Teme, ki jih Vonnegut obravnava v svojem romanesknem prvencu, so dokaj univerzalne in neodvisne od časa. Bralna izkušnja pa je v času po saj-veš-kom malo drugačna. Vonnegut se je v svojem času bal, da bo stroj človeku ukradel delo in z njim povezan občutek nepogrešljivosti. Danes se delavec boji, da bo kljub nevarnosti zaradi saj-veš-koga ostal v službi kot suženj, in ko bo novodobna kuga žela in ko bo delavec pristal v bolnišnici, mu ne bo pomagal nihče. Zakaj bi mu? Saj je zdravje njegova odgovornost! Sodobni ameriški delavec lahko samo umre, ali od lakote, ker je zaradi saj-veš-koga izgubil službo, ali zaradi bolezni, kateri se ni mogel izogniti, saj si še odmora za stranišče ne more privoščiti. Vonnegutov strah pred avtomatizacijo in nadvlado strojev v industriji je v letu 2021 že naiven. Je pa lepo sanjati o času, ko ti ni bilo treba umreti za tistih par dolarjev …
En, dva tri, en dva tri, en-.
Poči struna, tipka skoči ven. Prebudimo se iz transa. Spravimo se na klavir kot trop podivjanih živali. Trgamo ohišje. Brcamo ob noge. Tepemo klavir in preklinjamo svojo slepoto. Po slabi uri se utrudimo, preženejo nas kriki mož izza senc. Popravljalci klavirjev so prišli. Ti vzamejo rezervne dele in klavir povrnejo v prvotno stanje. Nato odvržejo kovanec v režo. In spet se zberejo gospe in gospodje za ples. In en dva tri, en dva tri, en dva tri …
Ni komentarjev:
Objavite komentar