ENOSMERNA VOŽNJA

  

Vidim temen travnik. Slišim predirljiv krik. Otrok je. Ga poznam? Je bil moj prijatelj? Voham dim. Šotor gori.

»Adam!«

Glava mi lebdi. Paraliziran sem. Nesreča je bila. Nesreča je bila. Nesreča je bila. Nesreča …

»Adam!«

Nekaj se mi približuje. Bliža se. Bli.-

»Ej, Admin, zbud' se.«

Zavest se mi vrne. Sedim v čitalnici oddelčne knjižnice, sključen nad svojo knjigo. Očitno sem zadremal. Albin me potreplja po rami.

»A si spet vso noč igr'ce špilou?«

V odgovor mu lahko samo nekaj zamomljam.

»Prid', prfoks bo kmau nazaj.«

Albin odkoraka proč. Jaz sem še vedno za mizo. Buljim v prazno.

»Adam?«

»Hm? Pridem, pridem.«

Prijatelj se mi nasmehne, nato pa odide. Ne bom mu sledil. Do sedaj sem komaj sledil predavanjem. Poberem torbo in se izmuznem ven, čez hodnik dol po stopnicah. Skočil bom na prvi bus iz Ljubljane do Golnika.

 

Glava me boli. Moral sem se ustaviti v lekarni in kupiti lekadol. Sem na robu naselja Mlaka pri Kranju. Tukaj asfaltna reka iz poseljene gruče pobegne na podeželje. Skozi rumeno-zeleno morje reže vse do Golnika. Cesta ti da občutek, da si se odpravil na obzorje. Pa tako blizu doma sem že bil! Ko bi vsaj še malo zdržal! Vlečem se proti bližnji postaji.

Ne misli nanj.

Šit, torbo imam odprto! Na avtobusu sem vzel ven MP3 player. Kolega mi je ponudil album, ki ga je snel z interneta. Kamelotov Silverthorn, če me spomin ne vara. Po dveh komadih sem ga odložil. Metal ni zame. Pogledam noter. Telefon, denarnica, mapa z zapiski, lekadoli, voda, MP3 player in Kosmačev Pomladni dan. Vse imam. Pomirjen potegnem zadrgo. Odprem torbo. Res potrebujem nekaj za svojo glavo. Odprem, pogoltnem, poplaknem. Par minutk, pa bo vse fajn.

Ne misli nanj.

Ok, zdaj sem prečkal cesto. Na postaji sem. Še malo, pa bom doma. Nameraval sem končati tisto novo igrico, pa grem raje kar spat. Zdaj je že popoldan, sonce mi sije direkt v obraz. Ne vem, ali se veselim doma ali ne. Mama bo spet zganjala cirkus zaradi mojih podočnjakov in moje teže. Skrbi jo zame. Da o fotru ne govorim. Bolj kot služba ga mori to, da se nisem vpisal na Teološko fakulteto.

Ne misli nanj.

Fak, spet me boli glava. Vzamem še en lekadol. Odprem, pogoltnem, poplaknem, kmalu bom obvladal ta vražji avtomatizem.

Ne misli nanj.

Njegova temna tvar. To serijo bi moral še enkrat prebrat. Všeč mi je bila.

Ne misli nanj.

Od socialističnih pisateljev me zanima le Kosmač. Njegova proza je božanska.

Ne misli nanj. Prosim, ne.

»Kdaj bo prišel ta preklet bus?!«

Pogledam naokoli. Nihče ni videl mojega izpada. Dobro, da ne bodo ljudje mislili, da sem nor. Z utrujeno glavo rahlo udarim ob stekleno steno. Pogledam levo. Nekaj vidim.

»Končno.«

 Bus se mi bliža.

»Daj no, ti butasta škatla na kolesih. Pridi!«

Bliža.

»Daj no, daj no!«

Tukaj je. Vstopim, pokažem karto. Nobene žive duše ni na njem. Super. Usedem se.

Ne misli nanj.

Trudim se, zaman. Spet me boli glava.

 

Gledam skozi okno. Drevesa se iz ospredja pomikajo nazaj. Vse je zeleno. Uzrem strop. Piha mi iz reže. Ne ljubi se mi je zapreti. Vdan sem v svojo usodo, ta usoda pa je brezplodni popoldanski počitek. Naslonim se na okno.

»Au, mater! Ka.-«

Ne morem verjeti svojim očem. Še par sekund je vse zgledalo normalno. Zdaj pa vse gori. Vse! Trava, mejice, vse! Tako vroče je, da se je še okno segrelo. Ceste se so iznenada razpokale. Nebo je počrnelo, gore izrisuje rdečkast sij. Obide me slabost, nekakšna zmes presenečenja in strahu. Ta anestezija čustev traja nekaj časa, potem pa zaznam, da se je avtobus ustavil.  

»Prispela sva!«

To mora biti voznik. Komaj vstanem. Napotim se do njega, na poti ne umaknem pogleda od okna. Končno se privlečem do voznika. Podoben je moškemu srednjih let. Pleša se mu dela. Njegov nasmeh je nasmeh morilca. Na bruhanje mi gre, a vendar lahko izustim vprašanje, na katero že vem odgovor: »Kje sem, zaboga?«

»O, ne,« mi voznik vedro odgovori, »nikar ne kliči njega. On ti nima kaj pomagati«.

Stisne me.

»Vem, kaj si naredil,« nadaljuje. »To je tvoja kazen.«

Nisem hotel tega slišati. Zašibijo se mi kolena, zatem se mi še zamegli vid. Nevidna sila me vodi navzdol po stopnicah. Zunaj mi noge otrdijo in vid se mi povrne. Še huje je. Občutek imam, da mi bo vročina posnela kožo. Oči so mi suhe. Moj želodec je podivjal.

Zaslišim zvok. Obrnem se. Avtobus je odpeljal.

 

Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 5., št. 8 (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-C1I2TVU4?ty=2020).

 

Dominik Lenarčič