NEKRAJ

 

"Nenadoma je stal v nizki, mehki ruši, na poletni večer, ko so poševni žarki sonca zlatili zemljo. Pokrajina, ki jo je gledal, se mu je tolikokrat prikazovala v sanjah, da ni bil nikdar popolnoma prepričan, ali jo je kdaj v resnici videl ali ne."

George Orwell: 1984

 

"Dedi, povej mi zgodbo!"

Stari Jameson je utrujeno pogledal svojega 5-letnega vnuka Miltona. Ta ga je vneto spremljal z očmi, pričakujoč zgodbo za lahko noč.

"Ti bi rad zgodbo, otrok moj?"

"Ja, ja!"

Jameson se je odkašljal: "Naj ti bo. Kakšno pa bi rad?"

"Ni važno!" je vzhičeno vzkliknil mali Milton in skočil na majavo posteljo: "Samo povej mi zgodbo!"

Jameson se je ponovno odkašljal in pomislil. Naenkrat se je je spomnil in njegov razoran obraz mu je razsvetlil topel nasmešek.

"Tako, otrok moj," je oznanil in vnuk pokril z odejo: "Poslušaj."

Mali Milton je svoj pogled prikoval na dedka.

"Daleč, daleč stran, onstran gora, ki segajo do neba, in onstran oceana, ki sega čez obzorje, obstaja nek kraj. Ljudje pred nama so temu kraju nadeli več imen. Raj. Nebesa. Elizij. Arkadija. Utopija. Najini ljudje mu pravijo Nekraj. Tam.-"

"Zakaj Nekraj?"

Jameson se je zdrznil: "Kako?"

Milton se je vzdignil v pol sedeč položaj in razširil vprašanje: "Zakaj se imenuje Nekraj?"

Dedka je to vprašanje zmedlo: "No … no zato ker to ni kraj, ampak dežela. Dežela z veliko začetnico!"

Otrokove oči so zažarele.

"Ulezi se," mu je naročil: "in ne prekinjaj me več. Kje sem ostal … Aja! Tam svetlo rumeno sonce človeka spremlja kot prijatelja in ga obliva z žarečo radostjo. Trdno sinje nebo, na katerem počiva sonce, človeka med pohajkovanjem po širokih in barvitih travnikih čuva pred nevarnostjo. Na obzorju se peni veličasten slap. Ta Nekraj je naravno čudo. Ni se še našlo koga, ki ne bi želel uzreti teh prelepih travnikov, oblitih s svetlobo prijaznega sonca na mogočnem nebu. Prav tako se še ni našlo koga, ki mu jih je uspelo uzreti, kaj šele skakati po njih. A med ljudmi bosta vedno prisotna ta želja in upanje. Nekoč bo nekdo nekje našel ta Nekraj …"

Jameson je odtrgal pogled od daljave in se zazrl v spečega vnuka. On gotovo že skače po teh travnikih, je pomislil in mu popravil odejo. Vzel si je trenutek, da je opazoval malega Miltona. Žal mu je bilo, da mu ni povedal pravega razloga, zakaj se Nekraja drži to ime. Vstal je in stopil ven na zrak. Ozrl se je po širnem barakarskem naselju. Turobna temina se je razgrnila po pokrajini. Globok zven sirene je v daljavi oznanjal začetek policijske ure. Sonca ni bilo več na spregled. Nevarni črni oblaki, znanilci apokaliptičnega dežja, so nagrbančili in omehčali nebo. Po dolgem in počez so se raztezale žalostne, enobarvne planjave, poseljene z občasnimi lučmi. Na obzorju se je dvigal bled obris metropole.

Po pokrajini je začel strašiti grom. Stari Jameson se je odkašljal. Težkih nog in težkega srca se je vrnil v barako. S pogledom je ošinil vnuka. Sklenil je, da bosta zjutraj skupaj odšla v Nekraj. 

 

Prvotno objavljeno v Nebulae, letn. 10, št. 5.

 

Dominik Lenarčič